Katjo Podvinšek je v Amsterdam pripeljalo delo osebne asistentke za tetraplegika. Na Nizozemskem opaža kopico znanstvenih dosežkov in družbenih premikov, ki invalidom pomagajo živeti vse bolj neovirano. Katja pravi, da tulipani, zabave in mlini na veter v državo še vedno privabijo največ turistov, okrožja rdečih luči in amsterdamske "kavarne" pa županja intenzivno seli izven centra. Nova turistična atrakcija utegne biti slovensko vino, ki ga Katja s partnerjem uvaža v ploščato deželo.

Uvažanje slovenskega vina na ploščato Nizozemsko

Lucija Laubry je hči francoskega očeta in slovenske matere. Neprestano premikanje ji ne predstavlja več izziva, saj je stalno bivališče zamenjala že sedemkrat. Trenutno domuje na obrobju Pariza, kjer obiskuje medicinsko fakulteto. V sebi združuje zanimivo mešanico francosko-slovenske identitete. Pravi, da Slovenci pijejo več, Francozi pa znajo v pitju bolj uživati. Pravi tudi, da noben sir ni preveč plesniv in da so Francozi stereotipom navkljub zelo potrpežljivi in topli ljudje.

Preveč plesniv sir ne obstaja!

Žaka Kovačiča je kot 22-letnega "zabave željnega mulca" prijatelj prepričal, da gre z njim živet na Kanarske otoke. Zgodilo se je v hipu: pustil je takratno punco, se poslovil od domačih, spakiral kovčke in šel. Po treh mesecih je pod močnim vplivom domotožja začel resno dvomiti o svojih odločitvah, in po nekajmesečni avanturi so ga dvomi privedli nazaj domov. A le za kratek čas. Prav dolgo namreč doma ni zdržal, njegov drugi poskus s Feurteventuro pa se je vendarle obnesel. Zdaj je lastnik enega tamkajšnjih hostlov.

"Goveje muzike" ni poslušal, dokler ni zapustil Slovenije

Odpravljamo se na otok Jøa na severu Norveške, kjer v skupnosti približno 400 prebivalcev živi Lenart Lipovšek z ženo in 5-letno hčerjo. Partnerja sta se za selitev tja odločlila v želji po tem, da bi našla dobro delujoče kulturno okolje, v katerem se (bolj kot pri nas) spoštuje razmejitev delovnega in prostega časa. Norveška je s tega vidika, zatrjuje Lenart, izpolnila vsa pričakovanja. Življenje v majhni otoški skupnosti, v kateri nihče ne zaklepa vhodnih vrat svoje hiše, kjer si ljudje med seboj pomagajo in kjer celo lokalna trgovina deluje po principu zaupanja oz. časti, pa da ju na mnoge načine izpopolnjuje in osrečuje. Edino, s čimer se bodo še morali naučiti spopasti, so dolge polarne noči oz. zime, v času katerih se življenje na otoku (z izjemo tekačev na smučeh, ti so dejavni ne glede na vremenske razmere) za več mesecev praktično ustavi.

Ko piha zimski veter, se v spalnici ne da niti pogovarjati

Dr. Tomaž Podobnikar je človek mnogih interesov in spretnosti. Med drugim je projektiral sam svojo eko hišo. Je glasbenik (igra na žago), jadralec, predavatelj in urednik strokovnih revij, predvsem pa neumoren raziskovalec na področju geografske informatike z več sto znanstvenimi in strokovnimi publikacijami. Prebival in delal je med drugim na Nizozemskem, v Italiji, Avstriji, Mehiki, Franciji in Maliju, zadnji dve leti pa je preživel v Libanonu. Oče dveh otrok po vrnitvi v Slovenijo po desetletjih projektnega dela in kupu zbranih referenc iz tujijne zdaj pri nas išče bolj stanovitno redno službo, ki bi mu omogočala, da več časa preživi s svojo družino. "Vsakih nekaj dni se zgodi, da kje v bližini kaj poka. Življenje v Libanonu je tako, da je na eni ulici kot bi bila vojna, na drugi pa se ljudje obnašajo, kot da se ne bi nič dogajalo."dr. Tomaž Podobnikar

Dr. Tomaž Podobnikar je človek mnogih interesov in spretnosti. Med drugim je projektiral sam svojo eko hišo. Je glasbenik (igra na žago), jadralec, predavatelj in urednik strokovnih revij, predvsem pa neumoren raziskovalec na področju geografske informatike z več sto znanstvenimi in strokovnimi publikacijami. Prebival in delal je med drugim na Nizozemskem, v Italiji, Avstriji, Mehiki, Franciji in Maliju, zadnji dve leti pa je preživel v Libanonu. Oče dveh otrok po vrnitvi v Slovenijo po desetletjih projektnega dela in kupu zbranih referenc iz tujijne zdaj pri nas išče bolj stanovitno redno službo, ki bi mu omogočala, da več časa preživi s svojo družino. <blockquote> "Vsakih nekaj dni se zgodi, da kje v bližini kaj poka. Življenje v Libanonu je tako, da je na eni ulici kot bi bila vojna, na drugi pa se ljudje obnašajo, kot da se ne bi nič dogajalo."dr. Tomaž Podobnikar</blockquote>

Po dolgem preseljevanju po svetu spet doma

Tomi Jagarinec je v svoji karieri zamenjal kar nekaj varovancev iz različnih športov. Bil je trener slovenskega boksarskega šampiona Dejana Zavca, delal je tudi z odbojkarji in rokometaši, v zadnjem času se posveča predvsem nogometu ... vseskozi pa vztraja na ravni vrhunskega športa. Je eden redkih Slovencev, ki so jih v Katar ponesle karierne priložnosti, a se nato niso že čez nekaj let vrnili v domovino. Morda tudi zato na nekatere posebnosti (in razlike) življenja tukaj in tam dojema drugače, kot bi jih zgolj "z zahodnega vidika"; denimo na družbenopolitična vprašanja o svobodi in varnosti.

V Katarju preko športa gradijo kulturo

Glasbenik, ki je z zborom pel celo velikemu Maradoni, sicer pa potomec slovenskih staršev, ki sta po drugi svetovni vojni prebegnila v Buenos Aires v Argentini. Rojen bil torej argentinski prestolnici.Rok Fink pravi, da ga do določene starosti, kljub temu da je odraščal v kolektivni nostalgiji za rodno grudo, ki ga je gojila predvsem prva generacija slovenskih priseljencev, obiskovanje Slovenije ni preveč zanimalo. Zdaj pa že kar nekaj časa vsaj za mesec dni na leto obišče Slovenijo, ob čemer edino tukaj občuti, da prav ničesar ne pogreša. Svoja zrela leta bi tako najraje preživel tukaj, in se občasno vračal v Argentino. Pravi, da je edina možnost, da bi se mu ta želja uresničila, zadetek na lotu. Že zdaj mu namreč fiksni življenjski stroški (najemnina, prehrana, zdravstvena oskrba ipd.) v celoti odnesejo sicer zelo spodobno pokojnino, zaradi česar od upokojitve dalje dodatno služi kot taksist. To pa je, ugotavlja, v zadnjih letih v Buenos Airesu vse bolj nevaren poklic.

Glasbenik, ki je z zborom pel celo velikemu Maradoni, sicer pa potomec slovenskih staršev, ki sta po drugi svetovni vojni prebegnila v Buenos Aires v Argentini. Rojen bil torej argentinski prestolnici.Rok Fink pravi, da ga do določene starosti, kljub temu da je odraščal v kolektivni nostalgiji za rodno grudo, ki ga je gojila predvsem prva generacija slovenskih priseljencev, obiskovanje Slovenije ni preveč zanimalo. Zdaj pa že kar nekaj časa vsaj za mesec dni na leto obišče Slovenijo, ob čemer edino tukaj občuti, da prav ničesar ne pogreša. Svoja zrela leta bi tako najraje preživel tukaj, in se občasno vračal v Argentino. Pravi, da je edina možnost, da bi se mu ta želja uresničila, zadetek na lotu. Že zdaj mu namreč fiksni življenjski stroški (najemnina, prehrana, zdravstvena oskrba ipd.) v celoti odnesejo sicer zelo spodobno pokojnino, zaradi česar od upokojitve dalje dodatno služi kot taksist. To pa je, ugotavlja, v zadnjih letih v Buenos Airesu vse bolj nevaren poklic.

V Buenos Airesu smo peli tudi Maradoni!

Mlado oblikovalko je britanska prestolnica po magisteriju na University of the Arts London tako očarala, da se je odločila svoje bivanje tam podaljšati za (za zdaj) nedoločen čas.Dejstvo, da je Sara Stiplovšek tja odšla tik pred izstopom Velike Britanije iz Evropske Unije, je pripomoglo k temu, da s pridobivanjem viz in preostalo izseljensko birokracijo ni imela posebnih težav. Aktivno išče priložnosti za projektno delo v svoji dejavnosti, tj. oblikovanju in vizualnih komunikacijah, vmes pa posega tudi po delih, ki so ji manj pisana na kožo. Ker je preživeti vendarle treba.

Mlado oblikovalko je britanska prestolnica po magisteriju na University of the Arts London tako očarala, da se je odločila svoje bivanje tam podaljšati za (za zdaj) nedoločen čas. Dejstvo, da je Sara Stiplovšek tja odšla tik pred izstopom Velike Britanije iz Evropske Unije, je pripomoglo k temu, da s pridobivanjem viz in preostalo izseljensko birokracijo ni imela posebnih težav. Aktivno išče priložnosti za projektno delo v svoji dejavnosti, tj. oblikovanju in vizualnih komunikacijah, vmes pa posega tudi po delih, ki so ji manj pisana na kožo. Ker je preživeti vendarle treba.

Pogrešam gozd ... in burek!

Mojca Mrak z družino živi v mestu Boulder na približno 1600 metri nadmorske višine, kjer se lahko v enem tednu zamenja več letnih časov. Boulder, ki se predvsem zaradi močnega uvoza digitalne in tehnološke industrije hitro razvija, je sicer po njenih besedah liberalna oaza v sicer konservativni zvezni državi Kolorado: je domovanje ostarelih hipijev in rekreativnih kadilcev marihuane ter drugih (menda še bolj od Slovencev!) na preživljanje časa v naravi mahnjenih entuziastov, v zadnjih letih pa tudi bogatih priseljencev iz Kalifornije. To pomeni, da se na (pogosto nespluženih, čeprav zasneženih) cestah v Boulderju pogosto srečuje z zanimivim kontrastom umazanih terenskih vozil in prestižnih električnih avtomobilov, kot je tesla.

Tesle, Subaruji in flanelaste srajce

Slovenijo je prvič zapustila pred štirimi leti, ko se je na Nizozemsko odpravila na študij psihologije, čeprav je že od začetka vedela, da se s tem ne bo ukvarjala. Vedno jo je privlačil svet medijev ter dinamična in kaotična narava novinarskega poklica.23-letna Lara Lovrič trenutno piše za slovensko izdajo francoske modne revije Elle in pripravlja prispevke za Radio Študent. O sebi pravi, da hkrati naseljuje dve zelo različni realnosti, saj pri svojem delu obravnava tako socialnopolitične problematike kot tudi svet visoke mode. Prav tako bi jo težko umestili na zgolj eno geografsko lokacijo: zadnjih nekaj let je preživela v Ljubljani, Tilburgu in Madridu, kmalu pa se odpravlja delat magisterij v London.

Slovenijo je prvič zapustila pred štirimi leti, ko se je na Nizozemsko odpravila na študij psihologije, čeprav je že od začetka vedela, da se s tem ne bo ukvarjala. Vedno jo je privlačil svet medijev ter dinamična in kaotična narava novinarskega poklica.23-letna Lara Lovrič trenutno piše za slovensko izdajo francoske modne revije Elle in pripravlja prispevke za Radio Študent. O sebi pravi, da hkrati naseljuje dve zelo različni realnosti, saj pri svojem delu obravnava tako socialnopolitične problematike kot tudi svet visoke mode. Prav tako bi jo težko umestili na zgolj eno geografsko lokacijo: zadnjih nekaj let je preživela v Ljubljani, Tilburgu in Madridu, kmalu pa se odpravlja delat magisterij v London.

Malo tu, malo tam

Ne boste verjeli, kje vse uspevajo Slovenci.

Iz uslužbenke v ljubljanskem lokalu se je prekvalificirala v kuharico na jahtah. Zadnjih nekaj let pa ima odprto podjetje, prek katerega strankam s polnimi žepi nudi lifestyle in organizacijske storitve.Sara Vezenšek uradno še vedno prebiva v Sloveniji, vendar kljub rednemu vračanju v domovino večino svojega časa preživi drugje. Kje? Povsod, kamor jo služba slučajno odpelje. Opravlja poklic, za katerega ne pozna ustreznega slovenskega poimenovanja, ki bi celovito povzel paleto storitev, ki jih opravlja za svoje stranke. Ozkemu naboru premožnih naročnikov, med katerimi so velika imena svetovne glasbene industrije in pomembneži iz drugih sfer šovbiznisa, pomaga pri realizaciji raznih projektov, načrtuje in upravlja z njihovimi zasebnimi druženji; npr. vodi na potovanja in izlete po vsem svetu, katerih poglavitni namen je mreženje z drugimi »velikimi igralci na sceni«. Skupaj s kolegom, ki je zadolžen predvsem za management nepremičnin v lasti strank, se ukvarja še z logistiko in vzdrževanjem njihovih jaht … ter vsem ostalim, kar spada na dolg seznam dolžnosti profesionalnega profila, ki mu v teh krogih pravijo »lifestyle manager«.

Iz uslužbenke v ljubljanskem lokalu se je prekvalificirala v kuharico na jahtah. Zadnjih nekaj let pa ima odprto podjetje, prek katerega strankam s polnimi žepi nudi lifestyle in organizacijske storitve.Sara Vezenšek uradno še vedno prebiva v Sloveniji, vendar kljub rednemu vračanju v domovino večino svojega časa preživi drugje. Kje? Povsod, kamor jo služba slučajno odpelje. Opravlja poklic, za katerega ne pozna ustreznega slovenskega poimenovanja, ki bi celovito povzel paleto storitev, ki jih opravlja za svoje stranke. Ozkemu naboru premožnih naročnikov, med katerimi so velika imena svetovne glasbene industrije in pomembneži iz drugih sfer šovbiznisa, pomaga pri realizaciji raznih projektov, načrtuje in upravlja z njihovimi zasebnimi druženji; npr. vodi na potovanja in izlete po vsem svetu, katerih poglavitni namen je mreženje z drugimi »velikimi igralci na sceni«. Skupaj s kolegom, ki je zadolžen predvsem za management nepremičnin v lasti strank, se ukvarja še z logistiko in vzdrževanjem njihovih jaht … ter vsem ostalim, kar spada na dolg seznam dolžnosti profesionalnega profila, ki mu v teh krogih pravijo »lifestyle manager«.

Na jahti z 0,001% najbogatejših ljudi na svetu

Iz največjega kitajskega mesta se je oglasil Janko Le Ulaga, sin slovenskega veleposlanika, ki ga je poklicna pot pred desetletjem vrnila v rodno Kitajsko. V Šanghaju je preživel tudi obe koronski zaprtji in je tako lani neprekinjeno med štirimi stenami ostal kar dva meseca. Kako domačo spalnico spremeniti v badminton igrišče in v takšnih situacijah ohraniti trezno glavo?

Namesto Youtuba Bilibili, namesto Googla Baidu

Pri samem nabiranju kokosovih orehov med lokalnimi prebivalci veljajo posebna pravila. Kokos, ki pade na tla, pripada tistemu, ki prvi okrog njega v pesek nariše črto.Primorka Ana Mokole je Maldive prvič obiskala kakšno leto pred epidemijo koronavirusa. S prijateljem z otoka Thoddoo sta ugotovila, da tam ni spodobne restavracije, zato mu je, ko se je vrnila domov, poslala kuhinjsko opremo ter mu med epidemijo pomagala sredi Indijskega oceana odpreti italijansko restavracijo. Zdaj je razpeta med Slovenijo in Maldivi, kjer poskuša uresničevati svoje sanje: živeti nekje, kjer rastejo kokosi. Več o Maldivih in tamkajšnjih ljudeh, kulturi, lokalni in uvoženi hrani nam razkriva v intervjuju.

Pri samem nabiranju kokosovih orehov med lokalnimi prebivalci veljajo posebna pravila. Kokos, ki pade na tla, pripada tistemu, ki prvi okrog njega v pesek nariše črto.Primorka Ana Mokole je Maldive prvič obiskala kakšno leto pred epidemijo koronavirusa. S prijateljem z otoka Thoddoo sta ugotovila, da tam ni spodobne restavracije, zato mu je, ko se je vrnila domov, poslala kuhinjsko opremo ter mu med epidemijo pomagala sredi Indijskega oceana odpreti italijansko restavracijo. Zdaj je razpeta med Slovenijo in Maldivi, kjer poskuša uresničevati svoje sanje: živeti nekje, kjer rastejo kokosi. Več o Maldivih in tamkajšnjih ljudeh, kulturi, lokalni in uvoženi hrani nam razkriva v intervjuju.

Želela sem si živeti tam, kjer raste kokos

Čeprav so vešči gospodinjskih opravil, pa tokratna gostja opaža, da ne znajo z denarjem, prav tako pa šepa njihova organizacija. Včasih se zato pošali, da bi lahko v nasprotnem primeru na Zanzibarju denar kar pobirali.V Globalni vasi se odpravimo na eno najbolj dosegljivih in priljubljenih sanjskih dopustniških destinacij za Slovence v zadnjih letih, rajski afriški otok v Indijskem oceanu, kjer zadnji dve leti živi Valentina Triler. Na Zanzibar, kamor se je preselila iz Medvod, je ni odpeljala ljubezen, ampak jo je tam našla. Kot tudi novo poklicno usmeritev v turizmu, a se, aktivna kot je, le počasi privaja na ležernejši afriški ritem življenja. Kako se Zanzibar razlikuje od ostale Tanzanije in Afrike nasploh, koliko časa ji ostaja za športne podvige in kako se sooča z izzivi afriške miselnosti in birokracije?

Čeprav so vešči gospodinjskih opravil, pa tokratna gostja opaža, da ne znajo z denarjem, prav tako pa šepa njihova organizacija. Včasih se zato pošali, da bi lahko v nasprotnem primeru na Zanzibarju denar kar pobirali. V Globalni vasi se odpravimo na eno najbolj dosegljivih in priljubljenih sanjskih dopustniških destinacij za Slovence v zadnjih letih, rajski afriški otok v Indijskem oceanu, kjer zadnji dve leti živi Valentina Triler. Na Zanzibar, kamor se je preselila iz Medvod, je ni odpeljala ljubezen, ampak jo je tam našla. Kot tudi novo poklicno usmeritev v turizmu, a se, aktivna kot je, le počasi privaja na ležernejši afriški ritem življenja. Kako se Zanzibar razlikuje od ostale Tanzanije in Afrike nasploh, koliko časa ji ostaja za športne podvige in kako se sooča z izzivi afriške miselnosti in birokracije?

Afriški moški znajo kuhati, prati, šivati in pospravljati

Otroštvo je preživela na Koroškem. O sebi pravi, da ni bila nikoli posebej goreča hribolazka, pohodnica ali nasploh ljubiteljica narave. Vedno si je želela postati mestno dekle, nato pa jo je škotska pokrajina popolnoma prevzela.V zadnjih letih so jo tako očarale "neskončne" planjave Škotske, da se je dr. Neža Javornik preselila v Kingston, manjši kraj na severu Škotske, ki ne premore niti pošte niti kakšne trgovinice. Tamkašnja mistična pokrajina s svojimi močvirji, meglicami in prostranim zelenjem, ki sicer navdihuje bogato lokalno mitologijo, jo je navdala tudi z navdušenjem nad analogno fotografijo. Ta je v zadnjih letih postala njen poglavitni hobi. Zaposlena je na škotskem inštitutu za javno zdravje, kamor se je prekvalificirala iz akademske sfere, ki jo je morala razočarana zapustiti, potem ko je na lastni koži spoznala, kako umazano tekmovalna je lahko. To pomeni, da je njeno delovno mesto v Aberdeenu za približno štiri ure vožnje oddaljeno od njenega domovanja. Še sreča torej, pravi, da se je med epidemijo covida 19 na Škotskem delo od doma (vsaj v javnem sektorju) uveljavilo kot prevladujoči način opravljanja službe.

Otroštvo je preživela na Koroškem. O sebi pravi, da ni bila nikoli posebej goreča hribolazka, pohodnica ali nasploh ljubiteljica narave. Vedno si je želela postati mestno dekle, nato pa jo je škotska pokrajina popolnoma prevzela. V zadnjih letih so jo tako očarale "neskončne" planjave Škotske, da se je dr. Neža Javornik preselila v Kingston, manjši kraj na severu Škotske, ki ne premore niti pošte niti kakšne trgovinice. Tamkašnja mistična pokrajina s svojimi močvirji, meglicami in prostranim zelenjem, ki sicer navdihuje bogato lokalno mitologijo, jo je navdala tudi z navdušenjem nad analogno fotografijo. Ta je v zadnjih letih postala njen poglavitni hobi. Zaposlena je na škotskem inštitutu za javno zdravje, kamor se je prekvalificirala iz akademske sfere, ki jo je morala razočarana zapustiti, potem ko je na lastni koži spoznala, kako umazano tekmovalna je lahko. To pomeni, da je njeno delovno mesto v Aberdeenu za približno štiri ure vožnje oddaljeno od njenega domovanja. Še sreča torej, pravi, da se je med epidemijo covida 19 na Škotskem delo od doma (vsaj v javnem sektorju) uveljavilo kot prevladujoči način opravljanja službe.

Mističnost prostranih škotskih planjav človeka začara

Pred približno desetletjem se je preselila v Bilzen, flamsko mesto v Belgiji. Med drugim priznava, da se je šele tam naučila varčevati z denarjem.Aleksandra Kuhelj pojasnjuje, da Belgija namreč v manjši meri deluje kot socialna država, zaradi česar so prebivalci sami odgovorni za to, da del svojega mesečnega dohodka (plače so sicer v povprečju precej višje od slovenskih) odmaknejo na stran za zrelo življenjsko obdobje, pa tudi v zapuščino svojim otrokom. Opaža, da je kvaliteta življenja v Belgiji sicer slabša kot pri nas, v zadnjih letih pa jo presenečajo tudi visoke cene osnovnih življenjskih potrebščin v slovenskih trgovinah.  To je šok v lastni državi. Vem, kakšne so približno povprečne ali minimalne plače v Sloveniji, in včasih se sprašujem, kako ljudje lahko sploh preživijo. V trgovinah so cene včasih iste ali dražje kot tu pri nas v Belgiji. Morda so v Sloveniji cenejše le gostinske storitve, pa še to izven Ljubljane in turističnih centrov.Aleksandra Kuhelj V intervjuju še o ekološki osveščenosti, kjer smo Slovenci oz. Slovenija menda kot prebivalci, pa tudi država, bistveno močnejši ter o kulturnih razlikah med Slovenijo in Belgijo v zvezi z dojemanjem vlog žensk in moških.  V Belgiji je povsem običajno, da ženska dela samo štiri dni na teden. /.../ Mlajše generacije sicer zdaj vedno pogosteje delajo s polnim delovnim časom, za starejše generacije pa je bilo čisto običajno, da so mame ostale doma, saj je bilo to takrat finančno mogoče. /.../ Pri belgijskih moških opažam, da zato določenih stvari niso vajeni delati sami. Zdi se jim samoumevno, da bo določene stvari in gospodinjska opravila opravila ženska.Aleksandra Kuhelj

Pred približno desetletjem se je preselila v Bilzen, flamsko mesto v Belgiji. Med drugim priznava, da se je šele tam naučila varčevati z denarjem. Aleksandra Kuhelj pojasnjuje, da Belgija namreč v manjši meri deluje kot socialna država, zaradi česar so prebivalci sami odgovorni za to, da del svojega mesečnega dohodka (plače so sicer v povprečju precej višje od slovenskih) odmaknejo na stran za zrelo življenjsko obdobje, pa tudi v zapuščino svojim otrokom. Opaža, da je kvaliteta življenja v Belgiji sicer slabša kot pri nas, v zadnjih letih pa jo presenečajo tudi visoke cene osnovnih življenjskih potrebščin v slovenskih trgovinah. <blockquote> To je šok v lastni državi. Vem, kakšne so približno povprečne ali minimalne plače v Sloveniji, in včasih se sprašujem, kako ljudje lahko sploh preživijo. V trgovinah so cene včasih iste ali dražje kot tu pri nas v Belgiji. Morda so v Sloveniji cenejše le gostinske storitve, pa še to izven Ljubljane in turističnih centrov.Aleksandra Kuhelj</blockquote> V intervjuju še o ekološki osveščenosti, kjer smo Slovenci oz. Slovenija menda kot prebivalci, pa tudi država, bistveno močnejši ter o kulturnih razlikah med Slovenijo in Belgijo v zvezi z dojemanjem vlog žensk in moških. <blockquote> V Belgiji je povsem običajno, da ženska dela samo štiri dni na teden. /.../ Mlajše generacije sicer zdaj vedno pogosteje delajo s polnim delovnim časom, za starejše generacije pa je bilo čisto običajno, da so mame ostale doma, saj je bilo to takrat finančno mogoče. /.../ Pri belgijskih moških opažam, da zato določenih stvari niso vajeni delati sami. Zdi se jim samoumevno, da bo določene stvari in gospodinjska opravila opravila ženska.Aleksandra Kuhelj</blockquote>

Cene v Sloveniji višje kot v Belgiji

Je lastnik 50 hektarjev posestva v sklopu plantaže, ki je velika nekaj več kot 200 hektarov v vasi Tamnjanica blizu Niša na jugu Srbije.Gorazd Čuk je slovenski podjetnik, ki se v Srbiji ukvarja s pridelavo in predelavo dišavnic ter z žganjekuho. V zadnjih mesecih daje prednost slednji, k čemur ga je spodbudilo tudi več mednarodnih nagrad, ki jih je prejel za kakovost nekaterih pijač. Med srbskimi kolegi, torej v pri- oz. predelovalskih krogih se lahko tako upravičeno pošali v smislu, da "je moral zato, da se v Srbiji destilira dobra "rakija", sem priti Slovenec."  Dobra rakija se dela samo iz dobrega sadja, kar je za mnoge še vedno čudno. Uporabljamo samo najboljše sadje, ki ga zato tudi sami proizvajamo, da lahko nadziramo celoten proces. Uporabljamo ekološko pridelano sadje, ki je polno arome in sladkorja. Dobra žganica se začne v sadovnjaku.Gorazd Čuk

Je lastnik 50 hektarjev posestva v sklopu plantaže, ki je velika nekaj več kot 200 hektarov v vasi Tamnjanica blizu Niša na jugu Srbije. Gorazd Čuk je slovenski podjetnik, ki se v Srbiji ukvarja s pridelavo in predelavo dišavnic ter z žganjekuho. V zadnjih mesecih daje prednost slednji, k čemur ga je spodbudilo tudi več mednarodnih nagrad, ki jih je prejel za kakovost nekaterih pijač. Med srbskimi kolegi, torej v pri- oz. predelovalskih krogih se lahko tako upravičeno pošali v smislu, da "je moral zato, da se v Srbiji destilira dobra "rakija", sem priti Slovenec." <blockquote> Dobra rakija se dela samo iz dobrega sadja, kar je za mnoge še vedno čudno. Uporabljamo samo najboljše sadje, ki ga zato tudi sami proizvajamo, da lahko nadziramo celoten proces. Uporabljamo ekološko pridelano sadje, ki je polno arome in sladkorja. Dobra žganica se začne v sadovnjaku.Gorazd Čuk</blockquote>

Dobra “rakija” se začne v sadovnjaku

Tako domačini pravijo izoliranemu mestecu Fort McMurray na skrajnem severu kanadske province Alberta, kjer je 15 let prebivala naša gostja.Damjana Vlajić se je pred dobrim letom dni preselila v Calgary, največje mesto v kanadski provinci Alberta. Pred tem sta z možem poldrugo desetletje preživela v mestu Fort McMurray, ki mu domačini pravijo kar "severno od nikoder" (orig. North of Nowhere), kjer so zime s temperaturami tudi krepko pod -30 stopinj Celzija dolge in prebivalcem ne dajejo prav veliko možnosti gibanja na prostem. Oba sta namreč delala v velikem podjetju, ki se ukvarja s pridobivanjem nafte iz naftnega peska oz. t. i. bituminoznih kamnin in ki je v veliki meri zaznamovalo tako razvoj kot tudi podobo tistih krajev.  Dejstvo, da je tak način pridobivanja nafte eden najbolj obremenjujočih za okolje, me ni nikoli pretirano vznemirjalo. Še vedno obstaja potreba po tej industriji. V Kanadi je vse več političnega pritiska in pritiska okoljevarstvenikov, da bi prišlo do sprememb in bi se začela naftna industrija umikati. Ampak mislim, da naša generacija in generacija naših otrok potrebujeta nafto.Damjana Vlajić

Tako domačini pravijo izoliranemu mestecu Fort McMurray na skrajnem severu kanadske province Alberta, kjer je 15 let prebivala naša gostja. Damjana Vlajić se je pred dobrim letom dni preselila v Calgary, največje mesto v kanadski provinci Alberta. Pred tem sta z možem poldrugo desetletje preživela v mestu Fort McMurray, ki mu domačini pravijo kar "severno od nikoder" (orig. North of Nowhere), kjer so zime s temperaturami tudi krepko pod -30 stopinj Celzija dolge in prebivalcem ne dajejo prav veliko možnosti gibanja na prostem. Oba sta namreč delala v velikem podjetju, ki se ukvarja s pridobivanjem nafte iz naftnega peska oz. t. i. bituminoznih kamnin in ki je v veliki meri zaznamovalo tako razvoj kot tudi podobo tistih krajev. <blockquote> Dejstvo, da je tak način pridobivanja nafte eden najbolj obremenjujočih za okolje, me ni nikoli pretirano vznemirjalo. Še vedno obstaja potreba po tej industriji. V Kanadi je vse več političnega pritiska in pritiska okoljevarstvenikov, da bi prišlo do sprememb in bi se začela naftna industrija umikati. Ampak mislim, da naša generacija in generacija naših otrok potrebujeta nafto.Damjana Vlajić</blockquote>

Severno od nikjer

Kljub statusu športnice časa za počitek ni veliko, pravi 22-letna obetavna nogometašica Pia Božič.Takoj po končani srednji šoli je pridobila štipendijo za študente-športnike na Arizona State University, kjer šolnine po njenih besedah dosegajo tudi 50.000 dolarjev na letnik. Lani je fakulteto (in ekipo univerze, ki jo zastopa na igrišču) zamenjala za študij na manjši univerzi v Albanyju v zvezni državi New York, kjer se zdaj ob zavedanju, da nogometa le ne bo mogla igrati vse življenje, posveča predvsem študiju psihologije.  Prejšnjo univerzo sem zapustila, ker nisem dobila dovolj minut na igrišču. To se mi ni zdelo prav, če sem že prišla od tako daleč in vem, da sem sposobna. Iskala pa sem manjšo univerzo tudi zato, ker velike univerze nimajo tako osebnega pristopa in se tam počutiš samo kot številka, ne pa tudi kot človek.Pia Božič V intervjuju pripoveduje o lovljenju ravnotežja med študijskimi in športnimi obveznostmi, pomanjkanju prostega časa ter pritiskih, s katerimi se soočajo študenti-športniki ... pa tudi o redkih, a zato toliko bolje oziroma toliko bolj intenzivno izkoriščenih priložnostih za počitek.  Med sezono, torej v jeseni, je prostega časa zelo malo. Takrat nimaš časa niti skočiti v trgovino. Morda kakšen vikend ali kakšen dan, ampak ga res ni veliko. Sicer pa spomladi ponavadi ni veliko treningov. Moraš najti nekaj časa zase, pa četudi je vmes le 20 minut, je pač 20 minut.Pia Božič

Kljub statusu športnice časa za počitek ni veliko, pravi 22-letna obetavna nogometašica Pia Božič. Takoj po končani srednji šoli je pridobila štipendijo za študente-športnike na Arizona State University, kjer šolnine po njenih besedah dosegajo tudi 50.000 dolarjev na letnik. Lani je fakulteto (in ekipo univerze, ki jo zastopa na igrišču) zamenjala za študij na manjši univerzi v Albanyju v zvezni državi New York, kjer se zdaj ob zavedanju, da nogometa le ne bo mogla igrati vse življenje, posveča predvsem študiju psihologije. <blockquote> Prejšnjo univerzo sem zapustila, ker nisem dobila dovolj minut na igrišču. To se mi ni zdelo prav, če sem že prišla od tako daleč in vem, da sem sposobna. Iskala pa sem manjšo univerzo tudi zato, ker velike univerze nimajo tako osebnega pristopa in se tam počutiš samo kot številka, ne pa tudi kot človek.Pia Božič</blockquote> V intervjuju pripoveduje o lovljenju ravnotežja med študijskimi in športnimi obveznostmi, pomanjkanju prostega časa ter pritiskih, s katerimi se soočajo študenti-športniki ... pa tudi o redkih, a zato toliko bolje oziroma toliko bolj intenzivno izkoriščenih priložnostih za počitek. <blockquote> Med sezono, torej v jeseni, je prostega časa zelo malo. Takrat nimaš časa niti skočiti v trgovino. Morda kakšen vikend ali kakšen dan, ampak ga res ni veliko. Sicer pa spomladi ponavadi ni veliko treningov. Moraš najti nekaj časa zase, pa četudi je vmes le 20 minut, je pač 20 minut.Pia Božič</blockquote>

Najti moraš čas zase, pa čeprav le 20 minut

Tokratni gost Globalne vasi je Niko Vereš, 25-letni padalec, ki je pred približno pol leta pograbil priložnost za sanjsko službo in se preselil v Dubaj.Skozi pripovedi o svojem vsakdanu nam bo orisal najprijetnejše plati dela inštruktorja tandemskih skokov v družbi enih izmed najboljših skakalcev na svetu, pa tudi manj sanjske plati tega že v osnovi fizično in mentalno zahtevnega poklica, povsem primerljivega z vrhunskim športom.  Velikokrat je tu vročina. Ljudje pridejo na letališče že okoli 7. ure zjutraj in čakajo na tisti tandem, posledica tega pa je tudi veliko slabosti. Inštruktorji imamo s sabo večke, vendar nas ljudje velikokrat tudi pobruhajo.Niko Vereš Padalstvo lahko na dolgi rok predstavlja težko breme za telo zlasti vsled izrazito visokega ritma za inštruktorje: sezona skakanja s padalom tam namreč za razliko od podnebno manj prijaznih koncev sveta namreč traja skoraj vse leto. Poleg tega denimo v primerjavi s kakšnim kolegom v Sloveniji, ki opravi približno tri ali štiri skoke dnevno, sam vsak dan z neba do tal pospremi vsaj deset strank.

Tokratni gost Globalne vasi je Niko Vereš, 25-letni padalec, ki je pred približno pol leta pograbil priložnost za sanjsko službo in se preselil v Dubaj. Skozi pripovedi o svojem vsakdanu nam bo orisal najprijetnejše plati dela inštruktorja tandemskih skokov v družbi enih izmed najboljših skakalcev na svetu, pa tudi manj sanjske plati tega že v osnovi fizično in mentalno zahtevnega poklica, povsem primerljivega z vrhunskim športom. <blockquote> Velikokrat je tu vročina. Ljudje pridejo na letališče že okoli 7. ure zjutraj in čakajo na tisti tandem, posledica tega pa je tudi veliko slabosti. Inštruktorji imamo s sabo večke, vendar nas ljudje velikokrat tudi pobruhajo.Niko Vereš</blockquote> Padalstvo lahko na dolgi rok predstavlja težko breme za telo zlasti vsled izrazito visokega ritma za inštruktorje: sezona skakanja s padalom tam namreč za razliko od podnebno manj prijaznih koncev sveta namreč traja skoraj vse leto. Poleg tega denimo v primerjavi s kakšnim kolegom v Sloveniji, ki opravi približno tri ali štiri skoke dnevno, sam vsak dan z neba do tal pospremi vsaj deset strank.

Dubaj je lahko pasje vroč in pasje drag

Eden boljsih!

Globalna vas

The best podcast episodes on non-current politics. Covering topics such as universal basic income, democracy, poverty & justice and more. For anyone interested in learning more about politics that affect that world, not just now, but in the longer term. Add episodes you're interested into your queue below!

Best Non-Current Politics Podcasts

The best podcast episodes on Startups. For anyone working in a startup, or anyone interested in the incredible stories behind how people built companies like Instagram, and Facebook. Offering both practical advice and insights, as well as the stories for how many of the biggest startups got to where they are today. Add episodes you're interested into your queue below!