Danes pa na kratko o enem temeljnih vprašanj vsakdana, o katerem bomo lahko razpravljali med dolgimi obmorskimi večeri, ko nam bodo sončne opekline najedale kožo in komarji najedali človeško bistvo. Da ga zastavimo, moramo nekoliko korakov v času nazaj.Pred leti nas je namreč največji politik levih in desnih socialdemokratov, bivši predsednik v vseh institucijah naše krhke demokracije, mislec in vplivnež Borut Pahor, poskušal priključiti na nemško-francoski vlak. Kot večina stvari v življenju, izvzemši preprodajo rabljenih vozil, mu kompozicija ni uspela. Takrat smo se vprašali "čemu", te dni pa smo vsaj delno dobili dogovor. Nekaj tednov nazaj je v Franciji francoski policist med nadzorom prometa ustavil voznika in ga med postopkom ustrelil. Nekaj dni nazaj v Sloveniji sta med nadzorom prometa slovenski policist in policistka ustavila voznika, ki ju je med postopkom ustrelil. Mogoče kdo poreče, da je hudič v podrobnostih … Da je v Franciji mladenič preminil, naša policistka pa je bila samo ranjena; a pri napadu s strelnim orožjem so to povsem nepotrebne podrobnosti. Ker ko gre krogla iz cevi, preidemo na koordinatni sistem z milimetri. V primeru francoskega mladeniča nekaj milimetrov bolj levo in bi preživel, v primeru slovenske policistke nekaj milimetrov nižje in proti desni in bi umrla. Tako da bistvo obeh dogodkov je identično, le razmerja so obrnjena. Hočemo povedati, da v Franciji policisti streljajo voznike, v Sloveniji pa vozniki policiste. In zaradi te – lahko jo imenujete tudi kulturne razlike – Pahorju ni uspelo izvoljenega ljudstva odpeljati na francosko-nemški vlak. A ta teza se zdi celo za ohlapno radijsko oddajo nekoliko preveč enostavna, predvsem pa ne upošteva dogodkov, ki so se zgodili po obeh napadih. V Franciji vemo, kaj se je zgodilo; dvignil se je ogromen protestniški val, ki je na nasilje odgovoril z nasiljem in ko so celo sorodniki nasilno umorjenega pozivali k umiritvi razmer, češ da nasilje ni rešitev. V Sloveniji po napadu na policistko ni bilo nobenih protestov … Kako pa naj bi tudi bili? Mar naj bi šli ljudje na ulice in nasilno protestirali, ker smo državljani nasilni do policistov? Če bi bili načelni, bi morali storiti prav to, a se zdi, da je tak moralni kredit slovenska policija porabila med tem, ko je bila nasilna med sicer izvorno nenasilnimi protesti – najprej ob mariborskih dogodkih 2012, nazadnje pa med protesti v koronskem času … Kakorkoli, da nas preveč ne odnese iz glavnega toka zgodbe. Slovenci nismo protestirali tako kot so Francozi. Kljub temu, da je šlo v francoskem primeru za nasilje institucije nad posameznikom, v slovenskem pa za nasilje posameznika nad institucijo, je nasilje v svojem golem bistvu vedno in predvsem nasilje. Moralno bi bili nenasilni protesti proti nasilju nad policistko enako upravičeni kot so bili francoski protesti, dokler so bili nenasilni. Seveda se protesti, ki trajajo dolgo, oziroma predolgo, praviloma spremenijo v svoje nasprotje. Nasilni protesti proti nasilju so enako absurdni, kot je pričakovati, da na Dolenjskem ustavljeni voznik ne bo nažgan. Medtem ko po mnogih evropskih državah potekajo protesti ali protestne akcije proti nasilju, se v Sloveniji ne dogaja nič podobnega. Zakaj in čemu je tako? Razlaga, ki jo ponujamo in za katero upamo, da je napačna, je hkrati razlaga, ki nas loči od omikanih evropskih narodov, in je tista cokla, ki je naš vagon zadržala na postaji ne glede na to, kako je postajni načelnik Pahor mahal z lopatico in piskal v piščalko. Slovenci ne moremo protestirati proti nasilju, ker smo z njim tako prežeti, da je nemogoče, kako bi protestirali proti nečemu tako zraščenem z nami, da je postalo neodtujljiv del naše narodne zavesti! Kritik poreče, da gre za prazne marnje, saj se pri nas ne streljamo, ne pobijamo tako intenzivno in uspešno, kot kje drugod po zahodnem svetu. Mogoče res; a čeprav tudi na tem področju napredujemo in se od klasičnega  nasilja sekire, alkohola in ljubosumja premikamo k mafijskim umorom in ostalim sofisticiranim nasilnim rabotam, je slovensko nasilje posebno nasilje. Je bolj anonimno nasilje, ki bi ga nepoučeni stežka ločil od zares slabih manir. Obrekovanja, zmerjanja, medvrstniško, sosedsko, medijsko in nasilje neučinkovitih institucij ter tem podobna nasilja, ki nikoli ne bodo privedla do epohalnih bitk in sijočih zmag, a so prav tako boleča, nasilna, nepravična in za družbo hromeča nasilja, kot je streljanje vse naokrog. Nasilje malih narodov se pač razlikuje od nasilja velikih, ki imajo lestvico nasilja vzpostavljeno, če ne drugače, skozi imperialno zgodovino. Ko je oni voznik nameril orožje v policistko, so ga krasili trije konstitutivni elementi slovenskega nasilja, ki jih kot družba ne le toleriramo, temveč kot narod tudi ujčkamo: alkohol, pomanjkljivi kultura in vzgoja ter absolutno nespoštovanje institucij.

Danes pa na kratko o enem temeljnih vprašanj vsakdana, o katerem bomo lahko razpravljali med dolgimi obmorskimi večeri, ko nam bodo sončne opekline najedale kožo in komarji najedali človeško bistvo. Da ga zastavimo, moramo nekoliko korakov v času nazaj.Pred leti nas je namreč največji politik levih in desnih socialdemokratov, bivši predsednik v vseh institucijah naše krhke demokracije, mislec in vplivnež Borut Pahor, poskušal priključiti na nemško-francoski vlak. Kot večina stvari v življenju, izvzemši preprodajo rabljenih vozil, mu kompozicija ni uspela. Takrat smo se vprašali "čemu", te dni pa smo vsaj delno dobili dogovor. Nekaj tednov nazaj je v Franciji francoski policist med nadzorom prometa ustavil voznika in ga med postopkom ustrelil. Nekaj dni nazaj v Sloveniji sta med nadzorom prometa slovenski policist in policistka ustavila voznika, ki ju je med postopkom ustrelil. Mogoče kdo poreče, da je hudič v podrobnostih … Da je v Franciji mladenič preminil, naša policistka pa je bila samo ranjena; a pri napadu s strelnim orožjem so to povsem nepotrebne podrobnosti. Ker ko gre krogla iz cevi, preidemo na koordinatni sistem z milimetri. V primeru francoskega mladeniča nekaj milimetrov bolj levo in bi preživel, v primeru slovenske policistke nekaj milimetrov nižje in proti desni in bi umrla. Tako da bistvo obeh dogodkov je identično, le razmerja so obrnjena. Hočemo povedati, da v Franciji policisti streljajo voznike, v Sloveniji pa vozniki policiste. In zaradi te – lahko jo imenujete tudi kulturne razlike – Pahorju ni uspelo izvoljenega ljudstva odpeljati na francosko-nemški vlak. A ta teza se zdi celo za ohlapno radijsko oddajo nekoliko preveč enostavna, predvsem pa ne upošteva dogodkov, ki so se zgodili po obeh napadih. V Franciji vemo, kaj se je zgodilo; dvignil se je ogromen protestniški val, ki je na nasilje odgovoril z nasiljem in ko so celo sorodniki nasilno umorjenega pozivali k umiritvi razmer, češ da nasilje ni rešitev. V Sloveniji po napadu na policistko ni bilo nobenih protestov … Kako pa naj bi tudi bili? Mar naj bi šli ljudje na ulice in nasilno protestirali, ker smo državljani nasilni do policistov? Če bi bili načelni, bi morali storiti prav to, a se zdi, da je tak moralni kredit slovenska policija porabila med tem, ko je bila nasilna med sicer izvorno nenasilnimi protesti – najprej ob mariborskih dogodkih 2012, nazadnje pa med protesti v koronskem času … Kakorkoli, da nas preveč ne odnese iz glavnega toka zgodbe. Slovenci nismo protestirali tako kot so Francozi. Kljub temu, da je šlo v francoskem primeru za nasilje institucije nad posameznikom, v slovenskem pa za nasilje posameznika nad institucijo, je nasilje v svojem golem bistvu vedno in predvsem nasilje. Moralno bi bili nenasilni protesti proti nasilju nad policistko enako upravičeni kot so bili francoski protesti, dokler so bili nenasilni. Seveda se protesti, ki trajajo dolgo, oziroma predolgo, praviloma spremenijo v svoje nasprotje. Nasilni protesti proti nasilju so enako absurdni, kot je pričakovati, da na Dolenjskem ustavljeni voznik ne bo nažgan. Medtem ko po mnogih evropskih državah potekajo protesti ali protestne akcije proti nasilju, se v Sloveniji ne dogaja nič podobnega. Zakaj in čemu je tako? Razlaga, ki jo ponujamo in za katero upamo, da je napačna, je hkrati razlaga, ki nas loči od omikanih evropskih narodov, in je tista cokla, ki je naš vagon zadržala na postaji ne glede na to, kako je postajni načelnik Pahor mahal z lopatico in piskal v piščalko. Slovenci ne moremo protestirati proti nasilju, ker smo z njim tako prežeti, da je nemogoče, kako bi protestirali proti nečemu tako zraščenem z nami, da je postalo neodtujljiv del naše narodne zavesti! Kritik poreče, da gre za prazne marnje, saj se pri nas ne streljamo, ne pobijamo tako intenzivno in uspešno, kot kje drugod po zahodnem svetu. Mogoče res; a čeprav tudi na tem področju napredujemo in se od klasičnega  nasilja sekire, alkohola in ljubosumja premikamo k mafijskim umorom in ostalim sofisticiranim nasilnim rabotam, je slovensko nasilje posebno nasilje. Je bolj anonimno nasilje, ki bi ga nepoučeni stežka ločil od zares slabih manir. Obrekovanja, zmerjanja, medvrstniško, sosedsko, medijsko in nasilje neučinkovitih institucij ter tem podobna nasilja, ki nikoli ne bodo privedla do epohalnih bitk in sijočih zmag, a so prav tako boleča, nasilna, nepravična in za družbo hromeča nasilja, kot je streljanje vse naokrog. Nasilje malih narodov se pač razlikuje od nasilja velikih, ki imajo lestvico nasilja vzpostavljeno, če ne drugače, skozi imperialno zgodovino. Ko je oni voznik nameril orožje v policistko, so ga krasili trije konstitutivni elementi slovenskega nasilja, ki jih kot družba ne le toleriramo, temveč kot narod tudi ujčkamo: alkohol, pomanjkljivi kultura in vzgoja ter absolutno nespoštovanje institucij.

Nadzor prometa

Danes pa zelo na kratko o vremenu. Ki je najbolj klasična od vseh klasičnih tem. Zadnje dni, oziroma zadnje tedne, oziroma zadnje mesece, oziroma leta, doživljamo vedno več ekstremnih vremenskih pojavov in situacij. Kar je bilo prvo, najbolj jasno in najbolj demonsko opozorilo mednarodne skupine znanstvenikov, ko so zdaj že pred četrt stoletja začeli jasno opozarjati na podnebne spremembe. Rekli so nekako takole: "Tudi v zmernih podnebnih pasovih se bo povečala možnost za ekstremne vremenske dogodke!" In se je. Takrat se je del tudi strokovne javnosti takim napovedim smejal, ni verjel, se norčeval in napovedi označil kot kataklizmične. Del javnosti se je raje zatekel k teorijam zarote, velika večina pa je odmahnila z roko, češ da je to nekaj v prihodnosti. Prihodnost pa, vsaj v interpretaciji vuhmepišnikov, nikoli ne doleti njih osebno. Zdaj pa ekstremne vremenske dogodke živimo. Iz dneva v dan. Dolgotrajne suše, neobstoječe menjave letnih časov, poletna neurja, škode na objektih, naravi in celo žrtve med prebivalci. Seveda se še vedno najdejo posamezniki, ki izbrskajo nevihto ali dve izpred desetletij in trdijo, da je tako že od nekdaj in da letošnje poletje, ki se je kot biblijska katastrofa zgrnilo nad deželo, ni nič posebnega. A enostavno nimajo prav in že površen pregled na srečo digitaliziranega časopisja izpred nekaj desetletij kaže, da je bilo podnebje in z njim vreme kot se spodobi za naš ponebni pas – zmerno. Če je klestila toča, se je zgodilo to enkrat, ne pa petkrat v poletju, če je veter ruval drevesa, je bilo to drevo tu in tam, če je voda zalila kleti, se jih je komaj nabralo za množino … Če je bila pozimi odjuga, je trajala nekaj dni in ne tri mesece, če je bila spomladi pozeba, je prizadela sadovnjak, ne pa celotne sadjarske panoge …Sicer moramo pomesti pred svojim pragom in priznati, da smo mediji v sodobnem poročanju o podnebju in vremenu nagnjeni k uporabi pridevnikov sodnega dne, a kljub pretiravanjem je pogostost vključevanja "meteo-alarma" šokantna. Vsaj za tiste, ki nam ni vseeno za planet in tiste, ki imajo z ekstremnim vremenom boleče izkušnje že iz preteklosti. In če se strinjamo, da je vreme postalo ekstremno, in če se ob tem še strinjamo, da je takšno zaradi podnebnih sprememb, in če še naprej skrušeni priznamo, da smo bili opozorjeni, je nadaljnje vprašanje edino smiselno: "Kaj zdaj?" Po stari človeški – žal zaradi pomanjkanja podatkov iz tujine težko zapišemo "po stari slovenski" navadi – smo se prilagodili. Ekstremno hitro smo se naučili živeti z ekstremnim vremenom. Zavarovalnice si mastijo brke, gasilci so narodni junaki, sadje je cenejše iz Poljske, lastniki hiš, ki jim grozijo zemeljski plazovi, so si sami krivi. In smo opravili. Če pa beseda že nanese na globalno reševanje podnebne krize, je Slovenija tako ali tako premajhna, da bi lahko s kakršnim koli ukrepanjem lahko karkoli spremenili na planetarni ravni. Še več; vsak ukrep … Kaj ukrep! Kakršna koli iniciativa, zakonodaja ali načrtovanje, ki gre v smeri reševanja podnebne zagate, so v javnosti sprejeti na nož. Povedano na kratko; ker ne razumemo osnovne razlike, še manj povezave med podnebjem in vremenom, se nismo pripravljeni odreči niti pedi udobja, v katerem živimo v tretjem desetletju tretjega tisočletja. Od tod tudi vprašanja in razprave, ali so posamezniki, ki so recimo v Španiji med katastrofalno sušo uničili nekaj umetno namakanih igrišč za golf, vandali ali aktivisti? Ali so dejanja mladih, ki motijo naše malomeščanstvo, samo posledica permisivne vzgoje in dolgčasa, ali je za njimi resnična skrb po preživetju naslednjih generacij? Ne samo ljudi, temveč tudi tisočih vrst preostalih živih organizmov. Ekstremno vreme, ki smo mu priča ne samo zadnje dneve, temveč tudi zadnje tedne, mesece in leta, je po definiciji pojav, v katerega ni mogoče uperiti pravičniškega prsta … Ni posledica usode, ne religije, še manj politike. Vsaj tako menimo. Za ekstremno vreme ne poznamo krivca; so le mehanizmi, izumljeni z namenom, kako z njim živeti. In ob njem, po možnosti, še zaslužiti. In z njim bomo tudi živeli. Vse do takrat, ko bomo krivca našli in prepoznali ter prst ogorčenja uperili vanj. Malo je težava samo v tem, da bomo morali prst obrniti proti sebi. Eni bolj, drugi manj, a vendarle smo za novice in posledice razdejanj odgovorni sami.

Danes pa zelo na kratko o vremenu. Ki je najbolj klasična od vseh klasičnih tem. Zadnje dni, oziroma zadnje tedne, oziroma zadnje mesece, oziroma leta, doživljamo vedno več ekstremnih vremenskih pojavov in situacij. Kar je bilo prvo, najbolj jasno in najbolj demonsko opozorilo mednarodne skupine znanstvenikov, ko so zdaj že pred četrt stoletja začeli jasno opozarjati na podnebne spremembe. Rekli so nekako takole: "Tudi v zmernih podnebnih pasovih se bo povečala možnost za ekstremne vremenske dogodke!" In se je. Takrat se je del tudi strokovne javnosti takim napovedim smejal, ni verjel, se norčeval in napovedi označil kot kataklizmične. Del javnosti se je raje zatekel k teorijam zarote, velika večina pa je odmahnila z roko, češ da je to nekaj v prihodnosti. Prihodnost pa, vsaj v interpretaciji vuhmepišnikov, nikoli ne doleti njih osebno. Zdaj pa ekstremne vremenske dogodke živimo. Iz dneva v dan. Dolgotrajne suše, neobstoječe menjave letnih časov, poletna neurja, škode na objektih, naravi in celo žrtve med prebivalci. Seveda se še vedno najdejo posamezniki, ki izbrskajo nevihto ali dve izpred desetletij in trdijo, da je tako že od nekdaj in da letošnje poletje, ki se je kot biblijska katastrofa zgrnilo nad deželo, ni nič posebnega. A enostavno nimajo prav in že površen pregled na srečo digitaliziranega časopisja izpred nekaj desetletij kaže, da je bilo podnebje in z njim vreme kot se spodobi za naš ponebni pas – zmerno. Če je klestila toča, se je zgodilo to enkrat, ne pa petkrat v poletju, če je veter ruval drevesa, je bilo to drevo tu in tam, če je voda zalila kleti, se jih je komaj nabralo za množino … Če je bila pozimi odjuga, je trajala nekaj dni in ne tri mesece, če je bila spomladi pozeba, je prizadela sadovnjak, ne pa celotne sadjarske panoge … Sicer moramo pomesti pred svojim pragom in priznati, da smo mediji v sodobnem poročanju o podnebju in vremenu nagnjeni k uporabi pridevnikov sodnega dne, a kljub pretiravanjem je pogostost vključevanja "meteo-alarma" šokantna. Vsaj za tiste, ki nam ni vseeno za planet in tiste, ki imajo z ekstremnim vremenom boleče izkušnje že iz preteklosti. In če se strinjamo, da je vreme postalo ekstremno, in če se ob tem še strinjamo, da je takšno zaradi podnebnih sprememb, in če še naprej skrušeni priznamo, da smo bili opozorjeni, je nadaljnje vprašanje edino smiselno: "Kaj zdaj?" Po stari človeški – žal zaradi pomanjkanja podatkov iz tujine težko zapišemo "po stari slovenski" navadi – smo se prilagodili. Ekstremno hitro smo se naučili živeti z ekstremnim vremenom. Zavarovalnice si mastijo brke, gasilci so narodni junaki, sadje je cenejše iz Poljske, lastniki hiš, ki jim grozijo zemeljski plazovi, so si sami krivi. In smo opravili. Če pa beseda že nanese na globalno reševanje podnebne krize, je Slovenija tako ali tako premajhna, da bi lahko s kakršnim koli ukrepanjem lahko karkoli spremenili na planetarni ravni. Še več; vsak ukrep … Kaj ukrep! Kakršna koli iniciativa, zakonodaja ali načrtovanje, ki gre v smeri reševanja podnebne zagate, so v javnosti sprejeti na nož. Povedano na kratko; ker ne razumemo osnovne razlike, še manj povezave med podnebjem in vremenom, se nismo pripravljeni odreči niti pedi udobja, v katerem živimo v tretjem desetletju tretjega tisočletja. Od tod tudi vprašanja in razprave, ali so posamezniki, ki so recimo v Španiji med katastrofalno sušo uničili nekaj umetno namakanih igrišč za golf, vandali ali aktivisti? Ali so dejanja mladih, ki motijo naše malomeščanstvo, samo posledica permisivne vzgoje in dolgčasa, ali je za njimi resnična skrb po preživetju naslednjih generacij? Ne samo ljudi, temveč tudi tisočih vrst preostalih živih organizmov. Ekstremno vreme, ki smo mu priča ne samo zadnje dneve, temveč tudi zadnje tedne, mesece in leta, je po definiciji pojav, v katerega ni mogoče uperiti pravičniškega prsta … Ni posledica usode, ne religije, še manj politike. Vsaj tako menimo. Za ekstremno vreme ne poznamo krivca; so le mehanizmi, izumljeni z namenom, kako z njim živeti. In ob njem, po možnosti, še zaslužiti. In z njim bomo tudi živeli. Vse do takrat, ko bomo krivca našli in prepoznali ter prst ogorčenja uperili vanj. Malo je težava samo v tem, da bomo morali prst obrniti proti sebi. Eni bolj, drugi manj, a vendarle smo za novice in posledice razdejanj odgovorni sami.

Meteo-alarm

Pred nekaj dnevi so v Rusiji organizirali manjši državni udar. Bile so, kot je po navadi pri državnih udarih, kolone oklopnih vozil, ki so se namenile pred predsedniško palačo, predsednik je, kot spet velevajo šege ob državnem udaru, pobegnil, vojaška elita pa naj bi vzpostavila začasno vlado, ki bi bila potem začasna desetletje ali dve, do ponovne vzpostavitve demokracije. Vse je potekalo v tej smeri, a se je nenadoma končalo s popolnim antiklimaksom, ki v naslednjih letih o dogodkih ne omogoča niti dostojnega dokumentarca, kaj šele igrane serije na kateri od pretočnih platform. Analitiki po vsem svetu si razbijajo glavo, kaj se je dogajalo v Rusiji tistega dne, in ker smo analitična oddaja, jasno ne smemo stati ob strani.Podali bomo povsem svež pogled na ruske dogodke, ki jih pojasnjujemo s stališča infrastrukture in prometne politike. Gre pa tako. Ko se je najemniška vojska Jevgenija Prigožina odločila izvesti državni udar, se s tem ni strinjala najemniška vojska Ramzana Kadirova. In so se Čečeni odpravili preprečit wagnerjancem, jasno ob zvokih Valkire, da bi ti vrgli Putina s trona. Vse je kazalo na spopad dveh najemniških vojska, ampak Čečeni so obtičali v prometu! Pred Rostovim na Donu, ki je bil popek tokratnega državnega udara, so štiri ure stali v koloni in priložnost preprečiti Wagnerju zasesti mesto, je splavala po vodi. Poročila ne poročajo natančno, kaj je šlo narobe, predvidevamo pa, da je šlo ali za dela na cesti ali pa za pokvarjeno tovorno vozilo. Tako je državni udar tekel nemoteno naprej, kajti nič ne vzame možu bojaželjnosti bolj, kot stanje v koloni. Gremo naprej; medtem ko je Kadirov čakal v prometnem zamašku, se je kolona wagnerjancev spet ob spremljavi Valkire odpravila proti tisoč kilometrov oddaljeni Moskvi. Ker je bil konec tedna, je bilo prometa malo; imeli so urejene vinjete, založili so se s sendviči, gorivom in strelivom, zato so napredovali hitro in učinkovito. Nato pa so se dvesto kilometrov pred Moskvo – iz danes še nepojasnjenih razlogov – ustavili. Medtem ko imamo za Čečene, stoječe v koloni, natančna poročila in slikovne dokaze, za stoječo kolono pučistov pred Moskvo nimamo ničesar, razen špekulacij in natolcevanj. Iz celonočnih analiz pa lahko zgodbo vsaj delno rekonstruiramo …! "Prigožina je poklical beloruski predsednik Lukašenko in mu povedal, da radio poroča, kako je na moskovskih obvoznicah cela štala. Začele so se šolske počitnice in M4 je bila zatrpana vse do cestninske postaje. Obvoz bi bil sicer mogoč skozi predmestja, a tudi tam je bila gneča. Prigožin je nato poklical pučistično kolono in fantom predlagal, naj se sami odločijo, ali gredo stat v gnečo in izvesti puč potem naslednji dan, ko bi prišli do Kremlja, ali pa državni udar prestavijo na čas, ko bo na cestah manj prometa. Neusmiljeni in krvoločni najemniki so se odločili za to zadnje in se obrnili." Kot vemo iz izkušenj slovenske vojne, ki se je spominjamo prav te dni, noben tank ne pomaga, če je avtocesta zagozdena in če ne bi takrat imeli Slovenci tako modre politične elite, bi jugoslovanski tanki še danes stali pred cestnimi blokadami. Kar je dobrodošla iztočnica za nadaljevanje naše analize. Z državnim udarom se na veliko opleta tudi v Sloveniji. Po našem svetem prepričanju prepogosto in prelahko, a po izjavah politikov smo že imeli mehke državne udare, tihe državne udare, izdaje, veleizdaje in kar je podobnih protiustavnih rabot. Vendar se nič od tega  – razen morebiti Depale vasi, ki je bila na moč podoben državni udar kot ta v Rusiji – ni uresničilo. Se pravi: na teoretični ravni imamo državnih udarov, kolikor jih hočeš, v naturi pa mu še nismo bili priča. In na ruskih cestah smo se lahko naučili, zakaj in čemu … Povedano drugače – na slovenskih cestah imamo preveč zastojev, da bi bili zainteresirani sposobni izpeljati državni udar. Z Vrhnike, ki je priljubljena točka za pohod s tanki proti Ljubljani, je do prestolnice skoraj nemogoče. Včasih bi bilo še mogoče, da bi državni udar izpeljali ob urah, ko se promet obrača, se pravi okoli popoldneva ali potem po sedemnajsti uri, ampak danes je vse zabasano ves dan. Nato je tu obvoznica, tako severna kot južna stojita ves čas, kot vemo, pa je tudi središče Ljubljane te dni ena sama velika protitankovska ovira. Skratka – vsak, ki bi se namenil rušiti ustavni red Republike Slovenije, je obsojen na čakanje v koloni, kot se je to dogodilo ljutim Čečenom Ramzana Kadirova.

Pred nekaj dnevi so v Rusiji organizirali manjši državni udar. Bile so, kot je po navadi pri državnih udarih, kolone oklopnih vozil, ki so se namenile pred predsedniško palačo, predsednik je, kot spet velevajo šege ob državnem udaru, pobegnil, vojaška elita pa naj bi vzpostavila začasno vlado, ki bi bila potem začasna desetletje ali dve, do ponovne vzpostavitve demokracije. Vse je potekalo v tej smeri, a se je nenadoma končalo s popolnim antiklimaksom, ki v naslednjih letih o dogodkih ne omogoča niti dostojnega dokumentarca, kaj šele igrane serije na kateri od pretočnih platform. Analitiki po vsem svetu si razbijajo glavo, kaj se je dogajalo v Rusiji tistega dne, in ker smo analitična oddaja, jasno ne smemo stati ob strani. Podali bomo povsem svež pogled na ruske dogodke, ki jih pojasnjujemo s stališča infrastrukture in prometne politike. Gre pa tako. Ko se je najemniška vojska Jevgenija Prigožina odločila izvesti državni udar, se s tem ni strinjala najemniška vojska Ramzana Kadirova. In so se Čečeni odpravili preprečit wagnerjancem, jasno ob zvokih Valkire, da bi ti vrgli Putina s trona. Vse je kazalo na spopad dveh najemniških vojska, ampak Čečeni so obtičali v prometu! Pred Rostovim na Donu, ki je bil popek tokratnega državnega udara, so štiri ure stali v koloni in priložnost preprečiti Wagnerju zasesti mesto, je splavala po vodi. Poročila ne poročajo natančno, kaj je šlo narobe, predvidevamo pa, da je šlo ali za dela na cesti ali pa za pokvarjeno tovorno vozilo. Tako je državni udar tekel nemoteno naprej, kajti nič ne vzame možu bojaželjnosti bolj, kot stanje v koloni. Gremo naprej; medtem ko je Kadirov čakal v prometnem zamašku, se je kolona wagnerjancev spet ob spremljavi Valkire odpravila proti tisoč kilometrov oddaljeni Moskvi. Ker je bil konec tedna, je bilo prometa malo; imeli so urejene vinjete, založili so se s sendviči, gorivom in strelivom, zato so napredovali hitro in učinkovito. Nato pa so se dvesto kilometrov pred Moskvo – iz danes še nepojasnjenih razlogov – ustavili. Medtem ko imamo za Čečene, stoječe v koloni, natančna poročila in slikovne dokaze, za stoječo kolono pučistov pred Moskvo nimamo ničesar, razen špekulacij in natolcevanj. Iz celonočnih analiz pa lahko zgodbo vsaj delno rekonstruiramo …! "Prigožina je poklical beloruski predsednik Lukašenko in mu povedal, da radio poroča, kako je na moskovskih obvoznicah cela štala. Začele so se šolske počitnice in M4 je bila zatrpana vse do cestninske postaje. Obvoz bi bil sicer mogoč skozi predmestja, a tudi tam je bila gneča. Prigožin je nato poklical pučistično kolono in fantom predlagal, naj se sami odločijo, ali gredo stat v gnečo in izvesti puč potem naslednji dan, ko bi prišli do Kremlja, ali pa državni udar prestavijo na čas, ko bo na cestah manj prometa. Neusmiljeni in krvoločni najemniki so se odločili za to zadnje in se obrnili." Kot vemo iz izkušenj slovenske vojne, ki se je spominjamo prav te dni, noben tank ne pomaga, če je avtocesta zagozdena in če ne bi takrat imeli Slovenci tako modre politične elite, bi jugoslovanski tanki še danes stali pred cestnimi blokadami. Kar je dobrodošla iztočnica za nadaljevanje naše analize. Z državnim udarom se na veliko opleta tudi v Sloveniji. Po našem svetem prepričanju prepogosto in prelahko, a po izjavah politikov smo že imeli mehke državne udare, tihe državne udare, izdaje, veleizdaje in kar je podobnih protiustavnih rabot. Vendar se nič od tega  – razen morebiti Depale vasi, ki je bila na moč podoben državni udar kot ta v Rusiji – ni uresničilo. Se pravi: na teoretični ravni imamo državnih udarov, kolikor jih hočeš, v naturi pa mu še nismo bili priča. In na ruskih cestah smo se lahko naučili, zakaj in čemu … Povedano drugače – na slovenskih cestah imamo preveč zastojev, da bi bili zainteresirani sposobni izpeljati državni udar. Z Vrhnike, ki je priljubljena točka za pohod s tanki proti Ljubljani, je do prestolnice skoraj nemogoče. Včasih bi bilo še mogoče, da bi državni udar izpeljali ob urah, ko se promet obrača, se pravi okoli popoldneva ali potem po sedemnajsti uri, ampak danes je vse zabasano ves dan. Nato je tu obvoznica, tako severna kot južna stojita ves čas, kot vemo, pa je tudi središče Ljubljane te dni ena sama velika protitankovska ovira. Skratka – vsak, ki bi se namenil rušiti ustavni red Republike Slovenije, je obsojen na čakanje v koloni, kot se je to dogodilo ljutim Čečenom Ramzana Kadirova.

Državni udar v stoječi koloni

Kamor vsi, tudi mi; se pravi, gremo v frontalni napad na slovensko zdravstvo. Zadnje dni javnost pretresa novica, da je celjsko bolnišnico zapustilo šest radiologov. Menda je to polovica tam zaposlenih tozadevnih specialistov, a ker smo analitična in ne faktografska oddaja, ki rada pretirava in posplošuje, verjamemo, da te dni radiologe po celjski bolnišnici iščejo z lupo. Kolikor je razumeti, so radiologi zapustili javni zdravstveni sistem zaradi tega, ker so odnosi na oddelku slabi, oziroma katastrofalni. In ker so se pred časom mastili z neupravičenimi izplačili.  Ker toliko zdravnikov, ki bežijo v zasebnike iz javnega zdravstva, za svoj umik navaja slabe delovne razmere in pokvarjene odnose, sklepamo, da zdravniki sicer poznajo vse skrivnosti človeškega telesa, pa nobeno od skrivnosti človeške družbe. Kajti prepir in kregarija sta eni najpogostejših in najbolj uničujočih bolezni medčloveških odnosov in nekoliko nenavadno je, da se radi prepirajo prav zdravniki, ki naj bi veljali za intelektualno, moralno in še kakšno ost slovenske družbe. Morebiti je to zaradi tega, ker so na medicinski fakulteti pred nekaj desetletji nehali poučevati »družbeno-moralno vzgojo«. Kot kaže, samo Hipokratova prisega ne pomaga dovolj. Kakorkoli; moralne dileme slovenskega zdravništva celjskim bolnikom ne pomagajo kaj dosti in ni drugega, kot da bodo bolniki v knežjem mestu začeli uporabljati priljubljeno metodo, ki se ji reče »Selfi RTG«. Gre za fotografiranje posameznih delov človeške anatomije z mobilnim telefonom. Bolnik s spleta prenese aplikacijo, najnovejši iPhoni imajo rentgen že vgrajen, starejši modeli in tisti z androidom pa morajo z ostrim rezilom zarezati na bolečem mestu in šele nato posneti selfi obolelega organa. Aplikacija nato prepozna fotografijo, postavi diagnozo in tudi predlaga zdravljenje. Če je v državi, kot je to primer v Sloveniji, zdravstveni sistem na psu, aplikacija predlaga tudi alternativne metode zdravljenja. V primeru zdravstvenega sistema na psu je to obisk pri veterinarju, ki je že zdavnaj samoplačniški.Bistveno vprašanje, s katerim se v svojih zadnjih dneh in pred apologijo ukvarja zdravstveni minister, je seveda: »Ali še sploh imamo javno zdravstvo?« Če hoče slehernik k zdravniku in mu prijazno povedejo, kako dolgo bo čakal na belo milost, je odgovor, da ga praktično nimamo. Ampak dokler ga imamo še vsaj teoretično, se ga oklepamo kot utapljajoči se zdravstvenega zavarovanja.Na srečo imamo precedenčni primer, na katerem lahko natančno predvidimo potek dokončne privatizacije zdravstva, oziroma demontaže javnega zdravstva. Pred leti se je premierno in zelo diskretno dogodila privatizacija zobozdravstva. Danes je plačevanje zobozdravniških uslug povsem normalno in časi, ko si z zdravstveno izkaznico prikorakal k zobozdravniku, da ti je zaplombiral zob, obstajajo le še v pripovedkah očakov, ki to brezzobi pripovedujejo radovednim vnukom ob tabornem ognju. Tako se bo zgodilo oziroma se vedno bolj dogaja tudi z običajnim zdravstvom; pot do dokončnega zloma je sicer tlakovana z vsesplošnim obtoževanjem med zavarovalnicami, zdravništvom, sindikati, javnostjo in ministrstvom, oziroma politiko, a dejstvo je, da plazu ni več moč ustaviti. Ker je po vseh anketah zdravje za Slovenca najvišja vrednota, je nekako logično, da za najvišjo vrednoto tudi največ plačamo. Moramo pa zdravništvo vsaj malo tudi posvariti. Obrtniška je težka. Ne bo šlo tako gladko, kot gre zidarjem, keramikom in pleskarjem. Teh res ni, zdravnikov pa je očitno kot listja in trave – glede na to, da šest radiologov zapusti celjsko bolnišnico, pa je še vedno ne zaprejo. Če se iz Celja izseli šest soboslikarjev, doživijo celjske gospodinje živčni zlom in gredo na ulico.Kakorkoli; ko bodo obrtniki, se bodo morali zdravniki navaditi na konkurenco. Kot so se morali tudi zobozdravniki. Na vzhodu in jugu Slovenije je že dolgo nacionalni šport obisk zobozdravnika na Hrvaškem. Sredi Maribora celo visi ogromen transparent, ki vabi »kariesarje« na hrvaško stran v ambulanto, imenovano »Zagorje-zub«!S podobno konkurenco prostega trga se bodo soočili tudi zdravniki. Se pravi, če si bom zlomil nogo na Krvavcu, se bom po mavec odpeljal na Reko ali kam drugam. In zdravnik v Vodicah bo izgubil le pacienta, temveč tudi stranko.Zato predlagamo, da vsi skupaj stopimo na zavoro. Če pravilno razumemo logiko in pozive k ohranitvi zdravstvenega sistema, lahko svoje naredimo tudi bolniki s tem, da do umiritve razmer nehamo zbolevati.

Kamor vsi, tudi mi; se pravi, gremo v frontalni napad na slovensko zdravstvo. Zadnje dni javnost pretresa novica, da je celjsko bolnišnico zapustilo šest radiologov. Menda je to polovica tam zaposlenih tozadevnih specialistov, a ker smo analitična in ne faktografska oddaja, ki rada pretirava in posplošuje, verjamemo, da te dni radiologe po celjski bolnišnici iščejo z lupo. Kolikor je razumeti, so radiologi zapustili javni zdravstveni sistem zaradi tega, ker so odnosi na oddelku slabi, oziroma katastrofalni. In ker so se pred časom mastili z neupravičenimi izplačili. Ker toliko zdravnikov, ki bežijo v zasebnike iz javnega zdravstva, za svoj umik navaja slabe delovne razmere in pokvarjene odnose, sklepamo, da zdravniki sicer poznajo vse skrivnosti človeškega telesa, pa nobeno od skrivnosti človeške družbe. Kajti prepir in kregarija sta eni najpogostejših in najbolj uničujočih bolezni medčloveških odnosov in nekoliko nenavadno je, da se radi prepirajo prav zdravniki, ki naj bi veljali za intelektualno, moralno in še kakšno ost slovenske družbe. Morebiti je to zaradi tega, ker so na medicinski fakulteti pred nekaj desetletji nehali poučevati »družbeno-moralno vzgojo«. Kot kaže, samo Hipokratova prisega ne pomaga dovolj. Kakorkoli; moralne dileme slovenskega zdravništva celjskim bolnikom ne pomagajo kaj dosti in ni drugega, kot da bodo bolniki v knežjem mestu začeli uporabljati priljubljeno metodo, ki se ji reče »Selfi RTG«. Gre za fotografiranje posameznih delov človeške anatomije z mobilnim telefonom. Bolnik s spleta prenese aplikacijo, najnovejši iPhoni imajo rentgen že vgrajen, starejši modeli in tisti z androidom pa morajo z ostrim rezilom zarezati na bolečem mestu in šele nato posneti selfi obolelega organa. Aplikacija nato prepozna fotografijo, postavi diagnozo in tudi predlaga zdravljenje. Če je v državi, kot je to primer v Sloveniji, zdravstveni sistem na psu, aplikacija predlaga tudi alternativne metode zdravljenja. V primeru zdravstvenega sistema na psu je to obisk pri veterinarju, ki je že zdavnaj samoplačniški. Bistveno vprašanje, s katerim se v svojih zadnjih dneh in pred apologijo ukvarja zdravstveni minister, je seveda: »Ali še sploh imamo javno zdravstvo?« Če hoče slehernik k zdravniku in mu prijazno povedejo, kako dolgo bo čakal na belo milost, je odgovor, da ga praktično nimamo. Ampak dokler ga imamo še vsaj teoretično, se ga oklepamo kot utapljajoči se zdravstvenega zavarovanja. Na srečo imamo precedenčni primer, na katerem lahko natančno predvidimo potek dokončne privatizacije zdravstva, oziroma demontaže javnega zdravstva. Pred leti se je premierno in zelo diskretno dogodila privatizacija zobozdravstva. Danes je plačevanje zobozdravniških uslug povsem normalno in časi, ko si z zdravstveno izkaznico prikorakal k zobozdravniku, da ti je zaplombiral zob, obstajajo le še v pripovedkah očakov, ki to brezzobi pripovedujejo radovednim vnukom ob tabornem ognju. Tako se bo zgodilo oziroma se vedno bolj dogaja tudi z običajnim zdravstvom; pot do dokončnega zloma je sicer tlakovana z vsesplošnim obtoževanjem med zavarovalnicami, zdravništvom, sindikati, javnostjo in ministrstvom, oziroma politiko, a dejstvo je, da plazu ni več moč ustaviti. Ker je po vseh anketah zdravje za Slovenca najvišja vrednota, je nekako logično, da za najvišjo vrednoto tudi največ plačamo. Moramo pa zdravništvo vsaj malo tudi posvariti. Obrtniška je težka. Ne bo šlo tako gladko, kot gre zidarjem, keramikom in pleskarjem. Teh res ni, zdravnikov pa je očitno kot listja in trave – glede na to, da šest radiologov zapusti celjsko bolnišnico, pa je še vedno ne zaprejo. Če se iz Celja izseli šest soboslikarjev, doživijo celjske gospodinje živčni zlom in gredo na ulico. Kakorkoli; ko bodo obrtniki, se bodo morali zdravniki navaditi na konkurenco. Kot so se morali tudi zobozdravniki. Na vzhodu in jugu Slovenije je že dolgo nacionalni šport obisk zobozdravnika na Hrvaškem. Sredi Maribora celo visi ogromen transparent, ki vabi »kariesarje« na hrvaško stran v ambulanto, imenovano »Zagorje-zub«! S podobno konkurenco prostega trga se bodo soočili tudi zdravniki. Se pravi, če si bom zlomil nogo na Krvavcu, se bom po mavec odpeljal na Reko ali kam drugam. In zdravnik v Vodicah bo izgubil le pacienta, temveč tudi stranko. Zato predlagamo, da vsi skupaj stopimo na zavoro. Če pravilno razumemo logiko in pozive k ohranitvi zdravstvenega sistema, lahko svoje naredimo tudi bolniki s tem, da do umiritve razmer nehamo zbolevati.

Selfi okostja

Danes pa na kratko o drobni novici, ki bo slovensko kulturo prizadela bolj kot finančni rezi mariborskega župana.Gostilna na ljubljanskem Rožniku zapira svoja vrata. Najemnik je povedal, da so stroški previsoki, da ga lastniki izsiljujejo in da časi sploh niso primerni za gostilne. Najprej nekaj literarno-zgodovinskih dejstev. Gostilna na Rožniku ni le še ena gostilna. V njej je svoja zadnja leta preživel Ivan Cankar in koliko mu je pomenila, se da brati v pred nekaj leti izdanih pismih, ko je bil jeseni leta 1910 nekaj mesecev gost pri Lojzu Kraigherju pri Sveti trojici v Slovenskih goricah in je pisal na Rožnik nostalgična pisma o tem, kako zelo pogreša svojo tamkajšnjo namestitev. Takole je zapisal v enem od pisem gostilničarki Nini Franzot, poročeni Bergman: Družbe ne bom imel prav nobene razen Kraigherja. Ne pogrešam pa je čisto nič! Kraji so lepi – ali Rožnik je vendarle Rožnik. Gotovo je še ni bilo ure, da se ne bi spomnil nanj. Brez velikega pretiravanja; Slovenci, ki smo mahnjeni na svoje literate, saj jih častimo obratno sorazmerno, kot jih beremo, ki imamo na desetine spominskih sob, na stotine spominskih tabel in celo nekaj spominskih hiš, bi morali gostilno na Rožniku literarno- zgodovinsko zaščititi. Vsaj na podobni ravni, kot je zaščitena Prešernova rojstna hiša v Vrbi. Mimogrede; v gostilni na Rožniku je bival nekaj časa tudi Župančič in je simbolno za slovensko moderno prav tako pomembna, kot je to Cukrarna. Ki je danes galerija in muzej in oh in sploh – Rožnik, verjetno tudi spominsko sobo, pa bodo zaprli. Sicer pa je gostilna na Rožniku najbolj kultna slovenska gostilna. Ob bok ji gre mogoče le še gostilna na Trojanah. Lega, bližina glavnega mesta, modno nedeljsko sprehajanje in seveda literarni pomen ji dajejo v slovenskem okolju vlogo, s katero se ne more primerjati nobena druga. In zdaj takšna prelomna točka narodove identitete zapira svoja vrata. Uradno, po najemnikovi interpretaciji, je za to kriv lastnik, če bi pa lastnika, ki molči, vprašali o krivcu, bi zagotovo dobili odgovor, da je kriv najemnik. Na mestu, kjer je genij razgalil slovensko dušo, se je simbolno pokazal njen najbolj priljubljen konjiček – prepiranje. Krivda pa je – rajtamo – mnogo globlja. Kajti tradicionalna slovenska gostilna ne loči med lastnikom in najemnikom; hočemo povedati, da je bil v zgodovini lastnik gostilne praviloma tudi njen najemnik in obratno. Gostilničarstvo namreč ni bila dejavnost, od katere bi ljudje noro bogateli; bilo je družinski posel, ki je pogosto zaposloval več generacij iste družine, ki je po navadi v poslopju tudi živela in skupaj s strankami tvorila razširjeno družino. Gostilničarstvo je bil časten poklic in je v mnogih primerih še vedno. V še več primerih pa se je izrodilo v odnos med krvosesnimi lastniki, ki se mastijo ob najemninah, in avanturističnimi najemniki, ki si dva dni po prvi prodani kavi na lizing vzamejo še BMW. V tem poblaznelem vrtincu nenormalnega dvigovanja cen navadni kavi zaradi ukrajinske vojne sodelujejo vsi deležniki: župani, denacionalizacijski srečneži, na pol priučeni gostinci, dobavitelji in seveda študentski servisi, ki prispevajo največji del slovenskega natakarstva. Seveda pa sodelujemo v tem incestuoznem krogu tudi obiskovalci gostiln, ki se pustimo opetnajstiti s slabo ponudbo in nenormalnimi cenami pri belem dnevu in polni zavesti. Poslanstvo vzdrževanja socialne mreže je zamenjal brezvesten kapitalizem in v izjavi o zaprtju Rožnika ni niti besedice obžalovanja, ali besedice o tradiciji, temveč tam stoji samo pusta gospodarnost. "Energenti, delovna sila, najemnina." Mimogrede; družina Franzot je v Cankarjevem času vodila gostilno skozi gospodarske vihre časa pred in med prvo svetovno vojno, pa se ni pritoževala nad ceno energentov in delovno silo. Še več; Cankar je imel pri njih sobo zastonj. Tako je zgodba o zaprtju gostilne na Rožniku tudi zgodba o profesionalni nesposobnosti … Na srečo pa so v Sloveniji še vedno gostilne in to na stokrat slabših lokacijah, kot je ta na Rožniku, ki se prebijajo skozi svoj gostilniški vsakdan. In to brez Cankarjeve slave. A to so gostilne, kjer je dopoldanska malica potegnjena daleč v popoldne in velja toliko kot macchiato z mandljevim mlekom na obrežju potoka, ki mu reka pravijo.

Danes pa na kratko o drobni novici, ki bo slovensko kulturo prizadela bolj kot finančni rezi mariborskega župana. Gostilna na ljubljanskem Rožniku zapira svoja vrata. Najemnik je povedal, da so stroški previsoki, da ga lastniki izsiljujejo in da časi sploh niso primerni za gostilne. Najprej nekaj literarno-zgodovinskih dejstev. Gostilna na Rožniku ni le še ena gostilna. V njej je svoja zadnja leta preživel Ivan Cankar in koliko mu je pomenila, se da brati v pred nekaj leti izdanih pismih, ko je bil jeseni leta 1910 nekaj mesecev gost pri Lojzu Kraigherju pri Sveti trojici v Slovenskih goricah in je pisal na Rožnik nostalgična pisma o tem, kako zelo pogreša svojo tamkajšnjo namestitev. Takole je zapisal v enem od pisem gostilničarki Nini Franzot, poročeni Bergman: Družbe ne bom imel prav nobene razen Kraigherja. Ne pogrešam pa je čisto nič! Kraji so lepi – ali Rožnik je vendarle Rožnik. Gotovo je še ni bilo ure, da se ne bi spomnil nanj. Brez velikega pretiravanja; Slovenci, ki smo mahnjeni na svoje literate, saj jih častimo obratno sorazmerno, kot jih beremo, ki imamo na desetine spominskih sob, na stotine spominskih tabel in celo nekaj spominskih hiš, bi morali gostilno na Rožniku literarno- zgodovinsko zaščititi. Vsaj na podobni ravni, kot je zaščitena Prešernova rojstna hiša v Vrbi. Mimogrede; v gostilni na Rožniku je bival nekaj časa tudi Župančič in je simbolno za slovensko moderno prav tako pomembna, kot je to Cukrarna. Ki je danes galerija in muzej in oh in sploh – Rožnik, verjetno tudi spominsko sobo, pa bodo zaprli. Sicer pa je gostilna na Rožniku najbolj kultna slovenska gostilna. Ob bok ji gre mogoče le še gostilna na Trojanah. Lega, bližina glavnega mesta, modno nedeljsko sprehajanje in seveda literarni pomen ji dajejo v slovenskem okolju vlogo, s katero se ne more primerjati nobena druga. In zdaj takšna prelomna točka narodove identitete zapira svoja vrata. Uradno, po najemnikovi interpretaciji, je za to kriv lastnik, če bi pa lastnika, ki molči, vprašali o krivcu, bi zagotovo dobili odgovor, da je kriv najemnik. Na mestu, kjer je genij razgalil slovensko dušo, se je simbolno pokazal njen najbolj priljubljen konjiček – prepiranje. Krivda pa je – rajtamo – mnogo globlja. Kajti tradicionalna slovenska gostilna ne loči med lastnikom in najemnikom; hočemo povedati, da je bil v zgodovini lastnik gostilne praviloma tudi njen najemnik in obratno. Gostilničarstvo namreč ni bila dejavnost, od katere bi ljudje noro bogateli; bilo je družinski posel, ki je pogosto zaposloval več generacij iste družine, ki je po navadi v poslopju tudi živela in skupaj s strankami tvorila razširjeno družino. Gostilničarstvo je bil časten poklic in je v mnogih primerih še vedno. V še več primerih pa se je izrodilo v odnos med krvosesnimi lastniki, ki se mastijo ob najemninah, in avanturističnimi najemniki, ki si dva dni po prvi prodani kavi na lizing vzamejo še BMW. V tem poblaznelem vrtincu nenormalnega dvigovanja cen navadni kavi zaradi ukrajinske vojne sodelujejo vsi deležniki: župani, denacionalizacijski srečneži, na pol priučeni gostinci, dobavitelji in seveda študentski servisi, ki prispevajo največji del slovenskega natakarstva. Seveda pa sodelujemo v tem incestuoznem krogu tudi obiskovalci gostiln, ki se pustimo opetnajstiti s slabo ponudbo in nenormalnimi cenami pri belem dnevu in polni zavesti. Poslanstvo vzdrževanja socialne mreže je zamenjal brezvesten kapitalizem in v izjavi o zaprtju Rožnika ni niti besedice obžalovanja, ali besedice o tradiciji, temveč tam stoji samo pusta gospodarnost. "Energenti, delovna sila, najemnina." Mimogrede; družina Franzot je v Cankarjevem času vodila gostilno skozi gospodarske vihre časa pred in med prvo svetovno vojno, pa se ni pritoževala nad ceno energentov in delovno silo. Še več; Cankar je imel pri njih sobo zastonj. Tako je zgodba o zaprtju gostilne na Rožniku tudi zgodba o profesionalni nesposobnosti … Na srečo pa so v Sloveniji še vedno gostilne in to na stokrat slabših lokacijah, kot je ta na Rožniku, ki se prebijajo skozi svoj gostilniški vsakdan. In to brez Cankarjeve slave. A to so gostilne, kjer je dopoldanska malica potegnjena daleč v popoldne in velja toliko kot macchiato z mandljevim mlekom na obrežju potoka, ki mu reka pravijo.

Cankar na vrhu

Danes pa odgovor na vprašanje, kako bomo prišli v svetlešjo prihodnost. Odgovor je: "Odvisno s čim!"V preteklih dneh je bila še posebej dejavna ministrica za infrastrukturo. Povedala je, kaj bo z nacionalnim letalskim prevoznikom, kaj bo z mariborskim letališčem in kaj bo s slovenskimi železnicami. Ob tem pa so z njenega ministrstva sporočali, da bomo letos na cestah stali. Torej odgovorimo najprej na zastavljeno vprašanje, nato pa se lotimo prostega lova. V svetlo prihodnost bomo z avtomobilom prišli počasi, če sploh, z letalom mogoče, a ne iz Maribora, z železnico pa blazno hitro. Vlaki bodo po obnovljeni gorenjski progi in tudi po obnovljeni progi Maribor–Koper šibali sto šestdeset kilometrov na uro. Kar jih bo naredilo za najhitrejši objekt in tudi najhitrejši subjekt slovenske resničnosti. Najprej nekaj zgodovinskih dejstev, da bomo lahko hitrost ministrstva za infrastrukturo umestili v kontekst podobno, kot se slovenska infrastruktura umešča v prostor; se pravi počasi in žalostno. Ministrica je govorila o obnovi celotne povezave med Mariborom in Koprom ter o modernizaciji gorenjske proge, a vsi vemo, da je znamenita in na simbolni ravni edina merodajna železniška povezava med Mariborom in Ljubljano. Poglejmo v zgodovino: Ob dokončanju južne železnice leta 1857 je brzovlak  med Mariborom in Ljubljano vozil 5 ur in 13 minut. S progo je takrat upravljala zasebna družba "Južne železnice", katere vlaki pa so že petdeset let kasneje, leta 1910, za isto progo potrebovali le še 3 ure in 6 minut. Nato je prišla kraljevina Jugoslavija in "Jugoslovenske državne željeznice" so od Maribora do Ljubljane vozile rekordnih 3 ure in eno minuto. Okupacija je bila posebna zgodba, saj takrat "brzovakov" ni bilo, navadni potniški vlak, pa je vozil le do postaje Sava, kjer se je začelo italijansko ozemlje. Do tam je kompozicija potrebovala 4 ure in 23 minut! Prišla je svoboda in z njo dolga doba počasnega propada Jugoslovanskih železnic. Okoli leta 1960 je parna kompozicija potrebovala za pot iz Maribora do Ljubljane 3 ure in 16 minut, kar je za natančno deset minut slabše kot petdeset let prej pri habsburški kompoziciji. In zdaj Slovenske železnice; kratek sprehod po voznem redu razkrije, da najhitrejša železniška povezava med Mariborom in Ljubljano traja uro in petdeset minut, a že na spletni strani je dodanih šest minut zamude v Zidanem mostu, ob tem pa še sporočilo, da so možne zamude tudi na drugih delih proge; iz prakse pa vemo, da je: "Potnikom se opravičujemo za zamudo," najpogostejši stavek na slovenskih železnicah. Na drugi strani časovnice pa je vlak, ki odpelje iz Ljubljane ob 7:37 in je v Mariboru ob 10.53, kar je tri ure in šestnajst minut pozneje. Kar je kar deset minut počasneje, kot je za to traso potreboval hlapon leta 1910. In četrt ure počasneje kot pod kraljevim vodstvom starojugoslovanskih železnic, oziroma enako hitro kot leta 1960. Mimogrede … je pa res, da leta 1960 ni bilo pravega razloga, da bi se iz industrijskega in uspešnega Maribora vozil v Ljubljano. Ob tem pa takoj končajmo še z mitom o obnovi železniške infrastrukture, ki da je kriva za zamude. Čisto vse vlade do zdaj, brez izjeme, in govorimo o obdobju treh desetletij, so obnavljale železniško infrastrukturo. "Železniška infrastruktura v obnovi", je edina stalnica Slovenskih železnic, oziroma je praktični primer helenske uganke o Ahilu in želvi. Ko vrli "ajznponarji" končajo obnovo, se jim začetek že tako poruši, da morajo začeti znova in vsakemu, ki kupi vozovnico slovenskih železnic, je jasno, da obnove ne bo nikoli konec. Povedano še drugače … Če bi na slovenskih železnicah veljali standardi kot na Japonskem, kjer strojevodja za minutno zamudo izvrši obredni samomor, bi v tem državnem podjetju že zdavnaj ne imeli več zaposlenih. Potem imamo nacionalnega letalskega prevoznika, na katerem ne bomo tratili dragocenega radijskega časa. Gre za precej komično zgodbo. Ker nam letenje po zraku ni šlo dobro od kril, smo blagovno znamko "Adria" prodali Munifu Otmanu Tarmumu za 33.400 evrov, kar je v teh inflatornih časih drobiž. Še pred tem smo prodali ljubljansko letališče, na katerem je bil največji slovenski prispevek njegovo preimenovanje; kljub preimenovanju pa mariborskega letališča ne uspemo prodati. Vsaj ne kupcu, ki bi resnično znal vzleteti in pristati z letalom. Če gre po železnici počasi in po zraku sploh ne, se bomo premikali edino po cestah. Za katere pa so nam napovedali, da bo na njih letos strahotna gneča. Kakšna bo ta gneča, si lahko predstavljate, s preprostim dejstvom, da je gneča med turistično sezono, ki je hkrati sezona infrastrukturnih projektov – bila, ko je niso napovedovali; ko pa jo napovejo, se stanje v koloni štelo ne bo več štelo v urah, temveč z deli dneva. In ob vsej tej infrastrukturni puščobi ti ministrica napove, da bo vlak vozil s hitrostjo 160 kilometrov na uro. Za tehnološki domet državnega podjetja, ki je pred kakšnim letom kot veliko tehnološko zmago razglasilo spletno prodajo vozovnic in wi-fi  na vlaku, se zdi podatek neverjeten … Ampak po preverjenih podatkih s Slovenskih železnic bosta za doseganje te hitrosti na lokomotivi dežurala kar dva kurjača.

Danes pa odgovor na vprašanje, kako bomo prišli v svetlešjo prihodnost. Odgovor je: "Odvisno s čim!"V preteklih dneh je bila še posebej dejavna ministrica za infrastrukturo. Povedala je, kaj bo z nacionalnim letalskim prevoznikom, kaj bo z mariborskim letališčem in kaj bo s slovenskimi železnicami. Ob tem pa so z njenega ministrstva sporočali, da bomo letos na cestah stali. Torej odgovorimo najprej na zastavljeno vprašanje, nato pa se lotimo prostega lova. V svetlo prihodnost bomo z avtomobilom prišli počasi, če sploh, z letalom mogoče, a ne iz Maribora, z železnico pa blazno hitro. Vlaki bodo po obnovljeni gorenjski progi in tudi po obnovljeni progi Maribor–Koper šibali sto šestdeset kilometrov na uro. Kar jih bo naredilo za najhitrejši objekt in tudi najhitrejši subjekt slovenske resničnosti. Najprej nekaj zgodovinskih dejstev, da bomo lahko hitrost ministrstva za infrastrukturo umestili v kontekst podobno, kot se slovenska infrastruktura umešča v prostor; se pravi počasi in žalostno. Ministrica je govorila o obnovi celotne povezave med Mariborom in Koprom ter o modernizaciji gorenjske proge, a vsi vemo, da je znamenita in na simbolni ravni edina merodajna železniška povezava med Mariborom in Ljubljano. Poglejmo v zgodovino: Ob dokončanju južne železnice leta 1857 je brzovlak  med Mariborom in Ljubljano vozil 5 ur in 13 minut. S progo je takrat upravljala zasebna družba "Južne železnice", katere vlaki pa so že petdeset let kasneje, leta 1910, za isto progo potrebovali le še 3 ure in 6 minut. Nato je prišla kraljevina Jugoslavija in "Jugoslovenske državne željeznice" so od Maribora do Ljubljane vozile rekordnih 3 ure in eno minuto. Okupacija je bila posebna zgodba, saj takrat "brzovakov" ni bilo, navadni potniški vlak, pa je vozil le do postaje Sava, kjer se je začelo italijansko ozemlje. Do tam je kompozicija potrebovala 4 ure in 23 minut! Prišla je svoboda in z njo dolga doba počasnega propada Jugoslovanskih železnic. Okoli leta 1960 je parna kompozicija potrebovala za pot iz Maribora do Ljubljane 3 ure in 16 minut, kar je za natančno deset minut slabše kot petdeset let prej pri habsburški kompoziciji. In zdaj Slovenske železnice; kratek sprehod po voznem redu razkrije, da najhitrejša železniška povezava med Mariborom in Ljubljano traja uro in petdeset minut, a že na spletni strani je dodanih šest minut zamude v Zidanem mostu, ob tem pa še sporočilo, da so možne zamude tudi na drugih delih proge; iz prakse pa vemo, da je: "Potnikom se opravičujemo za zamudo," najpogostejši stavek na slovenskih železnicah. Na drugi strani časovnice pa je vlak, ki odpelje iz Ljubljane ob 7:37 in je v Mariboru ob 10.53, kar je tri ure in šestnajst minut pozneje. Kar je kar deset minut počasneje, kot je za to traso potreboval hlapon leta 1910. In četrt ure počasneje kot pod kraljevim vodstvom starojugoslovanskih železnic, oziroma enako hitro kot leta 1960. Mimogrede … je pa res, da leta 1960 ni bilo pravega razloga, da bi se iz industrijskega in uspešnega Maribora vozil v Ljubljano. Ob tem pa takoj končajmo še z mitom o obnovi železniške infrastrukture, ki da je kriva za zamude. Čisto vse vlade do zdaj, brez izjeme, in govorimo o obdobju treh desetletij, so obnavljale železniško infrastrukturo. "Železniška infrastruktura v obnovi", je edina stalnica Slovenskih železnic, oziroma je praktični primer helenske uganke o Ahilu in želvi. Ko vrli "ajznponarji" končajo obnovo, se jim začetek že tako poruši, da morajo začeti znova in vsakemu, ki kupi vozovnico slovenskih železnic, je jasno, da obnove ne bo nikoli konec. Povedano še drugače … Če bi na slovenskih železnicah veljali standardi kot na Japonskem, kjer strojevodja za minutno zamudo izvrši obredni samomor, bi v tem državnem podjetju že zdavnaj ne imeli več zaposlenih. Potem imamo nacionalnega letalskega prevoznika, na katerem ne bomo tratili dragocenega radijskega časa. Gre za precej komično zgodbo. Ker nam letenje po zraku ni šlo dobro od kril, smo blagovno znamko "Adria" prodali Munifu Otmanu Tarmumu za 33.400 evrov, kar je v teh inflatornih časih drobiž. Še pred tem smo prodali ljubljansko letališče, na katerem je bil največji slovenski prispevek njegovo preimenovanje; kljub preimenovanju pa mariborskega letališča ne uspemo prodati. Vsaj ne kupcu, ki bi resnično znal vzleteti in pristati z letalom. Če gre po železnici počasi in po zraku sploh ne, se bomo premikali edino po cestah. Za katere pa so nam napovedali, da bo na njih letos strahotna gneča. Kakšna bo ta gneča, si lahko predstavljate, s preprostim dejstvom, da je gneča med turistično sezono, ki je hkrati sezona infrastrukturnih projektov – bila, ko je niso napovedovali; ko pa jo napovejo, se stanje v koloni štelo ne bo več štelo v urah, temveč z deli dneva. In ob vsej tej infrastrukturni puščobi ti ministrica napove, da bo vlak vozil s hitrostjo 160 kilometrov na uro. Za tehnološki domet državnega podjetja, ki je pred kakšnim letom kot veliko tehnološko zmago razglasilo spletno prodajo vozovnic in wi-fi  na vlaku, se zdi podatek neverjeten … Ampak po preverjenih podatkih s Slovenskih železnic bosta za doseganje te hitrosti na lokomotivi dežurala kar dva kurjača.

Sto šestdeset na uro

Danes pa o drobni novički, ki se je komaj opažena izgubila v splošni zmedi vsakdana. Eden izmed treh najbolj branih, ali bolje rečeno najbolj klikanih spletnih portalov v Sloveniji se je odločil, da pod novicami, ki jih objavlja, ukine komentiranje uporabnikov oziroma bralcev.  Ker je eksperiment bolj kot ne svež, natančnih podatkov o posledicah takšne odločitve še ni, a po pisanju odgovornega urednika zmanjšanja uporabe portala ni zaznati.Majhen korak za medijsko krajino, velik korak za zdravo pamet. Vsi približno vemo, kako se je začelo. Ljudje so dobili glas in prva leta se je zdelo, da je svoboda govora prijezdila na belem konju. Da bodo pravice in svoboščine zdaj končno zadihale s polnimi pljuči, kar bo po nekaj tisoč let starem Helenskem receptu vodilo v boljšo in pravičnejšo družbo. Pa je šlo kmalu narobe; komentarji pod novicami so postajali vedno bolj nestrpni in ni malo raziskovalcev in analitikov, ki menijo, da so nestrpnost, netolerantnost in sovražni govor, ki prepredajo našo družbo in civilizacijo nasploh, doma prav v teh komentarjih. Ker je svet postal globalen, lahko razmišljujoči z nekaj pritiski na miško preveri, kakšno je stanje na drugih, tujerodnih spletiščih in brez pretiravanja ugotavljamo, da smo Slovenci v svetovnem vrhu nestrpnega komentiranja. Nekaj je vsajeno v uporno dušo našega naroda, kar mu preprečuje, da bi novinarjevo delo vzel kot dejstvo, ali da se ne bi iz medijskih napak norčevali, sploh pa, da naj ne bi imel drugega komentatorja za popolnega bedaka. Da podkrepimo, o čem govorimo, kot izziv preprečimo analizo slovenskih levičarjev in desničarjev, ki se dajejo v komentarjih. To bi bilo prelahko, saj so oboji v spletnih komentarjih tako ali tako na robu oboroženega konflikta. Gremo na področje, ki nam je v zadnjem tednu prineslo toliko veselja; poglejmo športno disciplino kolesarjenja skozi očala spletnih komentarjev. Slovenci imamo dva kolesarska šampiona. Športna genija. Kar je neverjetna redkost in le vesolju samemu ter Tadeju Pogačarju in Primožu Rogliču se imamo zahvaliti, da živimo v času njunih neverjetnih uspehov. Ampak za spletne komentatorje nič ne bi moglo biti dlje od resnice. V komentarjih sta se oblikovala dva sovražna tabora, ki eden drugega obmetavata s kolesarskim blatom, posledično pa zasmehujeta, celo žalita tudi oba športnika. Gre za popoln absurd, ki vsaj po našem skromnem vedenju nima primerjave nikjer na planetu. Hočemo reči, da bi se narod razdelil zato, ker ima noro srečo, da ima v istem športu dva šampiona. Spletni mediji, akoravno jim stroka prerokuje v nekaj naslednjih desetletjih popolno dominacijo, imajo velik problem. Ker so praviloma zastonj, si jih uporabniki lastijo. Ob tem pa je tudi oglaševanje okoli člankov bolj neokusno, kot je oglaševanje recimo na radiu. Pa ne trdimo, da smo nad reklamnimi bloki v našem mediju navdušeni. A na spletnem portalu, tudi pod resnim in pomembnim besedilom najprej pride na vrsto zdravilo proti prostatitisu, nato za glivice na nohtih, skoraj nikoli pa ne manjka nekaj za hujšanje. Zatem pa čudoviti svet komentarjev, ki kljub resnim naporom uredništva iz medija naredi posmeh novinarstvu. Dolgo časa smo se iz spletnih komentarjev zafrkavali. Posebej duhovito tudi na tem programu kolega Šalehar v "Forumu 69"!  A nenadoma ni bilo več smešno. Usodni trenutek, ki je premaknil odločevalce, ki jih je še prej premaknil javni revolt, je najverjetneje streljanje na osnovni šoli v Beogradu. Ko so se tam dvignile množice, ne v političnem, ali gospodarskem, temveč v globoko človeškem protestu, je še največjim zagovornikom svobode govora postalo jasno, da je treba nekje potegniti črto. Da abotnost in pritlehnost ne sodita v javni prostor. Seveda se kritik takoj priduša, da gre za efekt Trnuljčice; če umaknemo vse spletne komentarje, bodo skrajna stališča, oziroma ljudje za njimi še vedno obstajali. "Problema ne bomo rešili, če bomo ugasnili njegovo manifestacijo," imajo kritiki odločitve močan argument. A to drži le do določene meje. Komentatorji, sploh tisti razdiralni, ki pa jih je velika večina, so v glavnem šleve. Ne le tisti, ki se skrivajo pod anonimnimi  komentarji, tudi tisti, ki so podpisani, spadajo med šleve. Ker tudi na Twitterju, ki je tako zelo usodno zarezal v naša življenja, se uporabniki v glavnem prepirajo in trosijo neslanosti, pa gre za podpisane profile. S šlevami ne označujemo vsebine besedičenja, temveč dejanski prispevek komentatorjev k družbi. Gre za gobezdala, ki so znotraj same skupnosti marginalizirana. Če zelo natančno pogledate: nihče izmed odgovornih članov družbe, skoraj nihče tistih, ki na tak ali drugačen način gradijo svoje lokalno ali pa širše okolje, se ne prepira v spletnih komentarjih.  Upajmo, da se čimprej obrne nam v prid. Kajti imeti stališče v spletnem komentarju je preživeto. Ne imeti spletnega komentarja, bodi stališče novega časa.  

Danes pa o drobni novički, ki se je komaj opažena izgubila v splošni zmedi vsakdana. Eden izmed treh najbolj branih, ali bolje rečeno najbolj klikanih spletnih portalov v Sloveniji se je odločil, da pod novicami, ki jih objavlja, ukine komentiranje uporabnikov oziroma bralcev. Ker je eksperiment bolj kot ne svež, natančnih podatkov o posledicah takšne odločitve še ni, a po pisanju odgovornega urednika zmanjšanja uporabe portala ni zaznati. Majhen korak za medijsko krajino, velik korak za zdravo pamet. Vsi približno vemo, kako se je začelo. Ljudje so dobili glas in prva leta se je zdelo, da je svoboda govora prijezdila na belem konju. Da bodo pravice in svoboščine zdaj končno zadihale s polnimi pljuči, kar bo po nekaj tisoč let starem Helenskem receptu vodilo v boljšo in pravičnejšo družbo. Pa je šlo kmalu narobe; komentarji pod novicami so postajali vedno bolj nestrpni in ni malo raziskovalcev in analitikov, ki menijo, da so nestrpnost, netolerantnost in sovražni govor, ki prepredajo našo družbo in civilizacijo nasploh, doma prav v teh komentarjih. Ker je svet postal globalen, lahko razmišljujoči z nekaj pritiski na miško preveri, kakšno je stanje na drugih, tujerodnih spletiščih in brez pretiravanja ugotavljamo, da smo Slovenci v svetovnem vrhu nestrpnega komentiranja. Nekaj je vsajeno v uporno dušo našega naroda, kar mu preprečuje, da bi novinarjevo delo vzel kot dejstvo, ali da se ne bi iz medijskih napak norčevali, sploh pa, da naj ne bi imel drugega komentatorja za popolnega bedaka. Da podkrepimo, o čem govorimo, kot izziv preprečimo analizo slovenskih levičarjev in desničarjev, ki se dajejo v komentarjih. To bi bilo prelahko, saj so oboji v spletnih komentarjih tako ali tako na robu oboroženega konflikta. Gremo na področje, ki nam je v zadnjem tednu prineslo toliko veselja; poglejmo športno disciplino kolesarjenja skozi očala spletnih komentarjev. Slovenci imamo dva kolesarska šampiona. Športna genija. Kar je neverjetna redkost in le vesolju samemu ter Tadeju Pogačarju in Primožu Rogliču se imamo zahvaliti, da živimo v času njunih neverjetnih uspehov. Ampak za spletne komentatorje nič ne bi moglo biti dlje od resnice. V komentarjih sta se oblikovala dva sovražna tabora, ki eden drugega obmetavata s kolesarskim blatom, posledično pa zasmehujeta, celo žalita tudi oba športnika. Gre za popoln absurd, ki vsaj po našem skromnem vedenju nima primerjave nikjer na planetu. Hočemo reči, da bi se narod razdelil zato, ker ima noro srečo, da ima v istem športu dva šampiona. Spletni mediji, akoravno jim stroka prerokuje v nekaj naslednjih desetletjih popolno dominacijo, imajo velik problem. Ker so praviloma zastonj, si jih uporabniki lastijo. Ob tem pa je tudi oglaševanje okoli člankov bolj neokusno, kot je oglaševanje recimo na radiu. Pa ne trdimo, da smo nad reklamnimi bloki v našem mediju navdušeni. A na spletnem portalu, tudi pod resnim in pomembnim besedilom najprej pride na vrsto zdravilo proti prostatitisu, nato za glivice na nohtih, skoraj nikoli pa ne manjka nekaj za hujšanje. Zatem pa čudoviti svet komentarjev, ki kljub resnim naporom uredništva iz medija naredi posmeh novinarstvu. Dolgo časa smo se iz spletnih komentarjev zafrkavali. Posebej duhovito tudi na tem programu kolega Šalehar v "Forumu 69"!  A nenadoma ni bilo več smešno. Usodni trenutek, ki je premaknil odločevalce, ki jih je še prej premaknil javni revolt, je najverjetneje streljanje na osnovni šoli v Beogradu. Ko so se tam dvignile množice, ne v političnem, ali gospodarskem, temveč v globoko človeškem protestu, je še največjim zagovornikom svobode govora postalo jasno, da je treba nekje potegniti črto. Da abotnost in pritlehnost ne sodita v javni prostor. Seveda se kritik takoj priduša, da gre za efekt Trnuljčice; če umaknemo vse spletne komentarje, bodo skrajna stališča, oziroma ljudje za njimi še vedno obstajali. "Problema ne bomo rešili, če bomo ugasnili njegovo manifestacijo," imajo kritiki odločitve močan argument. A to drži le do določene meje. Komentatorji, sploh tisti razdiralni, ki pa jih je velika večina, so v glavnem šleve. Ne le tisti, ki se skrivajo pod anonimnimi  komentarji, tudi tisti, ki so podpisani, spadajo med šleve. Ker tudi na Twitterju, ki je tako zelo usodno zarezal v naša življenja, se uporabniki v glavnem prepirajo in trosijo neslanosti, pa gre za podpisane profile. S šlevami ne označujemo vsebine besedičenja, temveč dejanski prispevek komentatorjev k družbi. Gre za gobezdala, ki so znotraj same skupnosti marginalizirana. Če zelo natančno pogledate: nihče izmed odgovornih članov družbe, skoraj nihče tistih, ki na tak ali drugačen način gradijo svoje lokalno ali pa širše okolje, se ne prepira v spletnih komentarjih.  Upajmo, da se čimprej obrne nam v prid. Kajti imeti stališče v spletnem komentarju je preživeto. Ne imeti spletnega komentarja, bodi stališče novega časa.

Klikni me nežno

Danes pa nekaj malega o državljanski vojni. Če že pride, je modro biti nanjo pripravljen. Akoravno kritični um ne verjame v bratomorno klanje. Predvsem zaradi tega, ker se je v sodobnosti že omenjalo. Marljivi novinarski ceh z lahkoto izbrska priložnosti, ob katerih se je grozilo z državljansko vojno, ki pa potem le ni prišla. Zdi se, da je na Slovenskem državljanska vojna podoben žeton, kot je na ruskem jedrski napad. Tamkajšnji uradniki na veliko grozijo z ultimativnim orožjem, ki se je uporabilo le enkrat, oziroma dvakrat v zgodovini. In zaradi japonske izkušnje je grožnja z njegovo uporabo tako zelo grozljiva. Podobno kot s slovensko državljansko vojno. Zgodila se je enkrat in grožnja z njeno tragedijo naj bi zadostovala za naslednje stoletje ali dve. A človeška natura se groženj, ki ostanejo grožnje, kmalu navadi in tako tudi zadnje, o ponovni državljanski vojni, ne jemljemo preveč resno. Vsaj tisti ne, ki bi se v njej borili. Tisti, ki bi jo sprožili in od nje kovali koristi, jo jemljejo še kako resno. A na srečo je teh zadnjih za osnovnošolski razred podeželske šole. Se pravi malo.Ampak kljub temu podajmo nekaj temeljnih resnic o državljanski vojni, samo kot teoretično osnovo, namenjeno šolajoči se mladini; opazili smo namreč, da je prevladujoči pogled nanjo zgodovinopisni, ki pa je zelo odvisen od učitelja v razredu. K teoriji torej.  Bistveni vprašanji pri državljanski vojni sta:  "Kdo jo je sprožil?"  in  "Kdo je v njej zmagal?"  Glede na ti vprašanji imamo potem različne rezultate državljanske vojne. Tisti, ki si ga vsi želijo, je seveda: "Sprožili ste jo vi, zmagali pa smo mi!" V zadnji slovenski pobudi zanjo, ki je prišla od vodje opozicije, je jasno nakazana intenca po tem grand slamu državljanskih vojn. Ponovimo še enkrat, da si bo šolajoča mladina zapomnila: "Začeli ste jo vi, zmagali pa smo mi!" Povsem logičen je antipod, se pravi najslabši možni rezultat državljanske vojne: "Začeli smo jo mi, zmagali pa ste vi!" Ker se je nekaj takšnega zgodilo med pravo in do zdaj edino državljansko vojno na Slovenskem, je ta rezultat, oziroma želja po njegovi spremembi, tudi eden generatorjev nove državljanske vojne. Ob teh dveh temeljnih resnicah državljanske vojne je nato cela vrsta podresnic. Recimo: "Začeli smo jo mi in zmagali smo mi!" ali pa "Začeli ste jo vi in zgubili ste jo vi!" in tako naprej in tako nazaj. Z milostjo logike obdarjen poslušalec kaj kmalu ugotovi, da so resnice državljanske vojne odvisne od stališča pripovedovalca! Ker se "mi" ali "vi" spreminjata, odvisno od gledišča, je ultimativna resnica o državljanski vojni tista, da resnice ni! Povedano še drugače; tisti, ki išče krivca za državljansko vojno in po tihem kuje lastno zmago, se brutalno moti; kajti današnji hujskači in zmagovalci bodo jutrišnji mirotvorci in hkratni poraženci. To je edina in resnična narava državljanske vojne, v kateri se – to ste do zdaj že ugotovili – borimo državljani, ki bomo tudi po njej živeli v isti državi. Naše zmage so v istem stavku naši porazi. Od čiste teorije pa vsaj malo tudi k praksi, saj se v naši skromni oddaji tudi na to spoznamo. Najprej bojno polje. Ne sme biti preveliko, da vojskujoči se strani ne bosta poteptali preveč poljščin. Prav tako ne sme biti preveč na vzhodu, ki je v zadnjih tednih doživel toliko moče. Janezu Janši pa že ne privoščimo zmagoslavja Henrika V., ki mu je slavo pri Azincourtu prineslo blato. Razen tega mora biti bojno polje nekje v bližini večjega parkirišča, kamor lahko obe strani dostavita svoje čete z avtobusi.  Ob tem bi bilo dobro, če bi bilo v bližini nekaj večjih gostinskih lokalov, specializiranih za birme, poroke in Abrahame, da bi lahko po državljanski vojni obe strani odšli na dunajca in krompirjevo solato. Ker pa so grožnje z državljansko vojno najvišjih predstavnikov oblasti precej resna zadeva, so se nanjo že po službeni dolžnosti pripravili nekateri podsistemi države. V zdravstvenih ustanovah so dobili posebna navodila, kateri sanitetni material morajo pripraviti, da bodo oskrbeli ranjene in poškodovane. Predvideva se namreč, da v državljanski vojni zaradi tresočih rok ne bo nobene žrtve, kar pa ne pomeni, da ne bo resnih poškodb. Tako naj ima medicinsko osebje s seboj dodatne količine lepila za zobne proteze, še pred državljansko vojno pa naj bi slovenski okulisti darovali večjo količino očal – da ne bi prihajalo do bratomornega klanja znotraj bratomornega klanja. Za vseh dvajset mladcev oziroma strankarskih podmladkov, ki se bodo udeležili državljanske vojne, pa bo civilna zaščita postavila posebne kabine, v katerih se bodo lahko pred državljansko vojno znebili hormonskega viška. 

Danes pa nekaj malega o državljanski vojni. Če že pride, je modro biti nanjo pripravljen. Akoravno kritični um ne verjame v bratomorno klanje. Predvsem zaradi tega, ker se je v sodobnosti že omenjalo. Marljivi novinarski ceh z lahkoto izbrska priložnosti, ob katerih se je grozilo z državljansko vojno, ki pa potem le ni prišla. Zdi se, da je na Slovenskem državljanska vojna podoben žeton, kot je na ruskem jedrski napad. Tamkajšnji uradniki na veliko grozijo z ultimativnim orožjem, ki se je uporabilo le enkrat, oziroma dvakrat v zgodovini. In zaradi japonske izkušnje je grožnja z njegovo uporabo tako zelo grozljiva. Podobno kot s slovensko državljansko vojno. Zgodila se je enkrat in grožnja z njeno tragedijo naj bi zadostovala za naslednje stoletje ali dve. A človeška natura se groženj, ki ostanejo grožnje, kmalu navadi in tako tudi zadnje, o ponovni državljanski vojni, ne jemljemo preveč resno. Vsaj tisti ne, ki bi se v njej borili. Tisti, ki bi jo sprožili in od nje kovali koristi, jo jemljejo še kako resno. A na srečo je teh zadnjih za osnovnošolski razred podeželske šole. Se pravi malo.Ampak kljub temu podajmo nekaj temeljnih resnic o državljanski vojni, samo kot teoretično osnovo, namenjeno šolajoči se mladini; opazili smo namreč, da je prevladujoči pogled nanjo zgodovinopisni, ki pa je zelo odvisen od učitelja v razredu. K teoriji torej.  Bistveni vprašanji pri državljanski vojni sta: <ol> <li>"Kdo jo je sprožil?"</li> </ol> in <ol> <li>"Kdo je v njej zmagal?"</li> </ol> Glede na ti vprašanji imamo potem različne rezultate državljanske vojne. Tisti, ki si ga vsi želijo, je seveda: "Sprožili ste jo vi, zmagali pa smo mi!" V zadnji slovenski pobudi zanjo, ki je prišla od vodje opozicije, je jasno nakazana intenca po tem grand slamu državljanskih vojn. Ponovimo še enkrat, da si bo šolajoča mladina zapomnila: "Začeli ste jo vi, zmagali pa smo mi!" Povsem logičen je antipod, se pravi najslabši možni rezultat državljanske vojne: "Začeli smo jo mi, zmagali pa ste vi!" Ker se je nekaj takšnega zgodilo med pravo in do zdaj edino državljansko vojno na Slovenskem, je ta rezultat, oziroma želja po njegovi spremembi, tudi eden generatorjev nove državljanske vojne. Ob teh dveh temeljnih resnicah državljanske vojne je nato cela vrsta podresnic. Recimo: "Začeli smo jo mi in zmagali smo mi!" ali pa "Začeli ste jo vi in zgubili ste jo vi!" in tako naprej in tako nazaj. Z milostjo logike obdarjen poslušalec kaj kmalu ugotovi, da so resnice državljanske vojne odvisne od stališča pripovedovalca! Ker se "mi" ali "vi" spreminjata, odvisno od gledišča, je ultimativna resnica o državljanski vojni tista, da resnice ni! Povedano še drugače; tisti, ki išče krivca za državljansko vojno in po tihem kuje lastno zmago, se brutalno moti; kajti današnji hujskači in zmagovalci bodo jutrišnji mirotvorci in hkratni poraženci. To je edina in resnična narava državljanske vojne, v kateri se – to ste do zdaj že ugotovili – borimo državljani, ki bomo tudi po njej živeli v isti državi. Naše zmage so v istem stavku naši porazi. Od čiste teorije pa vsaj malo tudi k praksi, saj se v naši skromni oddaji tudi na to spoznamo. Najprej bojno polje. Ne sme biti preveliko, da vojskujoči se strani ne bosta poteptali preveč poljščin. Prav tako ne sme biti preveč na vzhodu, ki je v zadnjih tednih doživel toliko moče. Janezu Janši pa že ne privoščimo zmagoslavja Henrika V., ki mu je slavo pri Azincourtu prineslo blato. Razen tega mora biti bojno polje nekje v bližini večjega parkirišča, kamor lahko obe strani dostavita svoje čete z avtobusi.  Ob tem bi bilo dobro, če bi bilo v bližini nekaj večjih gostinskih lokalov, specializiranih za birme, poroke in Abrahame, da bi lahko po državljanski vojni obe strani odšli na dunajca in krompirjevo solato. Ker pa so grožnje z državljansko vojno najvišjih predstavnikov oblasti precej resna zadeva, so se nanjo že po službeni dolžnosti pripravili nekateri podsistemi države. V zdravstvenih ustanovah so dobili posebna navodila, kateri sanitetni material morajo pripraviti, da bodo oskrbeli ranjene in poškodovane. Predvideva se namreč, da v državljanski vojni zaradi tresočih rok ne bo nobene žrtve, kar pa ne pomeni, da ne bo resnih poškodb. Tako naj ima medicinsko osebje s seboj dodatne količine lepila za zobne proteze, še pred državljansko vojno pa naj bi slovenski okulisti darovali večjo količino očal – da ne bi prihajalo do bratomornega klanja znotraj bratomornega klanja. Za vseh dvajset mladcev oziroma strankarskih podmladkov, ki se bodo udeležili državljanske vojne, pa bo civilna zaščita postavila posebne kabine, v katerih se bodo lahko pred državljansko vojno znebili hormonskega viška.

Vojna državljanov

Danes pa o najnovejšem prepiru med Slovenci, ki je zasenčil vsa klasična razhajanja. In to tako močno, da se levi in desni, druga svetovna vojna, medvedi, lovci in celo kanalizacijski vodi ljubosumno spominjajo nekdanje slave. Govorimo o načrtih, da bi na vrhu Pohorja postavili nekaj deset vetrnih turbin oziroma vetrnih elektrarn; ali kot jih je duhovito imenoval eden izmed gorečih nasprotnikov – klopotcev.Zgodba je preprosta … Zeleni prehod zapoveduje uporabo obnovljivih virov za pridobivanje električne energije, ki bodo energent prihodnosti in ob solariju, ki je lokalna zvezda, je pihanje vetra drugo priljubljeno orožje v boju proti podnebnim spremembam. Oboje pa pomeni prehod naprej v zeleno prihodnost za razviti svet in prehod nazaj v srednji vek za države proizvajalke nafte.   Na kratko; radoživo podjetje, brez bleščečih referenc, brez pisarne in celo brez zaposlenih, načrtuje vrhove Pohorja poseliti z ogromnimi vetrnimi elektrarnami. Ki bodo v dolino pošiljale visokogorsko elektriko; veduti Pohorja ter gozdovom okoli in pod vetrnicami pa za vedno vzele nedolžnost. V stranskih vlogah nato nastopajo še malverzacije pri umeščanju v prostor, saj investitor s temi postopki obremenjuje lokalno skupnost, namesto, da bi za postopke poskrbela država z državnim prostorskim načrtom. Jasno, da smo se sprli. Zelo sprli. Za in proti, v vsej svoji gorečnosti: tako, prek prsta, več ljudi navija za pohorske gozdove. Je pa tudi mnogo – v glavnem  primerno argumentiranih  mnenj, da je elektriko pač od nekod treba dobiti; in če se pri polni zavesti odpovedujemo tekočim fosilom, moramo najti druge vire. Veter je eden izmed njih. Spopad, ki besni, je strasten in žolčen, a razmišljujočega bega absurdnost vsega tega. Absurdnost, ki ji pri podobnih okoljskih zgodbah v Sloveniji sledimo že nekaj let. Absurd se ne omejuje le na vetrnice; v ta koš gredo tudi nove hidroelektrarne, pomisleki o drugem bloku, polja fotovoltaike in kar je podobnih, nekoliko futurističnih energetskih virov. Mimogrede; javnost se je še najmanj usajala pri TEŠU-6. Načrtovanje tega je bilo zelo pod radarjem in kakšno kačo smo redili na prsih, smo se zavedli šele, ko je preklemanska reč že stala. Nazaj k drami absurda torej … Ko se spreta – eden za vetrne elektrarne na Pohorju, drugi odločno proti – se ne zavedata, da sedita v istem čolnu! Če ga hočemo razumeti, moramo na problem pogledati z absolutnega stališča. Oba prepirljivca se v osnovi zavzemata za naravo. Prvi, ki je za vetrnice, bi jo rad obvaroval pred posledicami podnebnih sprememb, drugi pa bi jo rad obvaroval pred posegi vanjo. Da so tudi ti posegi namenjeni njenemu varovanju, pa ne vidi, kot tudi prvi prepirljivec ne dojame, da je poseg v naravo, kljub višjemu cilju, še vedno poseg v naravo. A to ne spremeni dejstva, da je njun svetovnonazorski nazor – glede okolja, na absolutni ravni – identičen. In neverjetno je, da se posamezniki, ki stremijo k istemu cilju, tako zelo razhajajo. V državi, kjer je različnih ciljev skoraj toliko, kot je posameznikov, bi morali biti skupni cilji še kako dragoceni. Ta opisani fenomen je, če že ne rešljiv, pa vsaj lažje razumljiv ob nalivanju čistega vina. Slovenci smo namreč pri varovanju in skrbi za okolje licemerni, da bog pomagaj. Pri načelni podpori smo med vodilnimi na svetu, pri dejanski skrbi pa med zadnjimi. Pa v mislih nimamo institucionalizirane skrbi, temveč vsakdanjo skrb slehernika. Od pobiranja papirčkov do ponotranjanja trajnostnih praks, prek zavzemanja v lokalnem ali delovnem okolju do vzgoje prihodnjih rodov. In tako naprej in tako nazaj. Navdušeno trditi, da je Slovenija biotsko raznovrstna, geomorfološko izjemno nagubana, podnebno različna – in nato hišo premalati v vijolično, na travniku postaviti garažo in asfaltirati vso prostoživečo okolico, je sicer banalen, a na simbolni in dejanski ravni še kako značilen primer slovenskega zavzemanja za okolje. Vetrne turbine ne bodo ne rešile planeta, ne uničile Pohorja. In če se kot družba o tem poenotimo, bomo za okolje naredili ogromno. 

Danes pa o najnovejšem prepiru med Slovenci, ki je zasenčil vsa klasična razhajanja. In to tako močno, da se levi in desni, druga svetovna vojna, medvedi, lovci in celo kanalizacijski vodi ljubosumno spominjajo nekdanje slave. Govorimo o načrtih, da bi na vrhu Pohorja postavili nekaj deset vetrnih turbin oziroma vetrnih elektrarn; ali kot jih je duhovito imenoval eden izmed gorečih nasprotnikov – klopotcev. Zgodba je preprosta … Zeleni prehod zapoveduje uporabo obnovljivih virov za pridobivanje električne energije, ki bodo energent prihodnosti in ob solariju, ki je lokalna zvezda, je pihanje vetra drugo priljubljeno orožje v boju proti podnebnim spremembam. Oboje pa pomeni prehod naprej v zeleno prihodnost za razviti svet in prehod nazaj v srednji vek za države proizvajalke nafte.   Na kratko; radoživo podjetje, brez bleščečih referenc, brez pisarne in celo brez zaposlenih, načrtuje vrhove Pohorja poseliti z ogromnimi vetrnimi elektrarnami. Ki bodo v dolino pošiljale visokogorsko elektriko; veduti Pohorja ter gozdovom okoli in pod vetrnicami pa za vedno vzele nedolžnost. V stranskih vlogah nato nastopajo še malverzacije pri umeščanju v prostor, saj investitor s temi postopki obremenjuje lokalno skupnost, namesto, da bi za postopke poskrbela država z državnim prostorskim načrtom. Jasno, da smo se sprli. Zelo sprli. Za in proti, v vsej svoji gorečnosti: tako, prek prsta, več ljudi navija za pohorske gozdove. Je pa tudi mnogo – v glavnem  primerno argumentiranih  mnenj, da je elektriko pač od nekod treba dobiti; in če se pri polni zavesti odpovedujemo tekočim fosilom, moramo najti druge vire. Veter je eden izmed njih. Spopad, ki besni, je strasten in žolčen, a razmišljujočega bega absurdnost vsega tega. Absurdnost, ki ji pri podobnih okoljskih zgodbah v Sloveniji sledimo že nekaj let. Absurd se ne omejuje le na vetrnice; v ta koš gredo tudi nove hidroelektrarne, pomisleki o drugem bloku, polja fotovoltaike in kar je podobnih, nekoliko futurističnih energetskih virov. Mimogrede; javnost se je še najmanj usajala pri TEŠU-6. Načrtovanje tega je bilo zelo pod radarjem in kakšno kačo smo redili na prsih, smo se zavedli šele, ko je preklemanska reč že stala. Nazaj k drami absurda torej … Ko se spreta – eden za vetrne elektrarne na Pohorju, drugi odločno proti – se ne zavedata, da sedita v istem čolnu! Če ga hočemo razumeti, moramo na problem pogledati z absolutnega stališča. Oba prepirljivca se v osnovi zavzemata za naravo. Prvi, ki je za vetrnice, bi jo rad obvaroval pred posledicami podnebnih sprememb, drugi pa bi jo rad obvaroval pred posegi vanjo. Da so tudi ti posegi namenjeni njenemu varovanju, pa ne vidi, kot tudi prvi prepirljivec ne dojame, da je poseg v naravo, kljub višjemu cilju, še vedno poseg v naravo. A to ne spremeni dejstva, da je njun svetovnonazorski nazor – glede okolja, na absolutni ravni – identičen. In neverjetno je, da se posamezniki, ki stremijo k istemu cilju, tako zelo razhajajo. V državi, kjer je različnih ciljev skoraj toliko, kot je posameznikov, bi morali biti skupni cilji še kako dragoceni. Ta opisani fenomen je, če že ne rešljiv, pa vsaj lažje razumljiv ob nalivanju čistega vina. Slovenci smo namreč pri varovanju in skrbi za okolje licemerni, da bog pomagaj. Pri načelni podpori smo med vodilnimi na svetu, pri dejanski skrbi pa med zadnjimi. Pa v mislih nimamo institucionalizirane skrbi, temveč vsakdanjo skrb slehernika. Od pobiranja papirčkov do ponotranjanja trajnostnih praks, prek zavzemanja v lokalnem ali delovnem okolju do vzgoje prihodnjih rodov. In tako naprej in tako nazaj. Navdušeno trditi, da je Slovenija biotsko raznovrstna, geomorfološko izjemno nagubana, podnebno različna – in nato hišo premalati v vijolično, na travniku postaviti garažo in asfaltirati vso prostoživečo okolico, je sicer banalen, a na simbolni in dejanski ravni še kako značilen primer slovenskega zavzemanja za okolje. Vetrne turbine ne bodo ne rešile planeta, ne uničile Pohorja. In če se kot družba o tem poenotimo, bomo za okolje naredili ogromno.

Pohorski klopotci

Danes pa namesto globlje analize samo skromna čestitka. Danes namreč praznuje naše glavno mesto Ljubljana. In kako ji lahko lepše čestitamo, kot z večnimi verzi:V Ljubljano, v Ljubljano, v Ljubljano gremo vsi Tra-la-la-la-la-la, tra la-la-la-la li … Zadeva je nekoliko nenaravna, ker si je Ljubljana za rojstni dan izbrala praznik že sam po sebi. In to ne katerikoli praznik, temveč dan Evrope ali pač Dan zmage, skratka dan, ko praznujemo zmago nad nacifašizmom in istočasno zmago ljubljanskega nepremičninskega trga. Kar druga mesta po Sloveniji, ki imajo rojstne dneve na brezvezne datume, ko so si pred tridesetimi leti lokalni veljaki sestavili svojo občino, že na začetku postavlja v neenakopravni položaj. Za Ljubljano pač najboljše, pa čeprav gre za praznike. Podobno, kot če bi si Kranj za svoj praznik izbral prvi januar, pa se nato hvalil naokoli, kako so vsi navdušeni, da streljajo ognjemet v zrak in podobno. Ampak Ljubljana je tu in njen večni župan je tu in zmagovita Evropa je tu. Na prvi in celo na drugi pogled nimata vstajajoča turistična atrakcija nekoč provincialnega dela Evrope in celina kot taka nič skupnega in sta praznika – v enem primeru birokratska odločitev, v drugem pa zgodovinsko dejstvo; a po premisleku se vendar najde nekaj vzporednic, ki praznovanju dajo smisel in globlji pomen: tako v Evropo kot v Ljubljano si želi več ljudi, kot ju lahko sprejmeta. Najprej Ljubljana; saj ne gre samo za do absurda pripeljano slovensko umetnost centralizacije, temveč gre tudi za povsem praktičen razlog. V mesto je ob določenih jutranjih urah ali ob določenih vremenskih konstelacijah nemogoče priti in nato popoldne iz mesta nemogoče oditi. Urbana nebesa tako živi samo nekaj sto blaženih, ki stanujejo v strogem središču, vsi ostali smo ujetniki prometa. Kot Rodinovi kipi se negibno pomikamo proti središču. "Od zore do mraka, od mraka do dne ...!" Predlog, da bi za vožnjo v središču mesta plačevali poseben prispevek, in podražitev parkiranj, ki sledi v kratkem, so le delni pokazatelj prav smešnih razmer v mestu. Menda so prometni, v novoreku se pravi "mobilni" infarkti stalnica v vseh velikih mestih, a govorimo o megapolisih, kjer se naokoli podijo milijoni. Ljubljana pa je še vedno provincialno mestece, ki se ga da mobilno, trajnostno in še kako drugače urejati z zdravo pametjo, dobro voljo, strpnostjo in strateškim premislekom. Če k temu pridjamo še očitno blaznost ljubljanskih nepremičninarjev, tradicionalni pohod ob žici ob prazniku nekako izgublja simbolni pomen, temveč postaja ponovno povsem praktičen pokazatelj mesta, ki bolj izključuje kot vključuje. Pa ne, da se za vsem tem skriva kakšen zarotniški mecen … Gre za golo aritmetiko. Ljubljana ne infrastrukturno, ne upravno, ne socialno in še najmanj politično ni več kos nalogi, pred katero jo je postavila na novo odkrita slovenska ambicioznost. Mesto, v katerem je glavna preokupacija meščanov, kako gospo mamo spraviti v dom, težko zmaguje v čemerkoli. Ob koncu pa velja čestitka še Evropi. Ki tudi praznuje. Migracijski tok, ki se vije v Evropo, si lahko na srečo razlagamo drugače od kolone na Dunajski. Evropa je še vedno najboljše, kar civilizacija trenutno ponuja. Česar pa se v Sloveniji vsi ne zavedamo ves čas. Kritizerski napadi, obsodbe Bruslja in njegove birokracije, primerjanje z Jugoslavijo in podobni protievropski pamfleti naj pri razumnem ne najdejo primernega rastišča. Evropa je za Slovence edina varovalka, da se ne skregamo do obskurnosti, in zato jo je modro slaviti – mogoče celo bolj, kot si v resnici zasluži.

Danes pa namesto globlje analize samo skromna čestitka. Danes namreč praznuje naše glavno mesto Ljubljana. In kako ji lahko lepše čestitamo, kot z večnimi verzi: V Ljubljano, v Ljubljano, v Ljubljano gremo vsi Tra-la-la-la-la-la, tra la-la-la-la li … Zadeva je nekoliko nenaravna, ker si je Ljubljana za rojstni dan izbrala praznik že sam po sebi. In to ne katerikoli praznik, temveč dan Evrope ali pač Dan zmage, skratka dan, ko praznujemo zmago nad nacifašizmom in istočasno zmago ljubljanskega nepremičninskega trga. Kar druga mesta po Sloveniji, ki imajo rojstne dneve na brezvezne datume, ko so si pred tridesetimi leti lokalni veljaki sestavili svojo občino, že na začetku postavlja v neenakopravni položaj. Za Ljubljano pač najboljše, pa čeprav gre za praznike. Podobno, kot če bi si Kranj za svoj praznik izbral prvi januar, pa se nato hvalil naokoli, kako so vsi navdušeni, da streljajo ognjemet v zrak in podobno. Ampak Ljubljana je tu in njen večni župan je tu in zmagovita Evropa je tu. Na prvi in celo na drugi pogled nimata vstajajoča turistična atrakcija nekoč provincialnega dela Evrope in celina kot taka nič skupnega in sta praznika – v enem primeru birokratska odločitev, v drugem pa zgodovinsko dejstvo; a po premisleku se vendar najde nekaj vzporednic, ki praznovanju dajo smisel in globlji pomen: tako v Evropo kot v Ljubljano si želi več ljudi, kot ju lahko sprejmeta. Najprej Ljubljana; saj ne gre samo za do absurda pripeljano slovensko umetnost centralizacije, temveč gre tudi za povsem praktičen razlog. V mesto je ob določenih jutranjih urah ali ob določenih vremenskih konstelacijah nemogoče priti in nato popoldne iz mesta nemogoče oditi. Urbana nebesa tako živi samo nekaj sto blaženih, ki stanujejo v strogem središču, vsi ostali smo ujetniki prometa. Kot Rodinovi kipi se negibno pomikamo proti središču. "Od zore do mraka, od mraka do dne ...!" Predlog, da bi za vožnjo v središču mesta plačevali poseben prispevek, in podražitev parkiranj, ki sledi v kratkem, so le delni pokazatelj prav smešnih razmer v mestu. Menda so prometni, v novoreku se pravi "mobilni" infarkti stalnica v vseh velikih mestih, a govorimo o megapolisih, kjer se naokoli podijo milijoni. Ljubljana pa je še vedno provincialno mestece, ki se ga da mobilno, trajnostno in še kako drugače urejati z zdravo pametjo, dobro voljo, strpnostjo in strateškim premislekom. Če k temu pridjamo še očitno blaznost ljubljanskih nepremičninarjev, tradicionalni pohod ob žici ob prazniku nekako izgublja simbolni pomen, temveč postaja ponovno povsem praktičen pokazatelj mesta, ki bolj izključuje kot vključuje. Pa ne, da se za vsem tem skriva kakšen zarotniški mecen … Gre za golo aritmetiko. Ljubljana ne infrastrukturno, ne upravno, ne socialno in še najmanj politično ni več kos nalogi, pred katero jo je postavila na novo odkrita slovenska ambicioznost. Mesto, v katerem je glavna preokupacija meščanov, kako gospo mamo spraviti v dom, težko zmaguje v čemerkoli. Ob koncu pa velja čestitka še Evropi. Ki tudi praznuje. Migracijski tok, ki se vije v Evropo, si lahko na srečo razlagamo drugače od kolone na Dunajski. Evropa je še vedno najboljše, kar civilizacija trenutno ponuja. Česar pa se v Sloveniji vsi ne zavedamo ves čas. Kritizerski napadi, obsodbe Bruslja in njegove birokracije, primerjanje z Jugoslavijo in podobni protievropski pamfleti naj pri razumnem ne najdejo primernega rastišča. Evropa je za Slovence edina varovalka, da se ne skregamo do obskurnosti, in zato jo je modro slaviti – mogoče celo bolj, kot si v resnici zasluži.

Čestitki ob prazniku

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Pred sproščenimi prazniki pa nekaj težkih ugotovitev. Državni prazniki, na katerikoli strani ideološke gugalnice že sedijo, s seboj vedno prinesejo vprašanja o domoljubju. Ki se najbolj očitno manifestira z izobešanjem zastav. Zadeva je namreč ta, da jih obešamo vse manj in če ne bi bilo politikov desne provenience, ki slovensko zastavo nosijo na reverju suknjičev, bi bilo stanje z državnimi simboli na sploh žalostno. Zato pa pozoren opazovalec najde domoljubje tam, kjer ga najmanj pričakuje. Recimo na severni ljubljanski obvoznici.Gre pa tako: Pred nekaj meseci, ko so se začela dela na velikem in novem in rešilnem izvozu pri Novih Jaršah na ljubljanski severni obvoznici, so se na gradbišču pojavili stroji s slovenskimi zastavami. Ne z velikimi, temveč s tistimi majhnimi, priročnimi zastavicami, ki jih je ob velikih športnih zmagah mogoče pritrditi na stranska okna avtomobila. Zastavice so v prahu in hrupu gradbišča plapolale prav na vseh strojih. Na valjarjih, bagerjih, rovokopačih, asfalterjih in kar je strojev, ki pomagajo reševati ljubljanske logistične zagate. Danes, ob praznikih, je situacija sicer nekoliko drugačna. Dela so pri koncu, mnoge slovenske zastave niso zdržale napora nizkih gradenj, ampak še vedno je moč videti veliko strojev z izobešenim nacionalnim simbolom. Kljub intenzivnemu raziskovanju odgovora za takšno domoljubje gradbene mehanizacije nismo našli. Seveda bi bilo najenostavneje ustaviti avto in vprašati prvega cestnega delavca, čemu so tako zelo ponosni na Slovenijo že med delavnikom, kaj šele med praznikom, a ustavljen avtomobil, akoravno za nekaj sekund, na severni obvoznici v trenutku povzroči kilometrski zastoj. S katerim se nato ukvarjajo kolegi dnevnega programa. Tako pravega odgovora nimamo in zato bomo ponudili nekaj razmislekov, do katerih smo se prikopali po krajši analizi. Morebiti je izvajalec del domoljub, kar je pohvalno in po kratkem vpogledu v izvajalčeve reference tudi mogoče; morebiti delavce preveva duh udarnikov, ki so gradili infrastrukturo v drugi petletki, morebiti pa rumena barva delovnih strojev zahteva slovensko zastavo. Kdo bi vedel. Na prvi pogled je naša zastavarska zavest povsem spodobna. Zastave ob praznikih visijo, in to naj bi bilo dovolj. Ampak bolj natančen pogled razkrije drugačno, bolj žalostno sliko. Zastave, ki visijo ob praznikih, visijo na podlagi zakonodaje. Imamo namreč Zakon o grbu, zastavi in himni, ki natančno predvideva življenjsko okolje slovenske zastave. In ker imamo tudi mogočen državni aparat, so uradniki, nameščenci in uslužbenci zastave tudi dolžni izobešati. Javne stavbe imajo za to vso potrebno infrastrukturo. Tako zastave, ki plapolajo ob določenih praznikih, niso tam zaradi državljanske zavesti nas državljanov, temveč so tam, ker to nekomu piše v opisu delovnih nalog. Potem pa pride nekaj posameznikov, ki zastave obešajo iz prepričanja. Velika zastava ob štajerski avtocesti pri Arji vasi. Zastava na hribu nad Žirovnico. Zastava na čeri sredi Drave pred Vuhredom. In zastave na delovnih strojih na ljubljanski severni obvoznici. Zakaj in čemu? Ko izobesimo zastavo, stopimo na prvo stopnico domoljubja. Mnogi nikoli ne zmorejo ali nočejo dlje. Mogoče zapojejo še himno, ampak nimajo vsi posluha. Kot nimamo vsi heraldičnega znanja, da bi v celoti razumeli slovenski grb. Razumemo pa zastavo. Zastava je preprost simbol. Je zapovedana dvodimenzionalnost v svetu, kjer se dimenzije množijo kot zajci. Spreminjamo se v številke, naše misli so hitrejše od naših dejanj, brzimo po digitalnih poteh, komuniciramo kot pobesneli in zastava s svojo arhaično mirnostjo prinaša red v ta svet. Pleme drži na kupu. Je najmanjši skupni imenovalec. Domoljubje na drugi strani pa je beseda, ki nas razdružuje, namesto da bi nas združevala. Ker smo iz njega naredili blago … Kdo ga ima več, kje ga je manj, kako se ga da dobiti, kdo ga je izgubil, kdo je lagal, da ga ima, in kdo ga na skrivaj goji …? Domoljubje je res le eno samo, drži pa tudi, da ima mnogo obrazov. Je Janus in Brahma; bog naše skupne preteklosti, sedanjosti in prerok tega, kar prihaja.  In čemu se v času, ko živimo v inflaciji domoljubja, srečujemo z žalostnim dejstvom, da državljani ne izobešamo državnih zastav kot prvega aksioma domoljubja? Domoljubje ima na srečo še raven, ki nima neposredne povezave z ideologijo … Enostavno se spodobi.

Pred sproščenimi prazniki pa nekaj težkih ugotovitev. Državni prazniki, na katerikoli strani ideološke gugalnice že sedijo, s seboj vedno prinesejo vprašanja o domoljubju. Ki se najbolj očitno manifestira z izobešanjem zastav. Zadeva je namreč ta, da jih obešamo vse manj in če ne bi bilo politikov desne provenience, ki slovensko zastavo nosijo na reverju suknjičev, bi bilo stanje z državnimi simboli na sploh žalostno. Zato pa pozoren opazovalec najde domoljubje tam, kjer ga najmanj pričakuje. Recimo na severni ljubljanski obvoznici.Gre pa tako: Pred nekaj meseci, ko so se začela dela na velikem in novem in rešilnem izvozu pri Novih Jaršah na ljubljanski severni obvoznici, so se na gradbišču pojavili stroji s slovenskimi zastavami. Ne z velikimi, temveč s tistimi majhnimi, priročnimi zastavicami, ki jih je ob velikih športnih zmagah mogoče pritrditi na stranska okna avtomobila. Zastavice so v prahu in hrupu gradbišča plapolale prav na vseh strojih. Na valjarjih, bagerjih, rovokopačih, asfalterjih in kar je strojev, ki pomagajo reševati ljubljanske logistične zagate. Danes, ob praznikih, je situacija sicer nekoliko drugačna. Dela so pri koncu, mnoge slovenske zastave niso zdržale napora nizkih gradenj, ampak še vedno je moč videti veliko strojev z izobešenim nacionalnim simbolom. Kljub intenzivnemu raziskovanju odgovora za takšno domoljubje gradbene mehanizacije nismo našli. Seveda bi bilo najenostavneje ustaviti avto in vprašati prvega cestnega delavca, čemu so tako zelo ponosni na Slovenijo že med delavnikom, kaj šele med praznikom, a ustavljen avtomobil, akoravno za nekaj sekund, na severni obvoznici v trenutku povzroči kilometrski zastoj. S katerim se nato ukvarjajo kolegi dnevnega programa. Tako pravega odgovora nimamo in zato bomo ponudili nekaj razmislekov, do katerih smo se prikopali po krajši analizi. Morebiti je izvajalec del domoljub, kar je pohvalno in po kratkem vpogledu v izvajalčeve reference tudi mogoče; morebiti delavce preveva duh udarnikov, ki so gradili infrastrukturo v drugi petletki, morebiti pa rumena barva delovnih strojev zahteva slovensko zastavo. Kdo bi vedel. Na prvi pogled je naša zastavarska zavest povsem spodobna. Zastave ob praznikih visijo, in to naj bi bilo dovolj. Ampak bolj natančen pogled razkrije drugačno, bolj žalostno sliko. Zastave, ki visijo ob praznikih, visijo na podlagi zakonodaje. Imamo namreč Zakon o grbu, zastavi in himni, ki natančno predvideva življenjsko okolje slovenske zastave. In ker imamo tudi mogočen državni aparat, so uradniki, nameščenci in uslužbenci zastave tudi dolžni izobešati. Javne stavbe imajo za to vso potrebno infrastrukturo. Tako zastave, ki plapolajo ob določenih praznikih, niso tam zaradi državljanske zavesti nas državljanov, temveč so tam, ker to nekomu piše v opisu delovnih nalog. Potem pa pride nekaj posameznikov, ki zastave obešajo iz prepričanja. Velika zastava ob štajerski avtocesti pri Arji vasi. Zastava na hribu nad Žirovnico. Zastava na čeri sredi Drave pred Vuhredom. In zastave na delovnih strojih na ljubljanski severni obvoznici. Zakaj in čemu? Ko izobesimo zastavo, stopimo na prvo stopnico domoljubja. Mnogi nikoli ne zmorejo ali nočejo dlje. Mogoče zapojejo še himno, ampak nimajo vsi posluha. Kot nimamo vsi heraldičnega znanja, da bi v celoti razumeli slovenski grb. Razumemo pa zastavo. Zastava je preprost simbol. Je zapovedana dvodimenzionalnost v svetu, kjer se dimenzije množijo kot zajci. Spreminjamo se v številke, naše misli so hitrejše od naših dejanj, brzimo po digitalnih poteh, komuniciramo kot pobesneli in zastava s svojo arhaično mirnostjo prinaša red v ta svet. Pleme drži na kupu. Je najmanjši skupni imenovalec. Domoljubje na drugi strani pa je beseda, ki nas razdružuje, namesto da bi nas združevala. Ker smo iz njega naredili blago … Kdo ga ima več, kje ga je manj, kako se ga da dobiti, kdo ga je izgubil, kdo je lagal, da ga ima, in kdo ga na skrivaj goji …? Domoljubje je res le eno samo, drži pa tudi, da ima mnogo obrazov. Je Janus in Brahma; bog naše skupne preteklosti, sedanjosti in prerok tega, kar prihaja.  In čemu se v času, ko živimo v inflaciji domoljubja, srečujemo z žalostnim dejstvom, da državljani ne izobešamo državnih zastav kot prvega aksioma domoljubja? Domoljubje ima na srečo še raven, ki nima neposredne povezave z ideologijo … Enostavno se spodobi.

Težko domoljubje

Najbolj priljubljena igra slovenske politike, tudi igra z najdaljšo tradicijo v parlamentu, je "Kolo sreče"! Med igro poslanci zavrtijo veliko kolo z izseki dvajsetih večnih tem, okoli katerih se lomi naša družbena stvarnost, nato pa na slepo mečejo puščice. Med zadnjimi poslanskimi vprašanji so tako po daljšem času zadeli "tretjo razvojno os", oziroma "avtocesto na Koroško", po domače.Ker smo vestni kronisti družbenega dogajanja, se torej zapeljimo po cesti, ki je ob "Rimski" na nebu najbolj nedosegljiva prometnica vseobsegajočega stvarstva. Imenovali jo bomo s tehničnim in tudi uradnim nazivom: "tretja razvojna os2! Ta predvideva, da na Slovenskem že imamo dve razvojni osi. Sklepamo, da sta mišljeni ona od Obale do Prekmurja in tista z Gorenjske do Dolenjske. Manjka nam pa tretja, ki gre počez. Iz severa na jug, geografsko gledano. Najprej se odgovorni analitik vpraša, čemu se te osi imenujejo razvojne? Predvidevamo, da je mišljeno, kako avtocesta v dotakratno provinco pripelje razvoj. Avtoceste naj bi imele to sposobnost. Če se razvoj prevaža naokoli s 25-tonskimi tovornjaki, potem se ne bi mogli bolj strinjati, kajti vsakodnevno vidimo na prvi in drugi razvojni osi kolone in kolone razvoja, kako se prevaža čez našo ljubo deželico. Pozneje na vseh štirih koncih dveh razvojnih osi tudi prečka mejo, za njim pa ostaneta samo onesnaženje in cestnina v Darsovi blagajni. Zato si drznemo pripomniti, kako je mogoče v 21. stoletju razvoj dostaviti tudi kako drugače kot s težkim transportom. Recimo z širokopasovnimi spletnimi povezavami, s spremembo razvojne paradigme, z znanjem in z drugačno zavestjo. Tako postavimo tezo, zaradi katere bodo koroški poslušalci odpovedali naročnino: "Koroška ne potrebuje avtoceste, da bi postala končna destinacija tretje razvojne osi." Mimogrede: ko govori o tretji razvojni osi, politika govori samo o prometnici na Koroško. Če pa spomin in razgrnjeni načrti ne varajo, razvoj prihaja tudi v Šaleško dolino, Savinjsko dolino ter dobršen del Zasavja, Dolenjske in Bele krajine. A o tem kdaj drugič. Čemu smo torej mnenja, da je za Koroško najbolje, da ostane brez ceste – zabarikadirana s Hudo Luknjo in polževo cesto skozi Dravsko dolino? Najprej zato, ker je žaljivo. Nikoli do zdaj slovenska infrastrukturna in obča politika s avtocesto še ni mislila resno. Gre za klasično metanje peska v oči namesto na traso in gre za nabiranje političnih točk. Tokratno koroško debato je odprla poslanska SDS, ki je gromoglasno očitala sedanji vladi, da ne nadaljuje tam, kjer je začela vlada Janeza Janše. Kot je znano, se je ta lotila graditve tretje razvojne osi po butalsko. Niso začeli od začetka proti koncu, niti niso inovativno začeli od konca proti začetku, temveč so začeli graditi na sredi. In nato malo proti levi in proti desni. Sedanja vlada pa se čoha po glavi, ali naj nadaljuje inovativni model cestogradnje, ki ga stroka imenuje "gradnja po odsekih", oz. koncentrična tehnika, ali pa naj nadaljuje klasično na začetku, pa potem poskuša zadeti Janševo gradbišče. Če pa ga zgrešijo kot v prastarem vicu, bo imela koroška avtocesta nekaj kilometrov osem pasov. Drugi razlog, čemu smo proti avtocesti na Koroško, pa je empirični dokaz, da razvojne osi ne jamčijo razvoja. Slovenska provinca ob prvi in drugi razvojni osi je še vedno provinca. Politično in upravno tako ali tako, gospodarsko pa z izjemo Novega mesta tudi. Če izvzamemo mater slovenskega avtocestnega križa, se pravi avtocesto na Primorsko, je druga velika os – avtocestna povezava Štajerske in prestolnice – še najbolj znana po trkanju pločevine, nikakor pa ne po zagotavljanju razvoja vzhodu slovenske države. Ta še vedno caplja za zahodom in nobena avtocesta mu pri tem ne pomaga. Če parafraziramo: lahko spraviš provinco na avtocesto, provinco iz province pa nikoli. Trdimo, da so razvojne osi namenjene ravno nasprotnemu – se pravi izčrpavanju in depopulaciji, ne pa razvoju regij in pokrajin, ki ležijo onkraj limesa, utrjene rimske meje. Da ne flancamo v tri dni, priča jutranji in popoldanski prometni kaos okoli Ljubljane, pričajo dnevne migracije in mameče službe javnega sektorja, ki so se zaredile v prestolnici. Pričajo polna parkirišča nakupovalnih centrov, kjer se ob petih zjutraj dnevni migranti iz štirih naložijo v en avto, in pričajo cene nepremičnin. Koroška je v  mnogih segmentih temeljna pokrajina slovenstva. Prelepa in odrezana, samosvoja in še vedno skrivnostna – naj takšna tudi ostane. Z avtocesto boste Korošci dobili samo privid, izgubili pa samosvojost in samobitnost … Tretja razvojna os ne pomeni avtoceste na Koroško, kot trdijo politiki, ko grmijo na Trgu republike. Pomeni avtocesto s Koroške, ki se bo po štirih pasovih in s sodobnim vinjetnim sistemom ekspresno izpraznila.

Najbolj priljubljena igra slovenske politike, tudi igra z najdaljšo tradicijo v parlamentu, je "Kolo sreče"! Med igro poslanci zavrtijo veliko kolo z izseki dvajsetih večnih tem, okoli katerih se lomi naša družbena stvarnost, nato pa na slepo mečejo puščice. Med zadnjimi poslanskimi vprašanji so tako po daljšem času zadeli "tretjo razvojno os", oziroma "avtocesto na Koroško", po domače. Ker smo vestni kronisti družbenega dogajanja, se torej zapeljimo po cesti, ki je ob "Rimski" na nebu najbolj nedosegljiva prometnica vseobsegajočega stvarstva. Imenovali jo bomo s tehničnim in tudi uradnim nazivom: "tretja razvojna os2! Ta predvideva, da na Slovenskem že imamo dve razvojni osi. Sklepamo, da sta mišljeni ona od Obale do Prekmurja in tista z Gorenjske do Dolenjske. Manjka nam pa tretja, ki gre počez. Iz severa na jug, geografsko gledano. Najprej se odgovorni analitik vpraša, čemu se te osi imenujejo razvojne? Predvidevamo, da je mišljeno, kako avtocesta v dotakratno provinco pripelje razvoj. Avtoceste naj bi imele to sposobnost. Če se razvoj prevaža naokoli s 25-tonskimi tovornjaki, potem se ne bi mogli bolj strinjati, kajti vsakodnevno vidimo na prvi in drugi razvojni osi kolone in kolone razvoja, kako se prevaža čez našo ljubo deželico. Pozneje na vseh štirih koncih dveh razvojnih osi tudi prečka mejo, za njim pa ostaneta samo onesnaženje in cestnina v Darsovi blagajni. Zato si drznemo pripomniti, kako je mogoče v 21. stoletju razvoj dostaviti tudi kako drugače kot s težkim transportom. Recimo z širokopasovnimi spletnimi povezavami, s spremembo razvojne paradigme, z znanjem in z drugačno zavestjo. Tako postavimo tezo, zaradi katere bodo koroški poslušalci odpovedali naročnino: "Koroška ne potrebuje avtoceste, da bi postala končna destinacija tretje razvojne osi." Mimogrede: ko govori o tretji razvojni osi, politika govori samo o prometnici na Koroško. Če pa spomin in razgrnjeni načrti ne varajo, razvoj prihaja tudi v Šaleško dolino, Savinjsko dolino ter dobršen del Zasavja, Dolenjske in Bele krajine. A o tem kdaj drugič. Čemu smo torej mnenja, da je za Koroško najbolje, da ostane brez ceste – zabarikadirana s Hudo Luknjo in polževo cesto skozi Dravsko dolino? Najprej zato, ker je žaljivo. Nikoli do zdaj slovenska infrastrukturna in obča politika s avtocesto še ni mislila resno. Gre za klasično metanje peska v oči namesto na traso in gre za nabiranje političnih točk. Tokratno koroško debato je odprla poslanska SDS, ki je gromoglasno očitala sedanji vladi, da ne nadaljuje tam, kjer je začela vlada Janeza Janše. Kot je znano, se je ta lotila graditve tretje razvojne osi po butalsko. Niso začeli od začetka proti koncu, niti niso inovativno začeli od konca proti začetku, temveč so začeli graditi na sredi. In nato malo proti levi in proti desni. Sedanja vlada pa se čoha po glavi, ali naj nadaljuje inovativni model cestogradnje, ki ga stroka imenuje "gradnja po odsekih", oz. koncentrična tehnika, ali pa naj nadaljuje klasično na začetku, pa potem poskuša zadeti Janševo gradbišče. Če pa ga zgrešijo kot v prastarem vicu, bo imela koroška avtocesta nekaj kilometrov osem pasov. Drugi razlog, čemu smo proti avtocesti na Koroško, pa je empirični dokaz, da razvojne osi ne jamčijo razvoja. Slovenska provinca ob prvi in drugi razvojni osi je še vedno provinca. Politično in upravno tako ali tako, gospodarsko pa z izjemo Novega mesta tudi. Če izvzamemo mater slovenskega avtocestnega križa, se pravi avtocesto na Primorsko, je druga velika os – avtocestna povezava Štajerske in prestolnice – še najbolj znana po trkanju pločevine, nikakor pa ne po zagotavljanju razvoja vzhodu slovenske države. Ta še vedno caplja za zahodom in nobena avtocesta mu pri tem ne pomaga. Če parafraziramo: lahko spraviš provinco na avtocesto, provinco iz province pa nikoli. Trdimo, da so razvojne osi namenjene ravno nasprotnemu – se pravi izčrpavanju in depopulaciji, ne pa razvoju regij in pokrajin, ki ležijo onkraj limesa, utrjene rimske meje. Da ne flancamo v tri dni, priča jutranji in popoldanski prometni kaos okoli Ljubljane, pričajo dnevne migracije in mameče službe javnega sektorja, ki so se zaredile v prestolnici. Pričajo polna parkirišča nakupovalnih centrov, kjer se ob petih zjutraj dnevni migranti iz štirih naložijo v en avto, in pričajo cene nepremičnin. Koroška je v  mnogih segmentih temeljna pokrajina slovenstva. Prelepa in odrezana, samosvoja in še vedno skrivnostna – naj takšna tudi ostane. Z avtocesto boste Korošci dobili samo privid, izgubili pa samosvojost in samobitnost … Tretja razvojna os ne pomeni avtoceste na Koroško, kot trdijo politiki, ko grmijo na Trgu republike. Pomeni avtocesto s Koroške, ki se bo po štirih pasovih in s sodobnim vinjetnim sistemom ekspresno izpraznila.

Razvojni mikado

Danes o najnovejšem prispevku k slovenski blaznosti. In to na kratko, kajti celo politične gorčine bo zaradi potic, hrena in pirhov v želodcih ta teden za spoznanje manj.Mediji so pretekle dni – ob klasičnem – z velikim zanosom objavili tudi vstajenje SDS-a – ki se je po javnomnenjskih raziskavah izenačil z Gibanjem Svoboda. Raziskave namreč ugotavljajo, da gibanju Svoboda priljubljenost naglo pada, opozicijski SDS pa se zvišuje. Analiza naprednega analitičnega uma, ki ga gojimo v naši oddaji, bo sorazmerno preprosta, saj identičen proces vedno znova in znova opazujemo že tri desetletja in resnično moraš biti topoumen, da ga končno ne dojameš. Gre pa tako. Če natančno pogledaš, opaziš, kako liberalne vlade, ko se znajdejo na oblasti, nemudoma začnejo rušiti vsi mediji v državi. Opozicijski, se pravi tisti, ki delujejo v orbitah okoli SDS, tako ali tako. To je njihov "raison dʼêtre", kot bi rekli na Francoskem. Neverjetno pa je, da začnejo liberalne vlade nemudoma rušiti tudi liberalni mediji – se pravi, tista javna občila, ki jim opozicija rada pravi "režimska" ali "tranzicijska" ali kako drugače. Urednikom in novinarjem v teh medijih se zdi, da je kritika vlade sveto novinarsko poslanstvo in bi manipuliranje, zamolčevanje in pristransko poročanje o rabotah liberalnih vlad na nek način posegalo v veličino novinarskega poklica. Ko obojnim, tako opozicijskim kot liberalnim medijem uspe liberalno vlado zrušiti, pride na oblast Janez Janša, ki ga začnejo režimski mediji rušiti od prve sekunde, opozicijski, takrat pozicijski mediji okoli SDS, pa mu začnejo peti večno slavo. Ki mu jo tako ali tako pojejo tudi takrat, ko je Janša v opoziciji. Tako lahko z resnično manjšim intelektualnim naporom ugotovimo, da razliko pri manipuliranju z javnim mnenjem delajo liberalni mediji, ki rušijo tako liberalne kot tudi iliberalne oziroma avtokratske vlade. In zdaj se zaskrbljena javnost vpraša: "Mar to pomeni, da naj v zaščito liberalnih vlad mediji molčijo o njenih stranpoteh, o neizpolnjenih obljubah, o prav tako avtokratskih težnjah, o nepotizmu, nesposobnosti in koruptivnosti, ki so – kdaj pa kdaj podobne, kot so bili ti pojavi za časa vlad, ki jih je vodila SDS?" Odgovor je nedemokratičen, a enostaven: "I, seveda!" Slovenci smo obsojeni na slabe vlade, a obstaja razlika med slabo, nesposobno, nekompetentno vlado na eni strani in do lastnih državljanov sovražno vlado na drugi strani. Zato moramo z vsemi močmi, čeprav je to nasprotno človeški naturi, podpirati slabe, nesposobne in nekompetentne vlade. Kar pa je, kot smo zapisali na začetku, samo novo poglavje v zgodbi o slovenski blaznosti. Da pa zapisano niso prazne marnje, pokažemo na aktualnem primeru. Obisk predsednice parlamenta in zunanje ministrice v Afriki, oziroma prve v Ugandi in Ruandi, druge pa v Etiopiji, smo mediji pospremili z negativno konotacijo. Mediji v okrilju SDS tudi s posmehom, žaljivimi in seksističnimi komentarji, liberalni mediji pa z rahlo in nekoliko vzvišeno skepso. Ampak čeprav smo že tudi z našim peresom podvomili v slovensko zunanjo politiko, se zdi približevanje Afriški celini modra, premišljena državniška gesta in usmeritev, ki ima mnogo večji potencial kot graditev vezi z Orbanovo Madžarsko. Za razumnega mora biti fotografija Urške Klakočar Zupančič z zapuščenim primatom v zavetišču dobrodošla zunanjepolitična osvežitev po fotografiji Janše in Orbana v Lendavi. Prav tako mora biti za razumnega načelni dogovor o sodelovanju med slovenskim in etiopskim čebelarjenjem eden večjih uspehov slovenske zunanje politike. Ker podcenjevati tako vlogo, moč in pomen čebel kot podcenjevati vlogo, moč in pomen Afrike, je ne le podcenjujoče, temveč vsaj malo tudi rasistično; v kombinaciji obojega pa neumno. Zavedamo se, da gre v ozadju afriških potnih nalogov za dirko do nestalnega sedeža v varnostnem svetu OZN, ki pa je tudi postala predmet zabavljanja; a je v resnici ta napor slovenske zunanje politike avtentičen in še kako relevanten. Vsa ta pojasnila niso mišljena kot apologija trenutni vladi, temveč kot primer, kako tudi liberalni oz. režimski mediji, oziroma mediji kontinuitete ne zmorejo – ali ne zmoremo treznega pogleda na sodobnost. Tako se, podobno kot naši medijski antipodi, zaganjamo v bizarne vsakdanjosti v želji za več kliki, za večjo branost, gledanost in poslušanost – ter kar je podobnih pojmov, s katerimi si plebs polni svoje osamljene večere. 

Danes o najnovejšem prispevku k slovenski blaznosti. In to na kratko, kajti celo politične gorčine bo zaradi potic, hrena in pirhov v želodcih ta teden za spoznanje manj.Mediji so pretekle dni – ob klasičnem – z velikim zanosom objavili tudi vstajenje SDS-a – ki se je po javnomnenjskih raziskavah izenačil z Gibanjem Svoboda. Raziskave namreč ugotavljajo, da gibanju Svoboda priljubljenost naglo pada, opozicijski SDS pa se zvišuje. Analiza naprednega analitičnega uma, ki ga gojimo v naši oddaji, bo sorazmerno preprosta, saj identičen proces vedno znova in znova opazujemo že tri desetletja in resnično moraš biti topoumen, da ga končno ne dojameš. Gre pa tako. Če natančno pogledaš, opaziš, kako liberalne vlade, ko se znajdejo na oblasti, nemudoma začnejo rušiti vsi mediji v državi. Opozicijski, se pravi tisti, ki delujejo v orbitah okoli SDS, tako ali tako. To je njihov "raison dʼêtre", kot bi rekli na Francoskem. Neverjetno pa je, da začnejo liberalne vlade nemudoma rušiti tudi liberalni mediji – se pravi, tista javna občila, ki jim opozicija rada pravi "režimska" ali "tranzicijska" ali kako drugače. Urednikom in novinarjem v teh medijih se zdi, da je kritika vlade sveto novinarsko poslanstvo in bi manipuliranje, zamolčevanje in pristransko poročanje o rabotah liberalnih vlad na nek način posegalo v veličino novinarskega poklica. Ko obojnim, tako opozicijskim kot liberalnim medijem uspe liberalno vlado zrušiti, pride na oblast Janez Janša, ki ga začnejo režimski mediji rušiti od prve sekunde, opozicijski, takrat pozicijski mediji okoli SDS, pa mu začnejo peti večno slavo. Ki mu jo tako ali tako pojejo tudi takrat, ko je Janša v opoziciji. Tako lahko z resnično manjšim intelektualnim naporom ugotovimo, da razliko pri manipuliranju z javnim mnenjem delajo liberalni mediji, ki rušijo tako liberalne kot tudi iliberalne oziroma avtokratske vlade. In zdaj se zaskrbljena javnost vpraša: "Mar to pomeni, da naj v zaščito liberalnih vlad mediji molčijo o njenih stranpoteh, o neizpolnjenih obljubah, o prav tako avtokratskih težnjah, o nepotizmu, nesposobnosti in koruptivnosti, ki so – kdaj pa kdaj podobne, kot so bili ti pojavi za časa vlad, ki jih je vodila SDS?" Odgovor je nedemokratičen, a enostaven: "I, seveda!" Slovenci smo obsojeni na slabe vlade, a obstaja razlika med slabo, nesposobno, nekompetentno vlado na eni strani in do lastnih državljanov sovražno vlado na drugi strani. Zato moramo z vsemi močmi, čeprav je to nasprotno človeški naturi, podpirati slabe, nesposobne in nekompetentne vlade. Kar pa je, kot smo zapisali na začetku, samo novo poglavje v zgodbi o slovenski blaznosti. Da pa zapisano niso prazne marnje, pokažemo na aktualnem primeru. Obisk predsednice parlamenta in zunanje ministrice v Afriki, oziroma prve v Ugandi in Ruandi, druge pa v Etiopiji, smo mediji pospremili z negativno konotacijo. Mediji v okrilju SDS tudi s posmehom, žaljivimi in seksističnimi komentarji, liberalni mediji pa z rahlo in nekoliko vzvišeno skepso. Ampak čeprav smo že tudi z našim peresom podvomili v slovensko zunanjo politiko, se zdi približevanje Afriški celini modra, premišljena državniška gesta in usmeritev, ki ima mnogo večji potencial kot graditev vezi z Orbanovo Madžarsko. Za razumnega mora biti fotografija Urške Klakočar Zupančič z zapuščenim primatom v zavetišču dobrodošla zunanjepolitična osvežitev po fotografiji Janše in Orbana v Lendavi. Prav tako mora biti za razumnega načelni dogovor o sodelovanju med slovenskim in etiopskim čebelarjenjem eden večjih uspehov slovenske zunanje politike. Ker podcenjevati tako vlogo, moč in pomen čebel kot podcenjevati vlogo, moč in pomen Afrike, je ne le podcenjujoče, temveč vsaj malo tudi rasistično; v kombinaciji obojega pa neumno. Zavedamo se, da gre v ozadju afriških potnih nalogov za dirko do nestalnega sedeža v varnostnem svetu OZN, ki pa je tudi postala predmet zabavljanja; a je v resnici ta napor slovenske zunanje politike avtentičen in še kako relevanten. Vsa ta pojasnila niso mišljena kot apologija trenutni vladi, temveč kot primer, kako tudi liberalni oz. režimski mediji, oziroma mediji kontinuitete ne zmorejo – ali ne zmoremo treznega pogleda na sodobnost. Tako se, podobno kot naši medijski antipodi, zaganjamo v bizarne vsakdanjosti v želji za več kliki, za večjo branost, gledanost in poslušanost – ter kar je podobnih pojmov, s katerimi si plebs polni svoje osamljene večere.

Moja Afrika

Znani so rezultati raziskave, ki je z analizo odpadnih voda preverjala pogostost oziroma prisotnost mamil v njih; s tem pa tudi pogostost oziroma razširjenost mamil v družbi. Nekaj ugotovitev. Narašča uporaba kokaina, Ljubljana je na prvem mestu; pri kajenju marihuane so najbolj aktivni v Kopru, glavna zabava v Velenju pa je amfetamin.Ker so to zahtevno in zanimivo analizo naredili na nadvse spoštovanem inštitutu Jožefa Stefana, je prav, da družboslovno analizo naredimo na spoštovanem Valu 202. Zbiranje vzorcev za analizo ni ravno elegantno početje, saj se mora raziskovalec podati v čistilne naprave, med fekalije. Ker zadeva je ta, da z lulanjem izločimo tudi mamilarsko zalego, ki jo nato kemiki v laboratoriju poskušajo uloviti. In če kemijska analiza preučuje drogo, ko pride ven, družboslovna analiza preučuje drogo, ko pride noter. Najprej kokain v Ljubljani. Kot rečeno, se uporaba povečuje in ker se slovenska policija najraje in tudi najbolj uspešno ukvarja sama s sabo, je logično, da imajo dilerji in uporabniki v slovenski prestolnici blažen mir. Zato je kokaina po izsledkih raziskave ogromno. Po rezultatih iste raziskave iz prejšnjih let je bila Ljubljana prav pri vrhu preučevanih evropskih mest. Ker kokain ni droga kot marihuana, ki jo pohlevni najstnik zasadi na gozdni jasi, temveč je uvožena droga, ki si jo lahko privoščijo bogati, se pravi družbena elita. Zato se moramo nujno vprašati najbolj zadeto vprašanje slovenske stvarnosti: "Katere gospodarske in politične odločitve, ki se nato aplicirajo na slehernikov vsakdan, so bile sprejete pod vplivom kokaina?" Ker iz popularne kulture poznamo vpliv kokaina na človekove reakcije in razmišljanje, lahko s precejšno gotovostjo najdemo nekaj situacij, za katere je povsem jasno, da so posledica uporabe kokaina. Opozarjamo pa, da ni nujno, kako so naši zaključki tudi točni. Ker kot pravi največja svetovna avtoriteta za kokain, legendarni Tony Montana, oziroma "Brazgotinec": "Vedno govorimo resnico! Tudi, ko lažemo!"  Zadnji primer očitne uporabe kokaina je bila slovenska nogometna reprezentanca, ki je tekala po Stožicah kot kura brez glave in je najslabšo reprezentanco na svetu premagala šele, ko si je ta sama dala dva gola. Nekaj malega snifov je tudi ustvarilo idejo, da bo slovenska industrija služila z izdelavo topovskih izstrelkov za Ukrajino. Kot tudi pri tozadevnih evropskih partnerjih, ki bodo dve milijardi evrov za milijon izstrelkov dobili iz "Evropskega sklada za mir"! Če pa gremo kakšno leto do dve nazaj, vidimo, da je bilo kokaina med epidemijo v Ljubljani še več. Takrat je po raziskavah postala naša prestolnica tudi eno najbolj zadetih mest v Evropi. S tega stališča se zdijo nekatere odločitve povsem logične. Recimo ideja, da s solzivcem zapliniš celo mesto in se z vodnim topom podaš v ulični spopad s protestniki. O kokainu pa priča tudi nenavadno hitra postrežba kave v s turisti prenatrpanih ljubljanskih lokalih. Kot tudi njena cena. Da pa ne bomo ljubljanocentrični, si poglejmo še nekaj ostalih rezultatov. V raziskavo je bilo vključenih sedem slovenskih mest, a ogledali si bomo samo zmagovalce. Ob častni omembi Maribora, ki se je, zaradi socialnega in gospodarskega zloma zatekel k zgodovinsko rešilni in predvsem legalni bilki vseh Štajercev – k alkoholu. Pri kanabisu oz. vsebnosti THC-ja v odpadnih vodah vodi Koper. Po pravici tako. Sveta primorska zemlja ima za proizvodnjo kar nekaj primerjalnih prednosti in upamo lahko, da obsežni požari pridelovalcev niso preveč prizadeli. Pri uničenju nasadov trave gre celo za kulturno dediščino, saj je veliki Marko Brecelj že pred desetletji poročal o požigih na Markovem hribu, mesto pod njim pa je logično vodilno po uporabi kanabisa. Kako drugače si tudi predstavljati serijo melodramatičnih primorskih županov in kako drugače preživeti poletne obiske megalomanskih križark kot s smotko za družbo. Povsem drugačna, predvsem pa skrivnostna zgodba pa sta Velenje in njegov amfetamin. Amfetamin je rekordno prisoten v velenjskih odpadnih vodah; na drugem in tretjem mestu mu sledita Maribor in Ljubljana, a z več kot polovico nižjimi vrednostmi. Za splošno razgledanost moramo poudariti, da ne smemo enačiti amfetaminov z metamfetamini. Popularni "meth" je seveda najbolj priljubljen v Ljubljani, kjer imajo edini v Sloveniji dovolj hiter internet, da se lahko mladina navdušuje nad "Breaking bad" oziroma nadaljevanko Kriva pota. Amfetamin pa je pogosto droga, ki jo je mogoče dobiti na recept, ilegalno pa gre za mamilo, imenovano "spid", ki ga uporabljajo plesalci v diskotekah ali pa študentje, da jim poveča budnost in koncentracijo. Nič od tega ne bi pripisali Velenju. Hočemo povedati, da v mestu ni videti, da bi dolgo v noč plesali, še manj pa, da bi dolgo v noč študirali. In če se vrnemo na začetek: zagotovo nam ni v čast, da smo v mamilarski statistiki tako visoko. Rešitvi sta dve. Ali uvedemo nacionalno lulanje v vrečke, ali pa policija neha preganjati kurje tatove in tedensko menjavati direktorje ter se posveti razvejani mreži organiziranega kriminala, ki uspeva na Slovenskem. Je pa res, da bi ob uspešni policijski akciji storilnost slovenskega menedžmenta kot tudi kreativnost slovenskih ustvarjalcev čez noč padli na izhodišče. 

Znani so rezultati raziskave, ki je z analizo odpadnih voda preverjala pogostost oziroma prisotnost mamil v njih; s tem pa tudi pogostost oziroma razširjenost mamil v družbi. Nekaj ugotovitev. Narašča uporaba kokaina, Ljubljana je na prvem mestu; pri kajenju marihuane so najbolj aktivni v Kopru, glavna zabava v Velenju pa je amfetamin. Ker so to zahtevno in zanimivo analizo naredili na nadvse spoštovanem inštitutu Jožefa Stefana, je prav, da družboslovno analizo naredimo na spoštovanem Valu 202. Zbiranje vzorcev za analizo ni ravno elegantno početje, saj se mora raziskovalec podati v čistilne naprave, med fekalije. Ker zadeva je ta, da z lulanjem izločimo tudi mamilarsko zalego, ki jo nato kemiki v laboratoriju poskušajo uloviti. In če kemijska analiza preučuje drogo, ko pride ven, družboslovna analiza preučuje drogo, ko pride noter. Najprej kokain v Ljubljani. Kot rečeno, se uporaba povečuje in ker se slovenska policija najraje in tudi najbolj uspešno ukvarja sama s sabo, je logično, da imajo dilerji in uporabniki v slovenski prestolnici blažen mir. Zato je kokaina po izsledkih raziskave ogromno. Po rezultatih iste raziskave iz prejšnjih let je bila Ljubljana prav pri vrhu preučevanih evropskih mest. Ker kokain ni droga kot marihuana, ki jo pohlevni najstnik zasadi na gozdni jasi, temveč je uvožena droga, ki si jo lahko privoščijo bogati, se pravi družbena elita. Zato se moramo nujno vprašati najbolj zadeto vprašanje slovenske stvarnosti: "Katere gospodarske in politične odločitve, ki se nato aplicirajo na slehernikov vsakdan, so bile sprejete pod vplivom kokaina?" Ker iz popularne kulture poznamo vpliv kokaina na človekove reakcije in razmišljanje, lahko s precejšno gotovostjo najdemo nekaj situacij, za katere je povsem jasno, da so posledica uporabe kokaina. Opozarjamo pa, da ni nujno, kako so naši zaključki tudi točni. Ker kot pravi največja svetovna avtoriteta za kokain, legendarni Tony Montana, oziroma "Brazgotinec": "Vedno govorimo resnico! Tudi, ko lažemo!"  Zadnji primer očitne uporabe kokaina je bila slovenska nogometna reprezentanca, ki je tekala po Stožicah kot kura brez glave in je najslabšo reprezentanco na svetu premagala šele, ko si je ta sama dala dva gola. Nekaj malega snifov je tudi ustvarilo idejo, da bo slovenska industrija služila z izdelavo topovskih izstrelkov za Ukrajino. Kot tudi pri tozadevnih evropskih partnerjih, ki bodo dve milijardi evrov za milijon izstrelkov dobili iz "Evropskega sklada za mir"! Če pa gremo kakšno leto do dve nazaj, vidimo, da je bilo kokaina med epidemijo v Ljubljani še več. Takrat je po raziskavah postala naša prestolnica tudi eno najbolj zadetih mest v Evropi. S tega stališča se zdijo nekatere odločitve povsem logične. Recimo ideja, da s solzivcem zapliniš celo mesto in se z vodnim topom podaš v ulični spopad s protestniki. O kokainu pa priča tudi nenavadno hitra postrežba kave v s turisti prenatrpanih ljubljanskih lokalih. Kot tudi njena cena. Da pa ne bomo ljubljanocentrični, si poglejmo še nekaj ostalih rezultatov. V raziskavo je bilo vključenih sedem slovenskih mest, a ogledali si bomo samo zmagovalce. Ob častni omembi Maribora, ki se je, zaradi socialnega in gospodarskega zloma zatekel k zgodovinsko rešilni in predvsem legalni bilki vseh Štajercev – k alkoholu. Pri kanabisu oz. vsebnosti THC-ja v odpadnih vodah vodi Koper. Po pravici tako. Sveta primorska zemlja ima za proizvodnjo kar nekaj primerjalnih prednosti in upamo lahko, da obsežni požari pridelovalcev niso preveč prizadeli. Pri uničenju nasadov trave gre celo za kulturno dediščino, saj je veliki Marko Brecelj že pred desetletji poročal o požigih na Markovem hribu, mesto pod njim pa je logično vodilno po uporabi kanabisa. Kako drugače si tudi predstavljati serijo melodramatičnih primorskih županov in kako drugače preživeti poletne obiske megalomanskih križark kot s smotko za družbo. Povsem drugačna, predvsem pa skrivnostna zgodba pa sta Velenje in njegov amfetamin. Amfetamin je rekordno prisoten v velenjskih odpadnih vodah; na drugem in tretjem mestu mu sledita Maribor in Ljubljana, a z več kot polovico nižjimi vrednostmi. Za splošno razgledanost moramo poudariti, da ne smemo enačiti amfetaminov z metamfetamini. Popularni "meth" je seveda najbolj priljubljen v Ljubljani, kjer imajo edini v Sloveniji dovolj hiter internet, da se lahko mladina navdušuje nad "Breaking bad" oziroma nadaljevanko Kriva pota. Amfetamin pa je pogosto droga, ki jo je mogoče dobiti na recept, ilegalno pa gre za mamilo, imenovano "spid", ki ga uporabljajo plesalci v diskotekah ali pa študentje, da jim poveča budnost in koncentracijo. Nič od tega ne bi pripisali Velenju. Hočemo povedati, da v mestu ni videti, da bi dolgo v noč plesali, še manj pa, da bi dolgo v noč študirali. In če se vrnemo na začetek: zagotovo nam ni v čast, da smo v mamilarski statistiki tako visoko. Rešitvi sta dve. Ali uvedemo nacionalno lulanje v vrečke, ali pa policija neha preganjati kurje tatove in tedensko menjavati direktorje ter se posveti razvejani mreži organiziranega kriminala, ki uspeva na Slovenskem. Je pa res, da bi ob uspešni policijski akciji storilnost slovenskega menedžmenta kot tudi kreativnost slovenskih ustvarjalcev čez noč padli na izhodišče.

Sneg

Danes pa šalo na stran. Humor in satira sta zelo neprimerna za temo, ki se je bomo lotili v tokratni oddaji.Slovenija se bo pridružila skupnemu naročanju streliva za Ukrajino. Kmalu. Tako nas je pomiril obrambni minister Šarec ker, škandalozno, Slovenije še ni bilo na seznamu sedemnajstih držav članic EU, ki bodo v naslednjih dvanajstih mesecih Ukrajini dobavile milijon topniških izdelkov. Torej smo lahko pomirjeni, saj bodo tudi naše zaveze o pomoči napadeni državi ostale izpolnjene. Najprej in na začetku. Politiki so vojni hujskači. Takoj, ko se pojavi možnost, se spremenijo v vojne hujskače. To je v njihovem bistvu, v njihovi DNK. Nič ne pomagajo temni mercedesi, protokol, obleke na obroke, evropski parket in uradne ter prijateljske večerje. So navadni, zavržni in podli vojni hujskači. Voditelji evropske povezave, nastale kot miroljuben odgovor na stoletje evropskih vojn, so vojni hujskači. Ameriški politiki pa svojega vojnega hujskaštva tako ali tako ne skrivajo, oziroma so nanj ponosni … Tudi slovenski politiki so vojni hujskači. Naš obrambni minister je vojni hujskač, naša zunanja ministrica je vojna hujskačka, naš predsednik vlade in vodja opozicije sta vojna hujskača. Ter tako po s krvjo namazani politični vertikali navzdol. In se vprašamo, čemu takšna obtožba? Vsak evropski politik, z njimi tudi slovenski, se je intimno in javno takoj ob napadu Rusov na Ukrajino nemudoma obrnil k vojni. Nihče se ni obrnil k miru. Komaj so čakali. Seveda je mir deklarativna mantra, ki pa je povsem brez teže. Če damo na tehnico prazna zavzemanja za mir in aktivne napore za vojno, vidimo, da mir nima nobene možnosti. Ni ga vidnega politika, ki bi deklarativno zavračal vojno in se z vsemi svojimi močmi, z vsem vplivom in energijo brezkompromisno zavzemal za mir. Za mir za vsako ceno. Politiki so ponotranjili neizpodbitno dejstvo, da so Rusi agresorji, kar je dovolj za izključitev vseh mirovnih naporov. Povedano drugače in zelo na kratko: namesto, da bi v Kijev in Moskvo pošiljali mirovne misije eno za drugo, mirovne predloge enega za drugim, pošiljamo topovske izstrelke. Ker truditi se za mir, je v političnem kontekstu tisočkrat težje, kot podpirati vojno. Seveda vojnim hujskačem ne bi uspelo, če ne bi imeli na svoji strani nas, ki smo mediji. Retorika, tudi v Slovenskih medijih je postala podobna gostilniški debati, ki se razvije med rahlo opitimi soborci, ki so služili vojsko v rajnki JNA. Mediji so polni prodaje orožja, strateških ocen, bombardiranj, prodorov, obkolitev, vojnih zločinov in težkih obtožb; predvsem pa manipulacij, polresnic in zavajanj javnega mnenja. Da je ena država očiten agresor in druga država očitna žrtev, ne opravičuje absurdne militarizacije, ne samo celotne družbe, temveč tudi naših misli in vedenjskih vzorcev prihodnjih generacij. Naj na tem mestu prosto povzamemo dobrega vojaka Švejka, ki je v enem samem stavku opisal blaznost, ki ji nasedajo evropski in z njimi poslušno tudi slovenski vojni hujskači. Ko so ga porinili v strelski rov v prvi svetovni vojni, je v grozi zakričal na svoje soborce: "Za božjo voljo, ne streljajte! Na drugi strani so ljudje!" Lahko si domišljamo, da je pravica na naši strani, da smo na pravi strani zgodovine, da nam evropski verski pluralizem daje prav, vsakemu posebej njegov lastni bog, a dejstva, da nas politiki delajo za soudeležence v tem spopadu, ne bomo izbrisali. Kakorkoli se delamo indiferentne, ali pač prizadete, kakorkoli opravičujemo, ali se zgražamo nad ukrajinsko vojno; s "skupnim naročanjem streliva", ki se mu bomo v kratkem pridružili, imamo tudi mi kri na rokah. Vsak od nas. Ali to želi ali ne. Slovenski vojni hujskači so nas v to brozgo krvi in najnižjih strasti potisnili, ne da bi nas vprašali. Na referendumih nas vprašujejo največje obscenosti, med drugim o tem, kdo naj ima najlepšo pisarno v naši medijski hiši, ne vprašajo pa nas, ali si želimo biti soudeleženi v pokončanju drugih človeških bitij. Realnost je postala video igrica, še preden smo lahko to dojeli. Slovenski topovski izstrelki verjetno ne bodo prevesili tehtnice na bojišču. Od milijona jih bo naših nekaj tisoč, ki bodo na dober dan pobili tam nekje do deset tisoč vojakov; kar pa bo za našo zmago premalo. Zato smo pa imeli čudovito priložnost, da se nakupu ne pridružimo in se kot država s težko in temno zgodovino vojne začnemo jasno, glasno in odločno zavzemati za mir. S tem bi si v delu še vedno civilizirane svetovne javnosti pridobili ugled, ki bi nas končno uvrstil na svetovni zemljevid kot dosledno in relevantno skupnost državljanov. A žal so slovenske politične elite – tako pozicija kot opozicija, tako institucije kot parlament, tako predsednica republike kot moralne avtoritete te države – to priložnost zamudili. Zdaj pa se razmišljujoči le še sprašuje: "Ali zaradi pomanjkanja inteligence, ali zaradi pomanjkanja sočutja?"  

Danes pa šalo na stran. Humor in satira sta zelo neprimerna za temo, ki se je bomo lotili v tokratni oddaji. Slovenija se bo pridružila skupnemu naročanju streliva za Ukrajino. Kmalu. Tako nas je pomiril obrambni minister Šarec ker, škandalozno, Slovenije še ni bilo na seznamu sedemnajstih držav članic EU, ki bodo v naslednjih dvanajstih mesecih Ukrajini dobavile milijon topniških izdelkov. Torej smo lahko pomirjeni, saj bodo tudi naše zaveze o pomoči napadeni državi ostale izpolnjene. Najprej in na začetku. Politiki so vojni hujskači. Takoj, ko se pojavi možnost, se spremenijo v vojne hujskače. To je v njihovem bistvu, v njihovi DNK. Nič ne pomagajo temni mercedesi, protokol, obleke na obroke, evropski parket in uradne ter prijateljske večerje. So navadni, zavržni in podli vojni hujskači. Voditelji evropske povezave, nastale kot miroljuben odgovor na stoletje evropskih vojn, so vojni hujskači. Ameriški politiki pa svojega vojnega hujskaštva tako ali tako ne skrivajo, oziroma so nanj ponosni … Tudi slovenski politiki so vojni hujskači. Naš obrambni minister je vojni hujskač, naša zunanja ministrica je vojna hujskačka, naš predsednik vlade in vodja opozicije sta vojna hujskača. Ter tako po s krvjo namazani politični vertikali navzdol. In se vprašamo, čemu takšna obtožba? Vsak evropski politik, z njimi tudi slovenski, se je intimno in javno takoj ob napadu Rusov na Ukrajino nemudoma obrnil k vojni. Nihče se ni obrnil k miru. Komaj so čakali. Seveda je mir deklarativna mantra, ki pa je povsem brez teže. Če damo na tehnico prazna zavzemanja za mir in aktivne napore za vojno, vidimo, da mir nima nobene možnosti. Ni ga vidnega politika, ki bi deklarativno zavračal vojno in se z vsemi svojimi močmi, z vsem vplivom in energijo brezkompromisno zavzemal za mir. Za mir za vsako ceno. Politiki so ponotranjili neizpodbitno dejstvo, da so Rusi agresorji, kar je dovolj za izključitev vseh mirovnih naporov. Povedano drugače in zelo na kratko: namesto, da bi v Kijev in Moskvo pošiljali mirovne misije eno za drugo, mirovne predloge enega za drugim, pošiljamo topovske izstrelke. Ker truditi se za mir, je v političnem kontekstu tisočkrat težje, kot podpirati vojno. Seveda vojnim hujskačem ne bi uspelo, če ne bi imeli na svoji strani nas, ki smo mediji. Retorika, tudi v Slovenskih medijih je postala podobna gostilniški debati, ki se razvije med rahlo opitimi soborci, ki so služili vojsko v rajnki JNA. Mediji so polni prodaje orožja, strateških ocen, bombardiranj, prodorov, obkolitev, vojnih zločinov in težkih obtožb; predvsem pa manipulacij, polresnic in zavajanj javnega mnenja. Da je ena država očiten agresor in druga država očitna žrtev, ne opravičuje absurdne militarizacije, ne samo celotne družbe, temveč tudi naših misli in vedenjskih vzorcev prihodnjih generacij. Naj na tem mestu prosto povzamemo dobrega vojaka Švejka, ki je v enem samem stavku opisal blaznost, ki ji nasedajo evropski in z njimi poslušno tudi slovenski vojni hujskači. Ko so ga porinili v strelski rov v prvi svetovni vojni, je v grozi zakričal na svoje soborce: "Za božjo voljo, ne streljajte! Na drugi strani so ljudje!" Lahko si domišljamo, da je pravica na naši strani, da smo na pravi strani zgodovine, da nam evropski verski pluralizem daje prav, vsakemu posebej njegov lastni bog, a dejstva, da nas politiki delajo za soudeležence v tem spopadu, ne bomo izbrisali. Kakorkoli se delamo indiferentne, ali pač prizadete, kakorkoli opravičujemo, ali se zgražamo nad ukrajinsko vojno; s "skupnim naročanjem streliva", ki se mu bomo v kratkem pridružili, imamo tudi mi kri na rokah. Vsak od nas. Ali to želi ali ne. Slovenski vojni hujskači so nas v to brozgo krvi in najnižjih strasti potisnili, ne da bi nas vprašali. Na referendumih nas vprašujejo največje obscenosti, med drugim o tem, kdo naj ima najlepšo pisarno v naši medijski hiši, ne vprašajo pa nas, ali si želimo biti soudeleženi v pokončanju drugih človeških bitij. Realnost je postala video igrica, še preden smo lahko to dojeli. Slovenski topovski izstrelki verjetno ne bodo prevesili tehtnice na bojišču. Od milijona jih bo naših nekaj tisoč, ki bodo na dober dan pobili tam nekje do deset tisoč vojakov; kar pa bo za našo zmago premalo. Zato smo pa imeli čudovito priložnost, da se nakupu ne pridružimo in se kot država s težko in temno zgodovino vojne začnemo jasno, glasno in odločno zavzemati za mir. S tem bi si v delu še vedno civilizirane svetovne javnosti pridobili ugled, ki bi nas končno uvrstil na svetovni zemljevid kot dosledno in relevantno skupnost državljanov. A žal so slovenske politične elite – tako pozicija kot opozicija, tako institucije kot parlament, tako predsednica republike kot moralne avtoritete te države – to priložnost zamudili. Zdaj pa se razmišljujoči le še sprašuje: "Ali zaradi pomanjkanja inteligence, ali zaradi pomanjkanja sočutja?"

Vojni hujskači

Minister za gospodarstvo in okoliške dejavnosti je napovedal velik investicijski paket, ki naj bi oživil slovensko lesnopredelovalno industrijo. V ta namen bodo šli milijoni evrov. Gre za načrt, po katerem bi preprečili slovenskemu lesu, da podcenjen kot debla roma v Avstrijo in se nato k nam vrača v obliki ladijskega poda in pohištva, dodana vrednost pa ostaja čez severno mejo. Lesnopredelovalna industrija je bila namreč ena prvih, ki je pred tridesetimi leti padla pod žago novih časov.Ob tem pa je minister, očitno ganjen nad slovensko poraščenostjo, na slovesnosti še dodal: "Slovenci nimamo nafte in plina, imamo pa gozd!" Konec navedka.Seveda smo izjavo vzeli iz konteksta, kajti zeleno všečno je minister nadaljeval, da moramo z gozdom pametno gospodariti; ampak jemanje iz konteksta je eno najbolj priljubljenih orodij v naši izrazito manipulativni oddaji.Tako danes, dokler ne pridejo možje z motorkami, odidimo na sprehod v slovenske gozdove.Če se omejimo samo na gospodarsko funkcijo gozda, je bil gozd vedno prištevan k finančnemu sektorju. Slovenski kmet ga je tradicionalno in ljubkovalno klical za »kmetovo banko« – verjetno, ker je bil valutno trden in ker je videl rasti obresti. Pa tudi zaradi tega, ker si je lahko pri njem izposodil denar – če je že hotel kredit. Minister je s svojo izjavo gozd prvič iz finančnega sektorja premaknil proti petrokemiji, ko ga je priglihal energentoma, kot sta nafta in plin. In po pravici je tako; če bi ubogi Arabci, ki se kopajo v nafti, imeli vsaj desetino slovenskega gozda, bi v veselju skakali po jasah in se vesili po njegovih vejah. Morebiti bi celo pozabili na tam priljubljene vojne in bi se raje sprehajali pod zelenim pokrovom … Pa ga nimajo, in zato je minister ponosno primerjal slovenski gozd z njihovo nafto in plinom.Na nesrečo pa se razumevanje spremeni, ko – poučeni z znanjem nižje stopnje osnovne šole – ministrovo izjavo damo v kontekst še drugih nalog, ki jih gozd opravlja za nas, ljudi. Ob gospodarski ima gozd še socialno in ekološko vlogo. Vsaj tako so njega dni razlagale učiteljice v četrtem razredu, ko so razred odpeljale v gozd, ki je v večini slovenskih šol takoj za telovadnico. Če tako gozd razumemo skozi njegovo socialno in ekološko vlogo, se pravi s sprehodi, rekreacijo ter zadrževanjem vode in ohranjanjem tal, z naseljenostjo podeželja in nenazadnje z dihanjem samim, potem nas ministrova izjava lahko skrbi. Razlog je očiten. Če bomo v energetski orgiji, v katero se je spustila civilizacija, začeli gozd razumevati kot energent, kot vir marksističnega profita, tako kot to počnejo z nafto in plinom bogate države, se bomo ekspresno samoukinili. Najprej kot narod, nato še kot vrsta.Prav v Sloveniji – spet gre za osnovnošolsko vèdenje – so v kočevskih gozdovih, sicer tuji aristokrati začeli gospodariti z gozdovi na prijazen način. Ta metoda, znana kot »sonaravno gozdarjenje«, nas še danes dela uspešne in edinstvene ter iz dežel, kjer so gozdove spremenili v koruzne njive, prihajajo strokovnjaki na oglede, ki se končajo z aklamacijami. Ampak poročila s terena v zadnjih desetletjih niso ravno optimistična. Slovenski gozd in našo gozdnatost so napadle biblijske nesreče; od požarov, do armade zalubnikov, podnebnih sprememb, vetrolomov in podobnega. Ob tem pa lastniška struktura, ki je bila ena najljubših igračk slovenske osamosvojitvene politike, kaže svoje rezultate. Govorice iz slovenskih gozdov, ki jih širijo srnjad, zajci, medvedi in po nekaterih govoricah celo palčki, pričajo o tem, da motorka poje svojo cvilečo melodijo pogosteje, kot bi bilo to zaželeno, potrebno in za gozd zdravo.Novi lastniki večinsko niso kmeti, so pa sprejeli kmetski pogled na gozd kot kmetovo banko. Banke novodobnih gozdarskih elit pa niso posojilnice devetnajstega stoletja, ko je rek nastal … To so špekulativne ustanove in sodobni gozdarji v gozdu vidijo – ne klasične banke temveč borznoposredniško ali investicijsko ustanovo, ki bo z milijonskim vlaganjem v lesnopredelovalno industrijo Slovenijo naredila uspešno. Kot sta nafta in plin za uspešne naredila Venezuelo, Rusijo ali Saudsko Arabijo. Zadnjič je predstavnica gozdarstva na burne odmeve javnosti, ki so se pojavili ob sečnji na ljubljanskem Rožniku, pristavila, da sicer razume čustveno navezanost ljubiteljev tega gozda na drevesa, a da na Rožniku ne moremo imeti pragozda.Ekološko teroristično in povsem skregano z gospodarsko logiko se v današnji oddaji sprašujemo: "Zakaj pa ne?"

Minister za gospodarstvo in okoliške dejavnosti je napovedal velik investicijski paket, ki naj bi oživil slovensko lesnopredelovalno industrijo. V ta namen bodo šli milijoni evrov. Gre za načrt, po katerem bi preprečili slovenskemu lesu, da podcenjen kot debla roma v Avstrijo in se nato k nam vrača v obliki ladijskega poda in pohištva, dodana vrednost pa ostaja čez severno mejo. Lesnopredelovalna industrija je bila namreč ena prvih, ki je pred tridesetimi leti padla pod žago novih časov. Ob tem pa je minister, očitno ganjen nad slovensko poraščenostjo, na slovesnosti še dodal: "Slovenci nimamo nafte in plina, imamo pa gozd!" Konec navedka. Seveda smo izjavo vzeli iz konteksta, kajti zeleno všečno je minister nadaljeval, da moramo z gozdom pametno gospodariti; ampak jemanje iz konteksta je eno najbolj priljubljenih orodij v naši izrazito manipulativni oddaji. Tako danes, dokler ne pridejo možje z motorkami, odidimo na sprehod v slovenske gozdove. Če se omejimo samo na gospodarsko funkcijo gozda, je bil gozd vedno prištevan k finančnemu sektorju. Slovenski kmet ga je tradicionalno in ljubkovalno klical za »kmetovo banko« – verjetno, ker je bil valutno trden in ker je videl rasti obresti. Pa tudi zaradi tega, ker si je lahko pri njem izposodil denar – če je že hotel kredit. Minister je s svojo izjavo gozd prvič iz finančnega sektorja premaknil proti petrokemiji, ko ga je priglihal energentoma, kot sta nafta in plin. In po pravici je tako; če bi ubogi Arabci, ki se kopajo v nafti, imeli vsaj desetino slovenskega gozda, bi v veselju skakali po jasah in se vesili po njegovih vejah. Morebiti bi celo pozabili na tam priljubljene vojne in bi se raje sprehajali pod zelenim pokrovom … Pa ga nimajo, in zato je minister ponosno primerjal slovenski gozd z njihovo nafto in plinom. Na nesrečo pa se razumevanje spremeni, ko – poučeni z znanjem nižje stopnje osnovne šole – ministrovo izjavo damo v kontekst še drugih nalog, ki jih gozd opravlja za nas, ljudi. Ob gospodarski ima gozd še socialno in ekološko vlogo. Vsaj tako so njega dni razlagale učiteljice v četrtem razredu, ko so razred odpeljale v gozd, ki je v večini slovenskih šol takoj za telovadnico. Če tako gozd razumemo skozi njegovo socialno in ekološko vlogo, se pravi s sprehodi, rekreacijo ter zadrževanjem vode in ohranjanjem tal, z naseljenostjo podeželja in nenazadnje z dihanjem samim, potem nas ministrova izjava lahko skrbi. Razlog je očiten. Če bomo v energetski orgiji, v katero se je spustila civilizacija, začeli gozd razumevati kot energent, kot vir marksističnega profita, tako kot to počnejo z nafto in plinom bogate države, se bomo ekspresno samoukinili. Najprej kot narod, nato še kot vrsta. Prav v Sloveniji – spet gre za osnovnošolsko vèdenje – so v kočevskih gozdovih, sicer tuji aristokrati začeli gospodariti z gozdovi na prijazen način. Ta metoda, znana kot »sonaravno gozdarjenje«, nas še danes dela uspešne in edinstvene ter iz dežel, kjer so gozdove spremenili v koruzne njive, prihajajo strokovnjaki na oglede, ki se končajo z aklamacijami. Ampak poročila s terena v zadnjih desetletjih niso ravno optimistična. Slovenski gozd in našo gozdnatost so napadle biblijske nesreče; od požarov, do armade zalubnikov, podnebnih sprememb, vetrolomov in podobnega. Ob tem pa lastniška struktura, ki je bila ena najljubših igračk slovenske osamosvojitvene politike, kaže svoje rezultate. Govorice iz slovenskih gozdov, ki jih širijo srnjad, zajci, medvedi in po nekaterih govoricah celo palčki, pričajo o tem, da motorka poje svojo cvilečo melodijo pogosteje, kot bi bilo to zaželeno, potrebno in za gozd zdravo. Novi lastniki večinsko niso kmeti, so pa sprejeli kmetski pogled na gozd kot kmetovo banko. Banke novodobnih gozdarskih elit pa niso posojilnice devetnajstega stoletja, ko je rek nastal … To so špekulativne ustanove in sodobni gozdarji v gozdu vidijo – ne klasične banke temveč borznoposredniško ali investicijsko ustanovo, ki bo z milijonskim vlaganjem v lesnopredelovalno industrijo Slovenijo naredila uspešno. Kot sta nafta in plin za uspešne naredila Venezuelo, Rusijo ali Saudsko Arabijo. Zadnjič je predstavnica gozdarstva na burne odmeve javnosti, ki so se pojavili ob sečnji na ljubljanskem Rožniku, pristavila, da sicer razume čustveno navezanost ljubiteljev tega gozda na drevesa, a da na Rožniku ne moremo imeti pragozda. Ekološko teroristično in povsem skregano z gospodarsko logiko se v današnji oddaji sprašujemo: "Zakaj pa ne?"

Gozdni Joža

Danes pa nekaj iz pestrega vsakdana slovenskega sindikalnega boja. Pravega boja, ne tistega namišljenega, s katerim imamo takšno veselje v medijih. Govorili bomo o čistilkah in oprostite nam terminološko nedoslednost, ker bomo čistilke in sobarice slovenskih turističnih gigantov metali v isti koš. Kajti metanje v koš je bistven del njihovega poklica. Vsaj tako meni površni zunanji opazovalec. Zato takoj in na začetku; kdor ni nikoli poskusil čistiti sobe, ali turistične namestitve potem, ko jo zapusti gost oziroma turist, in kdor tega vsaj nekaj časa ni počel vsak dan, naj sede na brisačo ob betonski obali in utihne.Gre namreč za enega fizično najtežjih poklicev tudi v absolutnem merilu; za pretežno ali izključno ženski poklic pa je delo čistilke oziroma sobarice skrajno garaško. Toliko o tem, črpano iz izkušenj, ki si jih je naša analitična ekipa nabrala med pospravljanjem sob za zadovoljnimi turisti. Če hočemo še globje v čistilsko problematiko, pa moramo na pomoč poklicati slovensko dramatiko in televizijsko produkcijo, kjer je čistilka obvezen lik slovenskih podeželskih iger. Dobrodušna in nekoliko topoumna, praviloma s slovensko inačico bosanščine ter s tisto zdravo pametjo plebsa, ki jo je prinesla iz tradicije klasičnih komedij. Čistilka je, kako cinično, na odrskih deskah in v televizijskih serijah bolj priljubljena od univerzitetne profesorice, kar ji daje v naši kolektivni zavesti posebno mesto. In ves ta kolosalni uvod je potreben, da se prikopljemo do škandala, ki je pretekle dni pretresel slovenske prenočitvene zmogljivosti. Namreč; idealizirana in literarizirana slovenska čistilka se ne pritožuje. Čiščenje in pospravljanje za drugimi sta v kolektivni zavesti predstavljena kot lažja rekreacija, med katero ima čistilka ali sobarica dovolj časa in energije, da trosi ljudske modrosti razvajeni in odtujeni eliti na rep. In mimogrede: kot se te dni pritožuje ljubljanska jara gospoda, ki benti, da je skoraj nemogoče dobiti dobro čistilko za dvainsedemdeset kvadratov nepremičninske oaze – eden pokazateljev blagostanja je trg čistilk; manj jih je na trgu, višji je življenjski standard. A danes v gumijastih rokavicah čistimo svinjarijo, ki jo je za sabo pustil slovenski turbo kapitalizem. Ki je domačijsko lastninil in premetaval sem in tja nekdanjo turistično srebrnino, danes zbrano v mastodontu, imenovanem "Sava turizem"! Tamkajšnji menedžerji so prišli na genialno idejo, da bi čistilke in sobarice "outsourcali". Slovenske besede za ta turbo-kapitalistični manever žal ne poznamo. S tem se, nevede seveda, globoko zajedajo v klasično strukturo tradicionalnega slovenskega podjetja, kjer je na vrhu direktor, na dnu pa čistilka. In kljub razliki v prejemku, kljub drugačnemu socialnemu statusu sta bila tako direktor kot čistilka del enega in istega organizma. Kolektiva, če hočete, akoravno gre za s socializmom zaznamovano besedo. Čistilka se je enako počutila član skupnosti in ob novoletni zabavi je bila deležna enakega narezka in večernega plesa kot direktor. Z outsourcanjem, kar pomeni, da se vse čistilke zberejo v enem podjetju, kjer so le one in lastnik, na delo pa hodijo na ista delovišča kot pred tem, pa so čistilke iz enakopravnega člana kolektiva spremenili v tržno blago. Ki ga posojajo po potrebi, ga odpuščajo po potrebi, zaposlujejo po potrebi in plačujejo z najnižjo mogočo mezdo. Kljub zagotovilom, da bodo enako delavnopravno zaščitene, kot so bile v matičnem podjetju, gre za monstruozen ukrep. Kot je pač delovnopravni trenutek, ki ga živimo na slovenskem trgu dela, monstruozen v vseh pojavnih oblikah. In da se ne bomo znesli le nad "Sava turizmom"! Čistilke so prvoborke v outsourcanju. Najprej so jih odpustile zdravstvene ustanove, potem šole, potem velika podjetja in tako naprej in tako nazaj. Kot delodajalci smo se odločili racionalizirati poslovanje pri najbolj težaškem delu, ki ima brez konkurence najslabše razmerje med fizičnim naporom in plačilom. Ena izmed protestnic je med stavko v hotelih Bernardin držala v roki napis, ki je sporočal "Outsorcajmo upravo!" Sporočala je, da bi lahko tudi vodilni kader najemali po potrebi in upala, da bo s plakatom jasno pokazala na položaj menedžmenta na eni in sobaric na drugi strani. Ne vedoč, da je njen plakat brez veze, ker so uprave slovenskih podjetij – sploh tistih, v večinsko državni lasti in tako tradicionalno prepletenih s politiko – tako ali tako outsorcane. Hočemo povedati, da v našem turizmu ne gre več za direktorje, ki živijo s svojim hotelom, temveč gre za japije, ki se svaljkajo od enega direktorskega mesta do drugega, kjer outsourcajo posamezne ude podjetja in tako izvabljajo orgazme pri lastniku. Ki je, vsaj v obravnavanem primeru – kako cinično – v večinskem deležu država. Z drugimi besedami: če ne bi imeli tako predanih čistilk, bi se človeku gabilo prespati v hotelih Sava turizma ...

Danes pa nekaj iz pestrega vsakdana slovenskega sindikalnega boja. Pravega boja, ne tistega namišljenega, s katerim imamo takšno veselje v medijih. Govorili bomo o čistilkah in oprostite nam terminološko nedoslednost, ker bomo čistilke in sobarice slovenskih turističnih gigantov metali v isti koš. Kajti metanje v koš je bistven del njihovega poklica. Vsaj tako meni površni zunanji opazovalec. Zato takoj in na začetku; kdor ni nikoli poskusil čistiti sobe, ali turistične namestitve potem, ko jo zapusti gost oziroma turist, in kdor tega vsaj nekaj časa ni počel vsak dan, naj sede na brisačo ob betonski obali in utihne. Gre namreč za enega fizično najtežjih poklicev tudi v absolutnem merilu; za pretežno ali izključno ženski poklic pa je delo čistilke oziroma sobarice skrajno garaško. Toliko o tem, črpano iz izkušenj, ki si jih je naša analitična ekipa nabrala med pospravljanjem sob za zadovoljnimi turisti. Če hočemo še globje v čistilsko problematiko, pa moramo na pomoč poklicati slovensko dramatiko in televizijsko produkcijo, kjer je čistilka obvezen lik slovenskih podeželskih iger. Dobrodušna in nekoliko topoumna, praviloma s slovensko inačico bosanščine ter s tisto zdravo pametjo plebsa, ki jo je prinesla iz tradicije klasičnih komedij. Čistilka je, kako cinično, na odrskih deskah in v televizijskih serijah bolj priljubljena od univerzitetne profesorice, kar ji daje v naši kolektivni zavesti posebno mesto. In ves ta kolosalni uvod je potreben, da se prikopljemo do škandala, ki je pretekle dni pretresel slovenske prenočitvene zmogljivosti. Namreč; idealizirana in literarizirana slovenska čistilka se ne pritožuje. Čiščenje in pospravljanje za drugimi sta v kolektivni zavesti predstavljena kot lažja rekreacija, med katero ima čistilka ali sobarica dovolj časa in energije, da trosi ljudske modrosti razvajeni in odtujeni eliti na rep. In mimogrede: kot se te dni pritožuje ljubljanska jara gospoda, ki benti, da je skoraj nemogoče dobiti dobro čistilko za dvainsedemdeset kvadratov nepremičninske oaze – eden pokazateljev blagostanja je trg čistilk; manj jih je na trgu, višji je življenjski standard. A danes v gumijastih rokavicah čistimo svinjarijo, ki jo je za sabo pustil slovenski turbo kapitalizem. Ki je domačijsko lastninil in premetaval sem in tja nekdanjo turistično srebrnino, danes zbrano v mastodontu, imenovanem "Sava turizem"! Tamkajšnji menedžerji so prišli na genialno idejo, da bi čistilke in sobarice "outsourcali". Slovenske besede za ta turbo-kapitalistični manever žal ne poznamo. S tem se, nevede seveda, globoko zajedajo v klasično strukturo tradicionalnega slovenskega podjetja, kjer je na vrhu direktor, na dnu pa čistilka. In kljub razliki v prejemku, kljub drugačnemu socialnemu statusu sta bila tako direktor kot čistilka del enega in istega organizma. Kolektiva, če hočete, akoravno gre za s socializmom zaznamovano besedo. Čistilka se je enako počutila član skupnosti in ob novoletni zabavi je bila deležna enakega narezka in večernega plesa kot direktor. Z outsourcanjem, kar pomeni, da se vse čistilke zberejo v enem podjetju, kjer so le one in lastnik, na delo pa hodijo na ista delovišča kot pred tem, pa so čistilke iz enakopravnega člana kolektiva spremenili v tržno blago. Ki ga posojajo po potrebi, ga odpuščajo po potrebi, zaposlujejo po potrebi in plačujejo z najnižjo mogočo mezdo. Kljub zagotovilom, da bodo enako delavnopravno zaščitene, kot so bile v matičnem podjetju, gre za monstruozen ukrep. Kot je pač delovnopravni trenutek, ki ga živimo na slovenskem trgu dela, monstruozen v vseh pojavnih oblikah. In da se ne bomo znesli le nad "Sava turizmom"! Čistilke so prvoborke v outsourcanju. Najprej so jih odpustile zdravstvene ustanove, potem šole, potem velika podjetja in tako naprej in tako nazaj. Kot delodajalci smo se odločili racionalizirati poslovanje pri najbolj težaškem delu, ki ima brez konkurence najslabše razmerje med fizičnim naporom in plačilom. Ena izmed protestnic je med stavko v hotelih Bernardin držala v roki napis, ki je sporočal "Outsorcajmo upravo!" Sporočala je, da bi lahko tudi vodilni kader najemali po potrebi in upala, da bo s plakatom jasno pokazala na položaj menedžmenta na eni in sobaric na drugi strani. Ne vedoč, da je njen plakat brez veze, ker so uprave slovenskih podjetij – sploh tistih, v večinsko državni lasti in tako tradicionalno prepletenih s politiko – tako ali tako outsorcane. Hočemo povedati, da v našem turizmu ne gre več za direktorje, ki živijo s svojim hotelom, temveč gre za japije, ki se svaljkajo od enega direktorskega mesta do drugega, kjer outsourcajo posamezne ude podjetja in tako izvabljajo orgazme pri lastniku. Ki je, vsaj v obravnavanem primeru – kako cinično – v večinskem deležu država. Z drugimi besedami: če ne bi imeli tako predanih čistilk, bi se človeku gabilo prespati v hotelih Sava turizma ...

Vstajenje čistilk

Danes pa pričakovana, od obeh zvestih poslušalcev oddaje skoraj zahtevana analiza dogajanja na svetovnem nordijskem prvenstvu v Planici. Kot radi pribijejo ustavni pravniki, se o ustavi in športu piše s tresočo roko, kajti za resno analizo je šport in dogodki, ki so z njim povezani, prestreljen s preveč iracionalnim čustvovanjem; tako razumni v povezavi z njim težko naveže nekaj smiselnih stavkov. A ker je "poskusiti ni greh" tudi moto planiškega dogodka, se veselo zapodimo v analizo pod Poncami.Razočaranje je ogromno. Na vrhunskem in dobro organiziranem dogodku, ki odmeva v mednarodni športni javnosti, namreč ni gledalcev. Organizatorji so razočarani, ker nas ni in s tem kažemo slabo sliko ter klestimo zaslužek, mi smo razočarani, ker organizatorji za svoje razočaranje krivijo nas. Morali pa bi sebe. Podoba je, kot da ne gre za golo udeležbo pri nekem dogodku, temveč za izdajo. Kot bi Slovenci izdali svoje bistvo, kot bi se odpovedali krščanstvu, s tem, ko nas ni v ono ozko dolino. Najprej odsek za črnoglede … Prvenstvo je bilo rojeno pod nesrečno zvezdo. Ker smo dolga leta neuspešno poskušali s kandidaturo, je postalo prvenstvo na nek način simbol neuspeha. Hudiča; na enem od kongresov mednarodne smučarske zveze je eden prejšnjih predsednikov slovenske smučarske zveze potem, ko so zavrnili kandidaturo, celo grozil delegatom s fizičnim obračunom. Ko pa smo ga končno dobili, je prvenstvo prišlo s statusom skoraj izsiljenega dogodka, ki naj bi dokončno in za vse večne čase utrdil generično vez med zimskimi športi in Slovencem. Tako je težko pričakovani otrok Smučarske zveze, že od začetka zaprt v zlati kletki, postal nacionalni projekt najvišje kategorije. A žal je bil zgrajen na samih predpostavkah, da ne zapišemo stereotipih, kar pomeni, da bodo morali v prihodnje organizatorji športnih dogodkov v svoj štab nujno vključiti tudi družboslovje; pa tudi kakšen strokovnjak iz klinične psihologije bo prišel prav. Kakorkoli; stereotipi, na katerih so gradili prvenstvo, so bili naslednji: "Planica je duhovni center slovenstva, tekmovalci v smučarskih skokih so personificirani orli in Slovenija je bogata država!" Vsi ti stereotipi, kot je s stereotipi navada, nimajo nobene podlage v resničnosti. Gremo po vrsti; Planica konec marca je specifična zadeva. Slovenca zanima frčanje po zraku samo, če je daljše od dvestotih metrov, mimo športnih užitkov pa gre na finalu sezone in v tekmi v smučarskih poletih za mešanico med pogansko posvetitvijo pomladi, katoliškim romanjem in srečanjem anonimnih alkoholikov. Zanašati se, da je mogoče organizirati v enem letu dve Planici, je podobno utopično kot dvakrat, se pravi decembra in junija, praznovati slovensko državnost. Druga napačna predpostavka, na kateri so gradili organizatorji – ker gre za nacionalni projekt, smo to mi vsi – pa je teza o Slovencu, ki bo odštel štiriinšestdeset evrov za vstopnico. Organizatorji, ki so se po prvem tednu podelali v hlače, sicer ceno vstopnice krepko nižajo, a nekaj, kar je bilo visoko, je zdaj postalo nepregledno, tako da je šlamastika samo še večja. Kroži šala, s katero oglašujejo prvenstvo na Norveškem: "Pridite v Planico, cene so kot doma!" Ker ne gre le za vstopnino. Zaradi ukrajinske vojne in epidemije covida so slovenski gostilničarji nabavni ceni hrenovke in štručke dodali stoodstotno maržo, ker jim uspe eno vtakniti v drugo, Krajnskogorci pa že tako tradicionalno računajo zrak, razglede in duhovno tradicijo Kekčevih ukan. A kriviti organizatorje za visoke cene je samo ena plat medalje. Moramo globlje v materijo, če hočemo priti štiriinšestdesetim evrom do dna. O draginji v naši državi lahko razpredamo po cele dneve, lahko poslušamo kovače političnega kapitala, lahko citiramo makro in mikro ekonomiste, a šele ko smo se odrekli enemu slovenskih simbolov, ker je postal predrag, je napočil čas za streznitev. Civilizacija nam je prinesla prosti trg in konkurenco, ki teoretično oblikuje cene našega vsakdana. A le do določene mere; mimo trga nastopijo neekonomske kategorije, kot so pohlep, zvitorepost in preračunljivost. Vse našteto je že tradicionalno skoncentrirano v projektih, ki imajo oznako "nacionalni"! Pa naj gre za graditev železniške proge ali smučarske igre v Planici. Hočemo povedati, da fenomen, ki se je začel na ljubljanskem nepremičninskem trgu, končuje svojo žalostno pot na svetovnem prvenstvu v Planici. Fenomen, po katerem cene nimajo nobene povezave z resničnostjo – in kar je najbolj smešno … ideje, da je Slovenija bogata država, kjer državljani štiriinšestdeset evrov brezbrižno trosijo vse naokoli, pomagajo propagirati slovenske politične in gospodarske elite. Ne glede na kateri strani političnega spektra stojijo. Na eni strani imamo desničarske in nacionalistične elite, ki dedujejo in propagirajo lokavost slovenskega kmeta, na drugi strani pa tehnokratske elite, ki prisegajo na življenje nadzornih svétov, jadranskih marin in poslovnih kosil. Nekje vmes pa je še obrtniška logika čevapov, piva in tuljenja v noč. Zgodba o Planici je mit, ki je v mitomanskem narodu, kot smo Slovenci, na piedestalu. Začenši s tem, da velika večina danes najbolj zagrizenih planiških vernikov še nikoli ni slišala za Josa Gorca, resničnega očeta Planice; kot niso slišali za mnoge druge, danes brezimne ljubitelje športa in prostovoljne delavce, ki so se dolini skakalnic posvečali celotno preteklo stoletje. In prav v tem grmu tiči zajec. Planica se je rodila kot prostovoljni, zastonjkarski in ljubiteljski projekt! Unovčiti in jo tako narediti odvisno od denarja, je zanikanje njenega bistva.

Danes pa pričakovana, od obeh zvestih poslušalcev oddaje skoraj zahtevana analiza dogajanja na svetovnem nordijskem prvenstvu v Planici. Kot radi pribijejo ustavni pravniki, se o ustavi in športu piše s tresočo roko, kajti za resno analizo je šport in dogodki, ki so z njim povezani, prestreljen s preveč iracionalnim čustvovanjem; tako razumni v povezavi z njim težko naveže nekaj smiselnih stavkov. A ker je "poskusiti ni greh" tudi moto planiškega dogodka, se veselo zapodimo v analizo pod Poncami. Razočaranje je ogromno. Na vrhunskem in dobro organiziranem dogodku, ki odmeva v mednarodni športni javnosti, namreč ni gledalcev. Organizatorji so razočarani, ker nas ni in s tem kažemo slabo sliko ter klestimo zaslužek, mi smo razočarani, ker organizatorji za svoje razočaranje krivijo nas. Morali pa bi sebe. Podoba je, kot da ne gre za golo udeležbo pri nekem dogodku, temveč za izdajo. Kot bi Slovenci izdali svoje bistvo, kot bi se odpovedali krščanstvu, s tem, ko nas ni v ono ozko dolino. Najprej odsek za črnoglede … Prvenstvo je bilo rojeno pod nesrečno zvezdo. Ker smo dolga leta neuspešno poskušali s kandidaturo, je postalo prvenstvo na nek način simbol neuspeha. Hudiča; na enem od kongresov mednarodne smučarske zveze je eden prejšnjih predsednikov slovenske smučarske zveze potem, ko so zavrnili kandidaturo, celo grozil delegatom s fizičnim obračunom. Ko pa smo ga končno dobili, je prvenstvo prišlo s statusom skoraj izsiljenega dogodka, ki naj bi dokončno in za vse večne čase utrdil generično vez med zimskimi športi in Slovencem. Tako je težko pričakovani otrok Smučarske zveze, že od začetka zaprt v zlati kletki, postal nacionalni projekt najvišje kategorije. A žal je bil zgrajen na samih predpostavkah, da ne zapišemo stereotipih, kar pomeni, da bodo morali v prihodnje organizatorji športnih dogodkov v svoj štab nujno vključiti tudi družboslovje; pa tudi kakšen strokovnjak iz klinične psihologije bo prišel prav. Kakorkoli; stereotipi, na katerih so gradili prvenstvo, so bili naslednji: "Planica je duhovni center slovenstva, tekmovalci v smučarskih skokih so personificirani orli in Slovenija je bogata država!" Vsi ti stereotipi, kot je s stereotipi navada, nimajo nobene podlage v resničnosti. Gremo po vrsti; Planica konec marca je specifična zadeva. Slovenca zanima frčanje po zraku samo, če je daljše od dvestotih metrov, mimo športnih užitkov pa gre na finalu sezone in v tekmi v smučarskih poletih za mešanico med pogansko posvetitvijo pomladi, katoliškim romanjem in srečanjem anonimnih alkoholikov. Zanašati se, da je mogoče organizirati v enem letu dve Planici, je podobno utopično kot dvakrat, se pravi decembra in junija, praznovati slovensko državnost. Druga napačna predpostavka, na kateri so gradili organizatorji – ker gre za nacionalni projekt, smo to mi vsi – pa je teza o Slovencu, ki bo odštel štiriinšestdeset evrov za vstopnico. Organizatorji, ki so se po prvem tednu podelali v hlače, sicer ceno vstopnice krepko nižajo, a nekaj, kar je bilo visoko, je zdaj postalo nepregledno, tako da je šlamastika samo še večja. Kroži šala, s katero oglašujejo prvenstvo na Norveškem: "Pridite v Planico, cene so kot doma!" Ker ne gre le za vstopnino. Zaradi ukrajinske vojne in epidemije covida so slovenski gostilničarji nabavni ceni hrenovke in štručke dodali stoodstotno maržo, ker jim uspe eno vtakniti v drugo, Krajnskogorci pa že tako tradicionalno računajo zrak, razglede in duhovno tradicijo Kekčevih ukan. A kriviti organizatorje za visoke cene je samo ena plat medalje. Moramo globlje v materijo, če hočemo priti štiriinšestdesetim evrom do dna. O draginji v naši državi lahko razpredamo po cele dneve, lahko poslušamo kovače političnega kapitala, lahko citiramo makro in mikro ekonomiste, a šele ko smo se odrekli enemu slovenskih simbolov, ker je postal predrag, je napočil čas za streznitev. Civilizacija nam je prinesla prosti trg in konkurenco, ki teoretično oblikuje cene našega vsakdana. A le do določene mere; mimo trga nastopijo neekonomske kategorije, kot so pohlep, zvitorepost in preračunljivost. Vse našteto je že tradicionalno skoncentrirano v projektih, ki imajo oznako "nacionalni"! Pa naj gre za graditev železniške proge ali smučarske igre v Planici. Hočemo povedati, da fenomen, ki se je začel na ljubljanskem nepremičninskem trgu, končuje svojo žalostno pot na svetovnem prvenstvu v Planici. Fenomen, po katerem cene nimajo nobene povezave z resničnostjo – in kar je najbolj smešno … ideje, da je Slovenija bogata država, kjer državljani štiriinšestdeset evrov brezbrižno trosijo vse naokoli, pomagajo propagirati slovenske politične in gospodarske elite. Ne glede na kateri strani političnega spektra stojijo. Na eni strani imamo desničarske in nacionalistične elite, ki dedujejo in propagirajo lokavost slovenskega kmeta, na drugi strani pa tehnokratske elite, ki prisegajo na življenje nadzornih svétov, jadranskih marin in poslovnih kosil. Nekje vmes pa je še obrtniška logika čevapov, piva in tuljenja v noč. Zgodba o Planici je mit, ki je v mitomanskem narodu, kot smo Slovenci, na piedestalu. Začenši s tem, da velika večina danes najbolj zagrizenih planiških vernikov še nikoli ni slišala za Josa Gorca, resničnega očeta Planice; kot niso slišali za mnoge druge, danes brezimne ljubitelje športa in prostovoljne delavce, ki so se dolini skakalnic posvečali celotno preteklo stoletje. In prav v tem grmu tiči zajec. Planica se je rodila kot prostovoljni, zastonjkarski in ljubiteljski projekt! Unovčiti in jo tako narediti odvisno od denarja, je zanikanje njenega bistva.

Štiriinšestdeset evrov

Današnja zgodba nas popelje od preprostega hišniškega opravila pometanja pred lastnim pragom do najtemnejših globin človeškega razmisleka. Gre pa tako. Ustavno sodišče je zadržalo nekatere člene novele o zakonu, ki ureja razmerja znotraj naše hiše. Tako se bodo Igre prestolov nadaljevale, mi pa bomo tega – kot njemu podobne prispevke – vedno bolj namenjali samim sebi. A tako se svet vrti in kdo smo mi, da bi sipali pesek v kolesje. Najbolj zanimiv in skoraj hipen odziv vseh deležnikov – se pravi tako igralcev, trenerskega kadra, kot tudi navijačev, ki spremljajo dogajanja okoli naše hiše, je bil: "Odločbo ustavnega sodišča je treba spoštovati!" To sta izjavili tako stranki v postopku, ena z zmagoslavjem, druga s kislim nasmehom, kot tudi ostali prosti radikali slovenske politike. S predsednico republike na čelu, ki jo je napovedano jasno izražanje stališč kmalu pripeljalo do razvodenele fraze: "Odločitev sodišč je treba spoštovati!" "Odločitev sodišč je treba spoštovati," je najbolj očitna legitimacija slovenskega politika, ko se poskuša deklarirati kot demokrat. Ker v prepirljivi, poniglavi in prav malo razumni zbornici slovenskega zakonodajnega in njemu podobnih aparatov ni kaj dosti demokratičnega … Zato se zdi neka povsem običajna in v civilizaciji normalna pravna norma, kot je spoštovanje sodišč, za slovensko politiko največji dosežek demokratičnega ustroja. In ko recimo zagovorniki novele te dni skozi stisnjene zobe izjavljajo: "Odločitev sodišča je treba spoštovati," je to razumljeno kot vrh strpnosti, sodelovanja, razumevanja in doseganja kompromisa z dialogom. Sicer je res, da mnogi pomembni politiki pri nas odločitev sodišč ne spoštujejo in v tej mantri je tudi velik del praktičnega poduka, a vseeno je gromoglasno razlaganje ponižnosti pred zakonom nekoliko groteskno. A samo za potrebe teoretičnega preizkusa v naslednjih trenutkih prestopimo na temno stran. Se pravi tja, kjer bi si kdo drznil reči: "Ne spoštujem in ne bom spoštoval odločitve tega sodišča!" Kot vemo iz učiteljice življenja »ne priznavam tega sodišča« posledično pripelje do vstaje proletariata in socialistične revolucije. Oboje bi bilo danes na Slovenskem sicer dobrodošla sprememba, a o tem kdaj drugič. Danes samo o predpostavki, da bi se posameznik ali skupina uprla odločitvi ustavnega sodišča, ki je zadržalo novelo o zakonu o RTV Slovenija, ki  posplošeno rečeno, v toneči se hiši vzdržuje status quo. Največji hec je v tem, da je skupina, kaj skupina, velika večina državljanov odločitvi ustavnega sodišča že rekla gromoglasen »Ne!« Se pravi, da večja skupina državljanov na glas trdi, da odločitve ustavnega sodišča ni treba spoštovati … Preden  razložimo nekaj tako nezaslišanega, opozarjamo, da je za nadaljevanje razumevanja treba imeti vsaj minimalno predznanje osnov znanstvene fantastike. Zadeva je namreč ta, da smo o noveli zakona državljani glasovali na referendumu. In jo skoraj soglasno, vsekakor pa gromoglasno podprli. Razumevanje znotraj racionalnega sveta seveda upošteva razvoj dogodkov, ki je najprej prinesel referendum, podporo noveli ter nato ustavno sodišče in zadržanje izvajanja nekaterih njenih členov ... A časovnica drži, dokler na čas gledamo linearno; če pa upoštevamo, da je časovno prostorski kontinuum mogoče kršiti, kar nam recimo dokazuje Marty McFlay iz filma Nazaj v prihodnost, to pomeni, da smo se državljani na referendumskem trojčku jasno opredelili za novelo in proti zadržanju. Da se je nekaj zgodilo pred drugim, je gledano s stališča absolutnega povsem nerelevantno! Politika kot nižja oblika zavesti seveda ni zmožna retrogradnega pogleda, še manj delovanja, zato se zdi takšno razmišljanje banalno in naivno, a da je odločitev ustavnega sodišča prišla v nasprotje z referendumsko voljo, ne more zanikati niti glavni jezični dohtar predlagateljev presoje, ki izjemno premišljeno uporablja tako široke vokale kot tudi gel za lase. Če je že razumevanje prejšnjega segmenta zahtevalo miselni napor, kaj šele nadaljevanje … V ustavi piše, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo, hkrati pa ključarji svetih spisov eklatantno zanikajo to, k čemur so zavezani …  Seveda je ta paradoks razložljiv z nekaj pravnimi akrobacijami in ob pomoči do konca spolitizirane slovenske družbe in spolitiziranih institucij države – a grenak priokus obstaja. Škoda, ki jo slovenska družba doživlja ne s slabim, ali bolje rečno zanemarjenim televizijskim programom, je minimalna proti škodi, ki jo z odločitvijo ustavnega sodišča doživljamo državljani Republike Slovenije. Slehernik se lahko odslej upravičeno počuti samo kot kmet na umazani šahovnici slovenske politike.

Današnja zgodba nas popelje od preprostega hišniškega opravila pometanja pred lastnim pragom do najtemnejših globin človeškega razmisleka. Gre pa tako. Ustavno sodišče je zadržalo nekatere člene novele o zakonu, ki ureja razmerja znotraj naše hiše. Tako se bodo Igre prestolov nadaljevale, mi pa bomo tega – kot njemu podobne prispevke – vedno bolj namenjali samim sebi. A tako se svet vrti in kdo smo mi, da bi sipali pesek v kolesje. Najbolj zanimiv in skoraj hipen odziv vseh deležnikov – se pravi tako igralcev, trenerskega kadra, kot tudi navijačev, ki spremljajo dogajanja okoli naše hiše, je bil: "Odločbo ustavnega sodišča je treba spoštovati!" To sta izjavili tako stranki v postopku, ena z zmagoslavjem, druga s kislim nasmehom, kot tudi ostali prosti radikali slovenske politike. S predsednico republike na čelu, ki jo je napovedano jasno izražanje stališč kmalu pripeljalo do razvodenele fraze: "Odločitev sodišč je treba spoštovati!" "Odločitev sodišč je treba spoštovati," je najbolj očitna legitimacija slovenskega politika, ko se poskuša deklarirati kot demokrat. Ker v prepirljivi, poniglavi in prav malo razumni zbornici slovenskega zakonodajnega in njemu podobnih aparatov ni kaj dosti demokratičnega … Zato se zdi neka povsem običajna in v civilizaciji normalna pravna norma, kot je spoštovanje sodišč, za slovensko politiko največji dosežek demokratičnega ustroja. In ko recimo zagovorniki novele te dni skozi stisnjene zobe izjavljajo: "Odločitev sodišča je treba spoštovati," je to razumljeno kot vrh strpnosti, sodelovanja, razumevanja in doseganja kompromisa z dialogom. Sicer je res, da mnogi pomembni politiki pri nas odločitev sodišč ne spoštujejo in v tej mantri je tudi velik del praktičnega poduka, a vseeno je gromoglasno razlaganje ponižnosti pred zakonom nekoliko groteskno. A samo za potrebe teoretičnega preizkusa v naslednjih trenutkih prestopimo na temno stran. Se pravi tja, kjer bi si kdo drznil reči: "Ne spoštujem in ne bom spoštoval odločitve tega sodišča!" Kot vemo iz učiteljice življenja »ne priznavam tega sodišča« posledično pripelje do vstaje proletariata in socialistične revolucije. Oboje bi bilo danes na Slovenskem sicer dobrodošla sprememba, a o tem kdaj drugič. Danes samo o predpostavki, da bi se posameznik ali skupina uprla odločitvi ustavnega sodišča, ki je zadržalo novelo o zakonu o RTV Slovenija, ki  posplošeno rečeno, v toneči se hiši vzdržuje status quo. Največji hec je v tem, da je skupina, kaj skupina, velika večina državljanov odločitvi ustavnega sodišča že rekla gromoglasen »Ne!« Se pravi, da večja skupina državljanov na glas trdi, da odločitve ustavnega sodišča ni treba spoštovati … Preden  razložimo nekaj tako nezaslišanega, opozarjamo, da je za nadaljevanje razumevanja treba imeti vsaj minimalno predznanje osnov znanstvene fantastike. Zadeva je namreč ta, da smo o noveli zakona državljani glasovali na referendumu. In jo skoraj soglasno, vsekakor pa gromoglasno podprli. Razumevanje znotraj racionalnega sveta seveda upošteva razvoj dogodkov, ki je najprej prinesel referendum, podporo noveli ter nato ustavno sodišče in zadržanje izvajanja nekaterih njenih členov ... A časovnica drži, dokler na čas gledamo linearno; če pa upoštevamo, da je časovno prostorski kontinuum mogoče kršiti, kar nam recimo dokazuje Marty McFlay iz filma Nazaj v prihodnost, to pomeni, da smo se državljani na referendumskem trojčku jasno opredelili za novelo in proti zadržanju. Da se je nekaj zgodilo pred drugim, je gledano s stališča absolutnega povsem nerelevantno! Politika kot nižja oblika zavesti seveda ni zmožna retrogradnega pogleda, še manj delovanja, zato se zdi takšno razmišljanje banalno in naivno, a da je odločitev ustavnega sodišča prišla v nasprotje z referendumsko voljo, ne more zanikati niti glavni jezični dohtar predlagateljev presoje, ki izjemno premišljeno uporablja tako široke vokale kot tudi gel za lase. Če je že razumevanje prejšnjega segmenta zahtevalo miselni napor, kaj šele nadaljevanje … V ustavi piše, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo, hkrati pa ključarji svetih spisov eklatantno zanikajo to, k čemur so zavezani …  Seveda je ta paradoks razložljiv z nekaj pravnimi akrobacijami in ob pomoči do konca spolitizirane slovenske družbe in spolitiziranih institucij države – a grenak priokus obstaja. Škoda, ki jo slovenska družba doživlja ne s slabim, ali bolje rečno zanemarjenim televizijskim programom, je minimalna proti škodi, ki jo z odločitvijo ustavnega sodišča doživljamo državljani Republike Slovenije. Slehernik se lahko odslej upravičeno počuti samo kot kmet na umazani šahovnici slovenske politike.

Joker Out

V tednu, ko smo izvedeli, da neznani leteči predmeti definitivno obstajajo, smo frustrirani, ker jim nad Slovenijo ne moremo slediti, namesto tega sledili najnovejšim podvigom slovenske zunanje politike.Zgodba je prav zanimiva, rodila pa se je na Avstrijskem. Oziroma na avstrijskem Koroškem. Podmladek koroške veje svobodnjaške stranke je na spletu objavil pamflet, v katerem volivce poziva, naj med prihajajočimi volitvami z oblasti odstranijo socialdemokrate, ker ti dopuščajo slovenizacijo dežele. Reakcija je bila hipna in ostra. Na slovenskem zunanjem ministrstvu so v predalih poiskali priročnik z diplomatskimi ukrepi in poklicali na pogovor avstrijsko veleposlanico – in rajtamo, da so ji zažugali in sploh. Celo naša zunanja ministrica se je oglasila, potem se je oglasila še avstrijska vlada, oglasila se je slovenska manjšina, oziroma njeni predstavniki, vsi pa so bili ogorčeni. Skoraj bi nastal diplomatski škandal, toliko diplomatskega vojaštva se je znašlo na planem, a na srečo so bili vsi dovolj spravljivi, da nam ni treba s sosednjo Avstrijo v vojno. In sredi najhujšega vrenja se pred zunanjo ministrico – ki v bleščečem ukrepu jezdi po Prešernovi – pojavi ponižni konjar, zvesti poslušalec naše oddaje, da malo pridrži uzdo in šepne gorečnežem na Mladiki: "Dajte no malo umiriti konje!" Že grožnja sama je komična. Nezamisljivega niso zapisali državni avstrijski svobodnjaki, ki so še za življenja rajnkega Jörga z veseljem pometali in opletali z manjšino. Ne, napisala jo je koroška veja, ki je sicer med svobodnjaki zelo cenjena in verjamemo tudi množična, ampak vseeno ne gre za dunajsko centralo. Sploh pa je niso zapisali izkušeni brkati rjavosrajčniki, skale, na katerih je koroški Heimatdienst postavil svojo nazadnjaško cerkev, temveč jo je zapisal podmladek stranke; se pravi koroška veja in njen podmladek. Na slepo ugibamo … Ampak kdo bi lahko sestavljal podmladek koroške veje svobodnjaške stranke? Predvidevamo, da mulci, polni mozoljev in adrenalina, ki težko navezujejo stike s puncami in so preštorasti za kakršenkoli šport. To je namreč model, ki je vodil njihove pradedke pri včlanjevanju v neke druge podmladke. Se pravi, ko je mozoljev in hormonov preveč, Facebook pa ne razume dovolj nemško, ali pa ga ne briga, da bi jagal sovražni govor po koroških grapah, se zdi malo požugati Slovencem dobra ideja. In je podmladek storil to, kar počnejo strankarski podmladki po vsem svetu; malo so se repenčili po spletu, s čimer so se pridružili milijonom vrstnikov, ki so se prav tistega dne, celo tisto uro repenčili na svetovnem spletu zaradi česarkoli že. Hočemo povedati, da če bi razumni resno jemali vse bedarije, ki jih pubertetniki spravijo vsako minuto na svetovni splet, bi zunanja ministrstva ne počela drugega, kot na pogovor vabila veleposlanike izvornih držav. Takšne banalnosti se v resni državi, ki ima resno zunanjo politiko, preprosto ignorira. Še več; ko je naš domači Janez pred dvema letoma doživel tisti akutni in danes že legendarni napad Twitterja, smo se pridušali, da se s pomočjo družbenih omrežij že ne da, oziroma se ne bi smelo vladati – ali voditi verodostojne politike na osnovi tam zapisanih objav! Zunanje ministrstvo pa je v primeru blodenj avstrijskih najstnikov na Facebooku storilo prav to. Na diplomatski parket je zlilo golido internetne gnojnice. Objava pa ima element, ki v ničemer ni ne komičen ne banalen, še manj pobalinski. Svobodnjaki juniorji imajo namreč prav. Na avstrijskem Koroškem resnično lahko govorimo o intenzivni slovenizaciji, ampak je ta tiste vrste, ki je slovenska država ni sposobna, avstrijska država pa ne zainteresirana videti. V katerem grmu torej tiči Slovenec, da moramo svobodnjakom prikimati? Kot na slovenskem Štajerskem se tudi na slovenskem Koroškem vsako jutro na tisoče delavcev odpelje na delo v sosednjo pokrajino. To sicer ni slovenizacija, kot si jo predstavljajo in o kateri govorijo mladi svobodnjaki … A če ne bi bilo te slovenizacije, bi na avstrijskem Koroškem zastal turizem, dobršen del industrije, celotna oskrba starejših in velika večina storitvenih dejavnosti, ki so danes odvisne od migrantske delovne sile. Če parafraziramo; po prvi svetovni vojni smo bili Slovenci na Koroškem utišani zaradi jugoslovanstva, po drugi zaradi srpa in kladiva, a smo se v novem tisočletju vrnili; tokrat z izvijačem v eni in s krpo za čiščenje v drugi roki. Prav zaradi tega je borbena drža zunanjega ministrstva zaradi naivne politične masturbacije tako bizarna. Ker to isto ministrstvo ne zmore urediti statusnih težav, ki migrantske delavce tarejo že desetletja, trenutna vlada, tako kot njene predhodnice, pa v deprivilegirano Koroško ne zmore pripeljati dovolj projektov, da bi delovna sila lahko ostala doma. Pa kaj bi govorili o projektih; slovenske politične elite na Koroško že trideset let niso sposobne pripeljati niti spodobne ceste, kaj šele kaj drugega! In dokler bo nekoč enoten, danes pa razdeljeni Korotan tako daleč od Ljubljane in na drugi strani tudi daleč od Dunaja, se lahko zunanja ministrstva na glavo postavijo, a lokalni neprilagojenci bodo bolj ali manj politično artikulirano še naprej na splet zlivali svoje frustracije. Ki jih sestavljajo štirje vogali vsakega hujskanja, ki da kaj nase: "Kri, zemlja, bojaželjnost in nizek IQ."

V tednu, ko smo izvedeli, da neznani leteči predmeti definitivno obstajajo, smo frustrirani, ker jim nad Slovenijo ne moremo slediti, namesto tega sledili najnovejšim podvigom slovenske zunanje politike. Zgodba je prav zanimiva, rodila pa se je na Avstrijskem. Oziroma na avstrijskem Koroškem. Podmladek koroške veje svobodnjaške stranke je na spletu objavil pamflet, v katerem volivce poziva, naj med prihajajočimi volitvami z oblasti odstranijo socialdemokrate, ker ti dopuščajo slovenizacijo dežele. Reakcija je bila hipna in ostra. Na slovenskem zunanjem ministrstvu so v predalih poiskali priročnik z diplomatskimi ukrepi in poklicali na pogovor avstrijsko veleposlanico – in rajtamo, da so ji zažugali in sploh. Celo naša zunanja ministrica se je oglasila, potem se je oglasila še avstrijska vlada, oglasila se je slovenska manjšina, oziroma njeni predstavniki, vsi pa so bili ogorčeni. Skoraj bi nastal diplomatski škandal, toliko diplomatskega vojaštva se je znašlo na planem, a na srečo so bili vsi dovolj spravljivi, da nam ni treba s sosednjo Avstrijo v vojno. In sredi najhujšega vrenja se pred zunanjo ministrico – ki v bleščečem ukrepu jezdi po Prešernovi – pojavi ponižni konjar, zvesti poslušalec naše oddaje, da malo pridrži uzdo in šepne gorečnežem na Mladiki: "Dajte no malo umiriti konje!" Že grožnja sama je komična. Nezamisljivega niso zapisali državni avstrijski svobodnjaki, ki so še za življenja rajnkega Jörga z veseljem pometali in opletali z manjšino. Ne, napisala jo je koroška veja, ki je sicer med svobodnjaki zelo cenjena in verjamemo tudi množična, ampak vseeno ne gre za dunajsko centralo. Sploh pa je niso zapisali izkušeni brkati rjavosrajčniki, skale, na katerih je koroški Heimatdienst postavil svojo nazadnjaško cerkev, temveč jo je zapisal podmladek stranke; se pravi koroška veja in njen podmladek. Na slepo ugibamo … Ampak kdo bi lahko sestavljal podmladek koroške veje svobodnjaške stranke? Predvidevamo, da mulci, polni mozoljev in adrenalina, ki težko navezujejo stike s puncami in so preštorasti za kakršenkoli šport. To je namreč model, ki je vodil njihove pradedke pri včlanjevanju v neke druge podmladke. Se pravi, ko je mozoljev in hormonov preveč, Facebook pa ne razume dovolj nemško, ali pa ga ne briga, da bi jagal sovražni govor po koroških grapah, se zdi malo požugati Slovencem dobra ideja. In je podmladek storil to, kar počnejo strankarski podmladki po vsem svetu; malo so se repenčili po spletu, s čimer so se pridružili milijonom vrstnikov, ki so se prav tistega dne, celo tisto uro repenčili na svetovnem spletu zaradi česarkoli že. Hočemo povedati, da če bi razumni resno jemali vse bedarije, ki jih pubertetniki spravijo vsako minuto na svetovni splet, bi zunanja ministrstva ne počela drugega, kot na pogovor vabila veleposlanike izvornih držav. Takšne banalnosti se v resni državi, ki ima resno zunanjo politiko, preprosto ignorira. Še več; ko je naš domači Janez pred dvema letoma doživel tisti akutni in danes že legendarni napad Twitterja, smo se pridušali, da se s pomočjo družbenih omrežij že ne da, oziroma se ne bi smelo vladati – ali voditi verodostojne politike na osnovi tam zapisanih objav! Zunanje ministrstvo pa je v primeru blodenj avstrijskih najstnikov na Facebooku storilo prav to. Na diplomatski parket je zlilo golido internetne gnojnice. Objava pa ima element, ki v ničemer ni ne komičen ne banalen, še manj pobalinski. Svobodnjaki juniorji imajo namreč prav. Na avstrijskem Koroškem resnično lahko govorimo o intenzivni slovenizaciji, ampak je ta tiste vrste, ki je slovenska država ni sposobna, avstrijska država pa ne zainteresirana videti. V katerem grmu torej tiči Slovenec, da moramo svobodnjakom prikimati? Kot na slovenskem Štajerskem se tudi na slovenskem Koroškem vsako jutro na tisoče delavcev odpelje na delo v sosednjo pokrajino. To sicer ni slovenizacija, kot si jo predstavljajo in o kateri govorijo mladi svobodnjaki … A če ne bi bilo te slovenizacije, bi na avstrijskem Koroškem zastal turizem, dobršen del industrije, celotna oskrba starejših in velika večina storitvenih dejavnosti, ki so danes odvisne od migrantske delovne sile. Če parafraziramo; po prvi svetovni vojni smo bili Slovenci na Koroškem utišani zaradi jugoslovanstva, po drugi zaradi srpa in kladiva, a smo se v novem tisočletju vrnili; tokrat z izvijačem v eni in s krpo za čiščenje v drugi roki. Prav zaradi tega je borbena drža zunanjega ministrstva zaradi naivne politične masturbacije tako bizarna. Ker to isto ministrstvo ne zmore urediti statusnih težav, ki migrantske delavce tarejo že desetletja, trenutna vlada, tako kot njene predhodnice, pa v deprivilegirano Koroško ne zmore pripeljati dovolj projektov, da bi delovna sila lahko ostala doma. Pa kaj bi govorili o projektih; slovenske politične elite na Koroško že trideset let niso sposobne pripeljati niti spodobne ceste, kaj šele kaj drugega! In dokler bo nekoč enoten, danes pa razdeljeni Korotan tako daleč od Ljubljane in na drugi strani tudi daleč od Dunaja, se lahko zunanja ministrstva na glavo postavijo, a lokalni neprilagojenci bodo bolj ali manj politično artikulirano še naprej na splet zlivali svoje frustracije. Ki jih sestavljajo štirje vogali vsakega hujskanja, ki da kaj nase: "Kri, zemlja, bojaželjnost in nizek IQ."

Svobodnjaki prostaki

Zapisi iz močvirja

The best podcast episodes on Startups. For anyone working in a startup, or anyone interested in the incredible stories behind how people built companies like Instagram, and Facebook. Offering both practical advice and insights, as well as the stories for how many of the biggest startups got to where they are today. Add episodes you're interested into your queue below!

OwlTail

Best Startups Podcasts

The best podcasts on investing. For anyone interested in the stories in the investing industry, whether it's an interview with Ray Dalio or Ed Thorp to the writer of The Big Short. This topic includes the most fascinating stories from all the best investors. Add episodes you're interested into your queue below!