Oblačila slavnih so od nekdaj pravi magnet za vse, ki se hočejo poistovetiti z občudovanja vrednimi vzorniki, pa naj bo iz sveta zabavne industrije, politike, umetnosti in še česa. Zanimiva je zgodba o usodi uniforme, ki naj bi pripadala nekdanjemu avstro-ogrskemu cesarju Francu Jožefu Prvemu in jo hranijo v Narodnem muzeju Slovenije. Nanjo so naleteli po naključju. Ob pripravah na odprtje velike razstave Znameniti Slovenci in njihova odlikovanja sta dr. Pavel Car, nekdanji direktor Narodnega muzeja Slovenije, in Marko Ličina iz Muzeja novejše zgodovine odšla v Pokrajinski muzej v Maribor. Tam sta v depoju opazila uniformo, ki je bila del razstave v Mariboru in so jo mariborski muzealci hoteli vrniti v Narodni muzej Slovenije. In tu se začne zgodba razpletati, prisluhnite ji v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.

Cesarjeva uniforma

Tokratna Nedeljska reportaža sestavlja čudovite podobe iz živopisanih kamenčkov in keramike. V svojo delavnico v Mozirju jo je povabila mojstrica mozaika, Mojca Černivšek. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.

Mozaik

Slovenija ima kar nekaj zelo znameniti termalnih vrelcev, ki slovijo širom sveta. Polege teh pa je  tudi kar nekaj malo manj znanih izvirov, ki jih ljudje imenujejo toplice zaradi tople vode in zdravilnosti, kot sami radi rečejo. Ene takih so Klunove toplice v Bušeči vasi. Tu je izvir, ki ima celo leto  stalno temperaturo 27 stopinj Celzija. Nastanek toplic je povezan z grofom Aleksandrom Auerspergom, lastnikom gradu Šrajbarski turn v Leskovcu pri Krškem. Jamo z vrelcem je kupil leta 1811, pet let po rojstvu prvorojenca, Antona Aleksandra – Anastasiusa Grüna/Anastazija Zelenca, nemškega pesnika in politika. Nad toplim vrelcem je dal leta 1816 zgraditi kopališče, ki deluje še danes. Zemljišče s toplicami je od Auerspergov kupil Matija Kodrič in ga nato leta 1923 prepisal za doto hčeri Tereziji, poročeni z Ivanom Klunom iz Ribnice. Tako so toplice, ki so še vedno v lasti omenjene družine, dobile današnje ime. Več o Klunovih toplicah pa v nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.

Klunove toplice

Vikinška vas je najmanj, kar človek pričakuje na pragu vročega poletja. A vendar se jih da ugledati tukaj in zdaj. Pa ne samo vikinških vasi. Mogoče je videti srednjeveške tržnice, turnirske dvoboje, grajske spletične, fevdalca in fevdalko, lokostrelce in viteze. Srednji vek postaja velika turistična atrakcija in k pisanemu karnevalu prikazovanja skoraj tisočletja človeške zgodovine so se zdaj pridružili še Vikingi. V vikinškem taboru je popoldne za oddajo Nedeljska repotaža preživel Marko Radmilovič.Pomembnost izumrlih nordijskih plemen za današnjo raboVikinška vas je najmanj, kar človek pričakuje na pragu vročega poletja. A vendar se jih da ugledati tukaj in zdaj. Pa ne samo vikinških vasi. Mogoče je videti srednjevaške tržnice, turnirske dvoboje, grajske spletične, fevdalca in fevdalko, lokostrelce in viteze. Srednji vek postaja velika turistična atrakcija in k pisanemu karnevalu prikazovanja skoraj tisočletja človeške zgodovine so se zdaj pridružili še Vikingi. V vikinškem taboru je popoldne za oddajo Nedeljska repotaža preživel Marko Radmilovič

Vikinška vas je najmanj, kar človek pričakuje na pragu vročega poletja. A vendar se jih da ugledati tukaj in zdaj. Pa ne samo vikinških vasi. Mogoče je videti srednjeveške tržnice, turnirske dvoboje, grajske spletične, fevdalca in fevdalko, lokostrelce in viteze. Srednji vek postaja velika turistična atrakcija in k pisanemu karnevalu prikazovanja skoraj tisočletja človeške zgodovine so se zdaj pridružili še Vikingi. V vikinškem taboru je popoldne za oddajo Nedeljska repotaža preživel Marko Radmilovič.Pomembnost izumrlih nordijskih plemen za današnjo raboVikinška vas je najmanj, kar človek pričakuje na pragu vročega poletja. A vendar se jih da ugledati tukaj in zdaj. Pa ne samo vikinških vasi. Mogoče je videti srednjevaške tržnice, turnirske dvoboje, grajske spletične, fevdalca in fevdalko, lokostrelce in viteze. Srednji vek postaja velika turistična atrakcija in k pisanemu karnevalu prikazovanja skoraj tisočletja človeške zgodovine so se zdaj pridružili še Vikingi. V vikinškem taboru je popoldne za oddajo Nedeljska repotaža preživel Marko Radmilovič

Vikingi prihajajo

Knjižnice so vir znanja, nove izzive pa jim ponujajo kar razmere, v katerih želimo ohraniti kar največ starih sort rastlin, ki jih številni še pridelujejo in ohranjajo. Zato je knjižnica semen, ki so si jo zamislili v Goriški knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici, vznemirila tudi slovenski severovzhod. V Ormožu so se pod knjižnično streho zlahka našli tisti, ki doma pridelujejo vrtnine in se zavedajo, da je ob pridelku treba vzgojiti tudi semena – ta pa deliti z drugimi. Ormoška Knjižnica Franca Ksavra Meška je glede tega posebnost. Oddajo Nedeljska reportaža je pripravil Stane Kocutar.V ormoški Knjižnici Franca Ksavra Meška je to pomlad zaživela knjižnica semenKnjižnice so vir znanja, nove izzive pa jim ponujajo kar razmere, v katerih želimo ohraniti kar največ starih sort rastlin, ki jih številni še pridelujejo in ohranjajo. Zato je knjižnica semen, ki so si jo zamislili v Goriški knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici, vznemirila tudi slovenski severovzhod. V Ormožu so se pod knjižnično streho zlahka našli tisti, ki doma pridelujejo vrtnine in se zavedajo, da je ob pridelku treba vzgojiti tudi semena – ta pa deliti z drugimi. Ormoška Knjižnica Franca Ksavra Meška je glede tega posebnost. Oddajo Nedeljska reportaža je pripravil Stane Kocutar. 

Knjižnice so vir znanja, nove izzive pa jim ponujajo kar razmere, v katerih želimo ohraniti kar največ starih sort rastlin, ki jih številni še pridelujejo in ohranjajo. Zato je knjižnica semen, ki so si jo zamislili v Goriški knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici, vznemirila tudi slovenski severovzhod. V Ormožu so se pod knjižnično streho zlahka našli tisti, ki doma pridelujejo vrtnine in se zavedajo, da je ob pridelku treba vzgojiti tudi semena – ta pa deliti z drugimi. Ormoška Knjižnica Franca Ksavra Meška je glede tega posebnost. Oddajo Nedeljska reportaža je pripravil Stane Kocutar.V ormoški Knjižnici Franca Ksavra Meška je to pomlad zaživela knjižnica semenKnjižnice so vir znanja, nove izzive pa jim ponujajo kar razmere, v katerih želimo ohraniti kar največ starih sort rastlin, ki jih številni še pridelujejo in ohranjajo. Zato je knjižnica semen, ki so si jo zamislili v Goriški knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici, vznemirila tudi slovenski severovzhod. V Ormožu so se pod knjižnično streho zlahka našli tisti, ki doma pridelujejo vrtnine in se zavedajo, da je ob pridelku treba vzgojiti tudi semena – ta pa deliti z drugimi. Ormoška Knjižnica Franca Ksavra Meška je glede tega posebnost. Oddajo Nedeljska reportaža je pripravil Stane Kocutar.

V zeleno knjižnico po priročnik in semena

Sprehod po obrežjih reke Ljubljanice nam odstre zanimivo povezanost mesta in vode.  Ta povezanost se kaže na različne načine. Po reki plujejo turistične ladjice, čeznjo se pnejo številni mostovi. Z reko so povezani legende in mitološko izročilo. Zato ne preseneča, da so na Gallusovem nabrežju ob Akademiji za glasbo v Ljubljani leta 2019 odkrili kip Ekvorne, starodavne koliščarske boginje Ljubljane in Barja. Njen kult je bil tako močan, da ga niso mogli pregnati niti poznejši osvajalci Rimljani, ki so tu postavili rimsko mesto Emono, predhodnico današnje Ljubljane. Prebivalci Emone so omenjeno boginjo poznali pod imenom  Ekvorna, to naj bi pomenilo vodno ali rečno gladino, pa tudi ravno površino oziroma nižino. Mi pa bomo odkrivali še eno povezanost mesta in reke oziroma mesta in vode, in to so vodnjaki. Več o ljubljanskih vodnjakih v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.Vodnjaki so  ključen del tako imenovanega mestnega nakita oziroma tiste mestne opreme ali mestnega pohištva, ki je žlahten del sobivanjaSprehod po obrežjih reke Ljubljanice nam odstre zanimivo povezanost mesta in vode.  Ta povezanost se kaže na različne načine. Po reki plujejo turistične ladjice, čeznjo se pnejo številni mostovi. Z reko so povezane legende in mitološko izročilo. Zato ne preseneča, da so na Gallusovem nabrežju, ob Akademiji za glasbo v Ljubljani, leta 2019 odkrili kip Ekvorne, starodavne koliščarske boginje Ljubljane in Barja. Njen kult je bil tako močan, da ga niso mogli pregnati niti poznejši osvajalci Rimljani, ki so tu postavili rimsko mesto Emono, predhodnico današnje Ljubljane. Prebivalci Emone so omenjeno boginjo poznali pod imenom Aequorna, pozneje pa se je to spremenilo v Ekorno, kar naj bi pomenilo vodno ali rečno gladino in tudi ravno površino oziroma nižino. Mi pa bomo odkrivali še eno povezanost mesta in reke oziroma mesta in vode, in to so vodnjaki. Več o ljubljanskih vodnjakih v oddaji Nedeljska reportaža. Sogovornika Ljubljana otok? Začnimo z zanimivim izhodiščem. Ljubljana je v bistvu otok. Z izgradnjo Grubarjevega kanala je mestno središče, ki je srce, duša in ikona Ljubljane, postalo mesto na vodi.  Od vseh strani ga namreč oblivajo vode. Tu je Ljubljanica, ki soustvarja in poplavlja ljubljansko Barje. Ljubljana pa se je že približala tudi reki Savi, ki povezuje vodno obširen slovanski svet. Hkrati pa je to neka reka, ki je mogoče malo manj prijazna, meni prof. Janez Koželj, arhitekt, podžupan mesta Ljubljana. Njene vode so bolj divje, bolj naravne.    V mestni hiši Povezanost Ljubljane z vodo je vidna tudi v mestni hiši. Vodnjaki ali fontane Pomaknimo se od tekočih voda, na mestne trge in druge prostore. Te so poleg stavb, spomenikov in drugih znamenj od nekdaj zaznamovali vodnjaki ali fontane. Prof. Janez Koželj doda, da so ti sestavni del javnih prostorov in zato jih najdemo v vseh mestih po svetu.    Mag. Gojko Zupan, sekretar v Informacijsko-dokumentacijskem centru za dediščino, direktorat za kulturno dediščino, Ministrstvo za kulturo, je prepričan, da so vodnjaki ključen del tako imenovanega mestnega nakita oziroma tiste mestne opreme ali mestnega pohištva, ki je žlahten del sobivanja. Vodnjak- deček z ribico, grad Tivoli, Ljubljanafoto: www.wikipedia.si          Pitniki

Sprehod po obrežjih reke Ljubljanice nam odstre zanimivo povezanost mesta in vode. Ta povezanost se kaže na različne načine. Po reki plujejo turistične ladjice, čeznjo se pnejo številni mostovi. Z reko so povezani legende in mitološko izročilo. Zato ne preseneča, da so na Gallusovem nabrežju ob Akademiji za glasbo v Ljubljani leta 2019 odkrili kip Ekvorne, starodavne koliščarske boginje Ljubljane in Barja. Njen kult je bil tako močan, da ga niso mogli pregnati niti poznejši osvajalci Rimljani, ki so tu postavili rimsko mesto Emono, predhodnico današnje Ljubljane. Prebivalci Emone so omenjeno boginjo poznali pod imenom Ekvorna, to naj bi pomenilo vodno ali rečno gladino, pa tudi ravno površino oziroma nižino. Mi pa bomo odkrivali še eno povezanost mesta in reke oziroma mesta in vode, in to so vodnjaki. Več o ljubljanskih vodnjakih v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.Vodnjaki so ključen del tako imenovanega mestnega nakita oziroma tiste mestne opreme ali mestnega pohištva, ki je žlahten del sobivanjaSprehod po obrežjih reke Ljubljanice nam odstre zanimivo povezanost mesta in vode.  Ta povezanost se kaže na različne načine. Po reki plujejo turistične ladjice, čeznjo se pnejo številni mostovi. Z reko so povezane legende in mitološko izročilo. Zato ne preseneča, da so na Gallusovem nabrežju, ob Akademiji za glasbo v Ljubljani, leta 2019 odkrili kip Ekvorne, starodavne koliščarske boginje Ljubljane in Barja. Njen kult je bil tako močan, da ga niso mogli pregnati niti poznejši osvajalci Rimljani, ki so tu postavili rimsko mesto Emono, predhodnico današnje Ljubljane. Prebivalci Emone so omenjeno boginjo poznali pod imenom Aequorna, pozneje pa se je to spremenilo v Ekorno, kar naj bi pomenilo vodno ali rečno gladino in tudi ravno površino oziroma nižino. Mi pa bomo odkrivali še eno povezanost mesta in reke oziroma mesta in vode, in to so vodnjaki. Več o ljubljanskih vodnjakih v oddaji Nedeljska reportaža. <h3>Sogovornika</h3> <h3>Ljubljana otok?</h3> Začnimo z zanimivim izhodiščem. Ljubljana je v bistvu otok. Z izgradnjo Grubarjevega kanala je mestno središče, ki je srce, duša in ikona Ljubljane, postalo mesto na vodi.  Od vseh strani ga namreč oblivajo vode. Tu je Ljubljanica, ki soustvarja in poplavlja ljubljansko Barje. Ljubljana pa se je že približala tudi reki Savi, ki povezuje vodno obširen slovanski svet. Hkrati pa je to neka reka, ki je mogoče malo manj prijazna, meni prof. Janez Koželj, arhitekt, podžupan mesta Ljubljana. Njene vode so bolj divje, bolj naravne. <h3>V mestni hiši</h3> Povezanost Ljubljane z vodo je vidna tudi v mestni hiši. <h3>Vodnjaki ali fontane</h3> Pomaknimo se od tekočih voda, na mestne trge in druge prostore. Te so poleg stavb, spomenikov in drugih znamenj od nekdaj zaznamovali vodnjaki ali fontane. Prof. Janez Koželj doda, da so ti sestavni del javnih prostorov in zato jih najdemo v vseh mestih po svetu. Mag. Gojko Zupan, sekretar v Informacijsko-dokumentacijskem centru za dediščino, direktorat za kulturno dediščino, Ministrstvo za kulturo, je prepričan, da so vodnjaki ključen del tako imenovanega mestnega nakita oziroma tiste mestne opreme ali mestnega pohištva, ki je žlahten del sobivanja. Vodnjak- deček z ribico, grad Tivoli, Ljubljanafoto: <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Ljubljanski_vodnjaki" rel="nofollow" target="_blank">www.wikipedia.si</a> <h3>Pitniki</h3>

Ljubljanski vodnjaki

Lažnih čarovnikov se je v zadnjem času namnožilo prek razumnih meja, zato se zdi modro obiskati pravega. Stanko Navalinski sicer ni pravi čarovnik; je radiestezist in bioenergetik, ki živi samotno življenje pod Gajem na Kozjaku in kljub svojim osmim križem rad pomaga vsakemu, ki pride mimo. V Nedeljski reportaži ga je obiskal Marko Radmilovič.Stanko in StančiLažnih čarovnikov se je v zadnjem času namnožilo preko razumnih meja, zato se zdi modro obiskati pravega. Stanko Navalinski sicer ni pravi čarovnik; je radiestezist in bioenergetik, ki živi samotno življenje pod Gajem na Kozjaku in kljub svojim osmim križem rad pomaga vsakemu, ki pride mimo. V Nedeljski reportaži ga je obiskal Marko Radmilovič.

Lažnih čarovnikov se je v zadnjem času namnožilo prek razumnih meja, zato se zdi modro obiskati pravega. Stanko Navalinski sicer ni pravi čarovnik; je radiestezist in bioenergetik, ki živi samotno življenje pod Gajem na Kozjaku in kljub svojim osmim križem rad pomaga vsakemu, ki pride mimo. V Nedeljski reportaži ga je obiskal Marko Radmilovič.Stanko in StančiLažnih čarovnikov se je v zadnjem času namnožilo preko razumnih meja, zato se zdi modro obiskati pravega. Stanko Navalinski sicer ni pravi čarovnik; je radiestezist in bioenergetik, ki živi samotno življenje pod Gajem na Kozjaku in kljub svojim osmim križem rad pomaga vsakemu, ki pride mimo. V Nedeljski reportaži ga je obiskal Marko Radmilovič.

Čarovnik z Gaja

Pankrti, Berlinski zid, Buldogi, Grupa 92, Lublanski psi, Otroci socializma, Via ofenziva. To je le nekaj ljubljanskih punkvskih skupin, ki so konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih pretresle slovensko in takratno jugoslovansko glasbeno sceno. In čeprav je o punku napisanih kar nekaj knjig in posnetega veliko dokumentarnega gradiva, o njegovi bolj človeški podobi ne vemo prav veliko. Zato je še kako dobrodošlo organizirano vodenje ali bolje rečeno punk tura, ki jo vodi Esad Babačič, pesnik, igralec in nekdanji pevec skupine Via Ofenziva. Triurno kolesarjenje po manj znanih kotičkih Ljubljane nam razkrije pogled v zakulisje punkovskega gibanja ter nam postreže z anekdotami in prigodami uporniške generacije. .Zgodovina slovenskega punka po ljubljanskih ulicahPankrti, Berlinski zid, Buldogi, Grupa 92, Lublanski psi, Otroci socializma, Via ofenziva. To je le nekaj ljubljanskih punk skupin, ki so konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih pretresle slovensko in takratno jugoslovansko glasbeno sceno. Punk se je po Ljubljani širil kot virus in postal prevladujoča subkultura. Postavil se je po robu takratnemu režimu in bil glasen znanilec družbenih sprememb, ki so desetletje kasneje pripeljale do samostojne države. In čeprav je o punku napisanih kar nekaj knjig in posnetega obilo dokumentarnega gradiva, o njegovi bolj človeški podobi ne vemo prav veliko. Zato je še kako dobrodošlo organizirano vodenje ali bolje rečeno punk tura, ki jo vodi Esad Babačič, pesnik, igralec in nekdanji pevec skupine Via Ofenziva. Triurno kolesarjenje po manj znanih kotičkih Ljubljane nam razkrije insajderski pogled v zakulisje punkovskega gibanja ter nam postreže z anekdotami in drugimi prigodami uporniške generacije. Esad Babačič je izjemen pripovedovalec zgodb in duhovit kronist časa, ki ga je doživel kot mladenič. Njegova pripoved je prvoosebna zgodba o mladosti, uporu in hrepenenju, Babačič pa je hkrati živi dokument iz časov, ki so zaznamovali naslednje generacije.

Pankrti, Berlinski zid, Buldogi, Grupa 92, Lublanski psi, Otroci socializma, Via ofenziva. To je le nekaj ljubljanskih punkvskih skupin, ki so konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih pretresle slovensko in takratno jugoslovansko glasbeno sceno. In čeprav je o punku napisanih kar nekaj knjig in posnetega veliko dokumentarnega gradiva, o njegovi bolj človeški podobi ne vemo prav veliko. Zato je še kako dobrodošlo organizirano vodenje ali bolje rečeno punk tura, ki jo vodi Esad Babačič, pesnik, igralec in nekdanji pevec skupine Via Ofenziva. Triurno kolesarjenje po manj znanih kotičkih Ljubljane nam razkrije pogled v zakulisje punkovskega gibanja ter nam postreže z anekdotami in prigodami uporniške generacije. .Zgodovina slovenskega punka po ljubljanskih ulicahPankrti, Berlinski zid, Buldogi, Grupa 92, Lublanski psi, Otroci socializma, Via ofenziva. To je le nekaj ljubljanskih punk skupin, ki so konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih pretresle slovensko in takratno jugoslovansko glasbeno sceno. Punk se je po Ljubljani širil kot virus in postal prevladujoča subkultura. Postavil se je po robu takratnemu režimu in bil glasen znanilec družbenih sprememb, ki so desetletje kasneje pripeljale do samostojne države. In čeprav je o punku napisanih kar nekaj knjig in posnetega obilo dokumentarnega gradiva, o njegovi bolj človeški podobi ne vemo prav veliko. Zato je še kako dobrodošlo organizirano vodenje ali bolje rečeno punk tura, ki jo vodi Esad Babačič, pesnik, igralec in nekdanji pevec skupine Via Ofenziva. Triurno kolesarjenje po manj znanih kotičkih Ljubljane nam razkrije insajderski pogled v zakulisje punkovskega gibanja ter nam postreže z anekdotami in drugimi prigodami uporniške generacije. Esad Babačič je izjemen pripovedovalec zgodb in duhovit kronist časa, ki ga je doživel kot mladenič. Njegova pripoved je prvoosebna zgodba o mladosti, uporu in hrepenenju, Babačič pa je hkrati živi dokument iz časov, ki so zaznamovali naslednje generacije.

Punk tura

Simon Rutar je bil zanimiv in izjemen mož, ki se je rodil pred 170 leti v vasi  Krn pod Krnom. Tu se je prvič srečal z imenom Gradec, to je hrib, le streljaj od njegove rojstne hiše, za katerega se je izkazalo, da je zelo pomembno arheološko najdišče. Drugo srečanje z Gradcem je bil avstrijski Gradec, kjer je Simon Rutar končal študij zgodovine in geografije. Kljub temu, da ni bil arheolog, pa je skozi svoje delo tako v muzejih, delal je v muzeju v Splitu, kot tudi drugje obravnaval arheološke teme. Predvsem se je posvečal arheološki topografiji in zato ga imajo  arheologi  za začetnika  slovenske arheološke terminologije. Ob obletnici rojstva Simona Rutarja  so zato v Tolminskem muzeju pripravili arheološko razstavo, kjer so bile prikazane najdbe  iz deželice Simona Rutarja, to pa je svet pod Krnom. Te najdbe pa so dodobra spremenile doslej  znane podatke o življenju v zgornjem Posočju. Več o tem v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.Arheološke najdbe so dodobra spremenile podobo Zgornjega Posočja, deželice Simona RutarjaSimon Rutar je bil zanimiv in izjemen mož, ki se je rodil pred 170 leti v vasi  Krn pod Krnom. Tu se je prvič srečal z imenom Gradec, to je hrib, le streljaj od njegove rojstne hiše, za katerega se je izkazalo, da je zelo pomembno arheološko najdišče. Drugo srečanje z Gradcem je bil avstrijski Gradec, kjer je Simon Rutar končal študij zgodovine in geografije. Čeprav ni bil arheolog, pa je skozi svoje delo tako v muzejih, delal je v muzeju v Splitu, kot tudi drugje obravnaval arheološke teme. Predvsem se je posvečal arheološki topografiji in zato ga imajo arheologi za začetnika slovenske arheološke terminologije. Ob obletnici rojstva Simona Rutarja so zato v Tolminskem muzeju pripravili arheološko razstavo, na kateri so bile prikazane najdbe iz deželice Simona Rutarja, to pa je svet pod Krnom. Te najdbe so dodobra spremenile doslej  znane podatke o življenju v Zgornjem Posočju. Več o tem v oddaji Nedeljska reportaža. Sogovorniki   Deželica Posočje je geografsko območje ob reki Soči. Od severa proti jugu imamo Zgornje, Srednje in Spodnje Posočje, ta delitev pa je nekako vezana na podnebne, reliefne in druge značilnosti, ki oblikujejo in zaznamujejo to slikovito pokrajino. Večkrat slišimo tudi poimenovanje Tolminsko, Kobariško, Bovško in Podkrnsko območje, kar seveda številni pomešajo. Če pa k temu dodamo še ime deželica Simona Rutarja, potem je treba razjasniti, kaj ta izraz sploh pomeni. To nam je v oddaji razkril Pavel Gregorčič iz vasi Vrsno pod Krnom. Glavni najdišči sta Veliki Gradec pri Drežnici in Gradec pri vasi Krn, ki ga je poznal že Simon Rutar, saj je ta hrib v bližini njegove rojstne hiše, in zato ga je najbrž Simon Rutar opazoval v mladih letih, se na tem hribu mogoče tudi igral. Izkopavanja Razstava Povodov za arheološko razstavo v Tolminskem muzeju je več, eden je 170. obletnica rojstva Simona Rutarja, drugi je, da so v zadnjih 20 letih odkrili več zelo pomembnih arheoloških najdb, tretji razlog pa je ta, da arheologi že desetletje skušajo združiti najdbe na posameznih geografskih območjih, ki jih nato predstavijo javnosti. Tako so predstavili Šentviško planoto, Breginjski kot, dolini reke Tolminke in Zadlaščice in zadnja v sklopu regionalnih razstav je ta, ki predstavlja najdbe v deželi Simona Rutarja, nam je povedal mag. Miha Mlinar kustos, arheolog v Tolminskem muzeju.         Situla Med najdbami je na prvem mestu vsekakor bronasta figuralna situla, ki je šele tretja najdba situlske umetnosti v Posočju. Železna doba je bila na tem območju zelo bogata in zato so znanstveniki eno od petih velikih halštatskih skupin v Sloveniji poimenovali posoška ali svetolucijska kultura, ki je znana že vse od 19. stoletja. Od takrat so na Mostu na Soči izkopali bogate najdbe iz več kot 7000 izkopanih grobov. Med vsemi tisoči bogatih najdb pa so le trije doslej znani primerki situlske umetnosti, nam je povedal dr. Boštjan Laharnar, arheolog kustos v Narodnem muzeju Slovenije.     Čelada Druga zelo zanimiva najdba je bronasta, etruščansko-italska čelada iz 2. stoletja pred našim štetjem, kar pomeni, da je mlajša od najdene situle in drugih predmetov iz železne dobe in sodi v obdobje rimske republike.

Simon Rutar je bil zanimiv in izjemen mož, ki se je rodil pred 170 leti v vasi Krn pod Krnom. Tu se je prvič srečal z imenom Gradec, to je hrib, le streljaj od njegove rojstne hiše, za katerega se je izkazalo, da je zelo pomembno arheološko najdišče. Drugo srečanje z Gradcem je bil avstrijski Gradec, kjer je Simon Rutar končal študij zgodovine in geografije. Kljub temu, da ni bil arheolog, pa je skozi svoje delo tako v muzejih, delal je v muzeju v Splitu, kot tudi drugje obravnaval arheološke teme. Predvsem se je posvečal arheološki topografiji in zato ga imajo arheologi za začetnika slovenske arheološke terminologije. Ob obletnici rojstva Simona Rutarja so zato v Tolminskem muzeju pripravili arheološko razstavo, kjer so bile prikazane najdbe iz deželice Simona Rutarja, to pa je svet pod Krnom. Te najdbe pa so dodobra spremenile doslej znane podatke o življenju v zgornjem Posočju. Več o tem v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.Arheološke najdbe so dodobra spremenile podobo Zgornjega Posočja, deželice Simona Rutarja<a href="https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi529137/" rel="nofollow" target="_blank">Simon Rutar</a> je bil zanimiv in izjemen mož, ki se je rodil pred 170 leti <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Krn" rel="nofollow" target="_blank">v vasi  Krn pod Krnom</a>. Tu se je prvič srečal z imenom <a href="https://novimatajur.it/attualita/izjemne-najdbe-izpod-krna.html" rel="nofollow" target="_blank">Gradec,</a> to je hrib, le streljaj od njegove rojstne hiše, za katerega se je izkazalo, da je zelo pomembno arheološko najdišče. Drugo srečanje z Gradcem je bil <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Gradec" rel="nofollow" target="_blank">avstrijski Gradec</a>, kjer je Simon Rutar končal študij zgodovine in geografije. Čeprav ni bil arheolog, pa je skozi svoje delo tako v muzejih, delal je v <a href="https://www.mgs.hr/" rel="nofollow" target="_blank">muzeju v Splitu,</a> kot tudi drugje obravnaval arheološke teme. Predvsem se je posvečal arheološki topografiji in zato ga imajo arheologi za začetnika slovenske arheološke terminologije. Ob obletnici rojstva Simona Rutarja so zato v <a href="http://www.tol-muzej.si/" rel="nofollow" target="_blank">Tolminskem muzeju</a> pripravili arheološko razstavo, na kateri so bile prikazane <a href="http://www.tol-muzej.si/?id=739" rel="nofollow" target="_blank">najdbe iz deželice Simona Rutarja</a>, to pa je svet pod Krnom. Te najdbe so dodobra spremenile doslej  znane podatke o življenju v <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Poso%C4%8Dje" rel="nofollow" target="_blank">Zgornjem Posočju</a>. Več o tem v oddaji Nedeljska reportaža. <h3>Sogovorniki</h3> <h3>Deželica</h3> Posočje je geografsko območje ob <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/So%C4%8Da" rel="nofollow" target="_blank">reki Soči</a>. Od severa proti jugu imamo Zgornje, Srednje in Spodnje Posočje, ta delitev pa je nekako vezana na podnebne, reliefne in druge značilnosti, ki oblikujejo in zaznamujejo to slikovito pokrajino. Večkrat slišimo tudi poimenovanje <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Tolmin" rel="nofollow" target="_blank">Tolminsko</a>, <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Kobarid" rel="nofollow" target="_blank">Kobariško</a>, <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Bov%C5%A1ka_kotlina" rel="nofollow" target="_blank">Bovško</a> in Podkrnsko območje, kar seveda številni pomešajo. Če pa k temu dodamo še ime deželica Simona Rutarja, potem je treba razjasniti, kaj ta izraz sploh pomeni. To nam je v oddaji razkril <a href="https://www.rtvslo.si/radio-koper/prispevki/na-110-obletnico-smrti-simona-gregorcica-vas-vabimo-v-planinski-raj/408325" rel="nofollow" target="_blank">Pavel Gregorčič iz vasi Vrsno pod Krnom.</a> Glavni najdišči sta <a href="http://www.tol-muzej.si/novice/v-dezelici-simona-rutarja" rel="nofollow" target="_blank">Veliki Gradec pri Drežnici</a> in Gradec pri vasi Krn, ki ga je poznal že Simon Rutar, saj je ta hrib v bližini njegove rojstne hiše, in zato ga je najbrž Simon Rutar opazoval v mladih letih, se na tem hribu mogoče tudi igral. <h3>Izkopavanja</h3> <h3>Razstava</h3> Povodov za arheološko razstavo v Tolminskem muzeju je več, eden je 170. obletnica rojstva Simona Rutarja, drugi je, da so v zadnjih 20 letih odkrili več zelo pomembnih arheoloških najdb, tretji razlog pa je ta, da arheologi že desetletje skušajo združiti najdbe na posameznih geografskih območjih, ki jih nato predstavijo javnosti. Tako so predstavili Šentviško planoto, Breginjski kot, dolini reke Tolminke in Zadlaščice in zadnja v sklopu regionalnih razstav je ta, ki predstavlja najdbe v deželi Simona Rutarja, nam je povedal <a href="https://radioprvi.rtvslo.si/2019/06/mag-miha-mlinar-2/" rel="nofollow" target="_blank">mag. Miha Mlinar kustos, arheolog v Tolminskem muzeju.</a> <h3>Situla</h3> Med najdbami je na prvem mestu vsekakor bronasta figuralna situla, ki je šele tretja najdba situlske umetnosti v Posočju. Železna doba je bila na tem območju zelo bogata in zato so znanstveniki eno od petih velikih <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Hal%C5%A1tatska_kultura" rel="nofollow" target="_blank">halštatskih skupin</a> v Sloveniji poimenovali posoška ali svetolucijska kultura, ki je znana že vse od 19. stoletja. Od takrat so na <a href="http://www.tol-muzej.si/?id=706" rel="nofollow" target="_blank">Mostu na Soči</a> izkopali bogate najdbe iz več kot 7000 izkopanih grobov. Med vsemi tisoči bogatih najdb pa so le trije doslej znani primerki situlske umetnosti, nam je povedal <a href="https://radioprvi.rtvslo.si/2019/04/dr-bostjan-laharnar/" rel="nofollow" target="_blank">dr. Boštjan Laharnar, arheolog kustos v Narodnem muzeju Slovenije.</a> <h3>Čelada</h3> Druga zelo zanimiva najdba je<a href="http://www.tol-muzej.si/zanimivosti/etruscansko-italska-celada" rel="nofollow" target="_blank"> bronasta, etruščansko-italska čelada</a> iz 2. stoletja pred našim štetjem, kar pomeni, da je mlajša od najdene situle in drugih predmetov iz železne dobe in sodi v obdobje rimske republike.

Dežela Simona Rutarja

Ob začetku velikonočnega obredja že stoletja stoji svetilnik, ki se imenuje cvetna nedelja. Ta praznik, zunaj verujočih že skoraj pozabljen, spet dobiva veljavo: predvsem pa ga zadnja desetletja zaznamujejo posamezniki in skupine, ki kar tekmujejo, komu bo uspela bolj imenitna butara. K samemu izvoru te šege se je v Voličino odpeljal Marko Radmilovič.Kdo ima največjega na Cvetno nedeljoOb začetku velikonočnega obredja že stoletja stoji svetilnik, ki se imenuje Cvetna nedelja. Ta praznik, izven verujočih že skoraj pozabljen, spet dobiva na veljavi: predvsem pa ga zadnja desetletja obeležujejo posamezniki in skupine, ki kar tekmujejo, komu bo uspela bolj imenitna butara. K samemu izvoru te šege se je v Voličino odpeljal Marko Radmilovič.

Ob začetku velikonočnega obredja že stoletja stoji svetilnik, ki se imenuje cvetna nedelja. Ta praznik, zunaj verujočih že skoraj pozabljen, spet dobiva veljavo: predvsem pa ga zadnja desetletja zaznamujejo posamezniki in skupine, ki kar tekmujejo, komu bo uspela bolj imenitna butara. K samemu izvoru te šege se je v Voličino odpeljal Marko Radmilovič.Kdo ima največjega na Cvetno nedeljoOb začetku velikonočnega obredja že stoletja stoji svetilnik, ki se imenuje Cvetna nedelja. Ta praznik, izven verujočih že skoraj pozabljen, spet dobiva na veljavi: predvsem pa ga zadnja desetletja obeležujejo posamezniki in skupine, ki kar tekmujejo, komu bo uspela bolj imenitna butara. K samemu izvoru te šege se je v Voličino odpeljal Marko Radmilovič.

Društvo Presmec

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.Tiha gradnja na ŠtajerskemZ velikimi infrastrukturnimi objekti je podobno kot z umetniki. Nekateri so enostavno bolj razvpiti, čeprav ni rečeno, da je umetnost njihovih skromnejših kolegov kaj manj vredna. Marko Radmilovič se je v Nedeljski reportaži odpravil na skromno in malo znano gradbišče na Štajerskem, za katerega se bo izkazalo, da je vse prej kot skromno.

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.Tiha gradnja na ŠtajerskemZ velikimi infrastrukturnimi objekti je podobno kot z umetniki. Nekateri so enostavno bolj razvpiti, čeprav ni rečeno, da je umetnost njihovih skromnejših kolegov kaj manj vredna. Marko Radmilovič se je v Nedeljski reportaži odpravil na skromno in malo znano gradbišče na Štajerskem, za katerega se bo izkazalo, da je vse prej kot skromno.

Drugi drugi tir

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.

Nedeljska reportaža

Ob obilici mednarodnih dni 'tega in tega' pa tudi celoletnih praznovanj letos praznujemo tudi »mednarodno leto stekla«! Na prvi pogled le še eno praznovanje, ki pa so jo svetovni steklarji spremenili v urejen, organiziran in predvsem globalen dogodek. Kako smo se nanj odzvali v Sloveniji, pa več v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.Mednarodno leto steklaOb obilici mednarodnih dni 'tega in tega' pa tudi celoletnih obeleževanj letos praznujemo tudi »mednarodno leto stekla«! Na prvi pogled le še ena obeležitev, ki pa so jo svetovni steklarji spremenili v urejen, organiziran in predvsem globalen dogodek. Kako smo se nanj odzvali v Sloveniji, pa več v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.

Ob obilici mednarodnih dni 'tega in tega' pa tudi celoletnih praznovanj letos praznujemo tudi »mednarodno leto stekla«! Na prvi pogled le še eno praznovanje, ki pa so jo svetovni steklarji spremenili v urejen, organiziran in predvsem globalen dogodek. Kako smo se nanj odzvali v Sloveniji, pa več v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.Mednarodno leto steklaOb obilici mednarodnih dni 'tega in tega' pa tudi celoletnih obeleževanj letos praznujemo tudi »mednarodno leto stekla«! Na prvi pogled le še ena obeležitev, ki pa so jo svetovni steklarji spremenili v urejen, organiziran in predvsem globalen dogodek. Kako smo se nanj odzvali v Sloveniji, pa več v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.

Steklo

Zagotovo ste slišali za flosarje iz Ljubnega ob Savinji in iz drugih krajev Savinjske doline, za splavarje na reki Dravi, najbrž pa je malo manj znano, da ohranjajo spomin na to tradicijo tudi v Radečah ob reki Savi. Preden so tam zgradili prvi turistični splav, za katerega so dali les domačini, Radeče niso bile na turističnem zemljevidu Slovenije. Ko iščemo podatke o radeškem splavu, nas nagovori vabilo na spletni strani posavje.com: »Ozka soteska reke Save se prav pri Radečah široko razpre. Mogočna in razigrana mati vseh slovenskih rek umiri svoj tok v akumulacijskem jezeru bližnje hidroelektrarne Vrhovo. V pristanu TRC Savus ima svoj dom turistični splav, na katerem vas bodo sprejeli radeški splavarji ter vam po stari slovanski tradiciji v znak dobrodošlice ponudili sol in kruh, pa tudi kakšen frakelj domačega borovničevca. Med prijetno rajžo bo slišati marsikaj zanimivega: o Savi, o trdem, a pogumnem življenju flosarjev, ki so nekoč gospodovali tem vodam. Splavarji vedno poskrbijo, da s splava nihče ne odide lačen ali žejen.« Táko je  spletno vabilo. Mi pa vas vabimo, da radeški splav spoznate v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.Zgodba o splavarjenju v Radečah ni naključnaZagotovo ste slišali za flosarje z Ljubnega ob Savinji in iz drugih krajev Savinjske doline, za splavarje na reki Dravi, najbrž pa je malo manj znano, da ohranjajo spomin na to tradicijo tudi v Radečah ob reki Savi. Preden so tam zgradili prvi turistični splav, za katerega so dali les domačini, Radeče niso bile znane na turističnem zemljevidu Slovenije. Ko iščemo podatke o radeškem splavu, nas nagovori vabilo na spletni strani posavje.com: "Ozka soteska reke Save se prav pri Radečah široko razpre. Mogočna in razigrana mati vseh slovenskih rek umiri svoj tok v akumulacijskem jezeru bližnje hidroelektrarne Vrhovo. V pristanu TRC Savus ima svoj dom turistični splav, na katerem vas bodo sprejeli radeški splavarji ter vam po stari slovanski tradiciji v znak dobrodošlice ponudili sol in kruh, pa tudi kakšen frakelj z domačim borovničevcem. Med prijetno rajžo bo slišati marsikaj zanimivega: o Savi, o trdem, a pogumnem življenju flosarjev, ki so nekoč gospodovali tem vodam. Splavarji vedno poskrbijo, da s splava nihče ne odide lačen ali žejen." Táko je spletno vabilo. Mi pa vas vabimo, da radeški splav spoznate v oddaji Nedeljska reportaža. Sogovornika Zgodovina Zgodba o splavarjenju v Radečah ni naključna. Reka Sava že od nekdaj pomembno sooblikuje razvoj krajev na njenih bregovih. Včasih je bila pomembna transportna pot za raznovrstno trgovsko blago, še posebno živahno pa je bilo trgovanje z lesom, ki so ga iz Zgornje Savinjske doline z rečnimi splavi – flosi po domače – prevažali vse tja do Črnega morja. Eno izmed osrednjih splavarskih pristanišč na reki Savi so bile ravno Radeče. Kako živahen je bil nekoč promet po rekah, dokazuje tudi ta zapis: Rečica ob Savinji. Zopet je zaživelo na naši bistri Savinji. Vsak dan vozijo naši splavarji svoje flose v spodnje kraje naše države. So dnevi, ko lahko naštejete od 150 do 200 splavov. Res je trgovina zopet oživela, toda na žalost morajo naši gospodarji čakati na plačilo blaga po pol letaa in tudi po celo leto in to brez obresti. — Tu bi opozorili in priporočali našim lesnim trgovcem, da bi se bolj trdno oprijeli svoje splavarske zadruge. Vsi bi se morali obvezati, da bi svojega blaga ne peljali poprej naprej, dokler blago še ni prodano. Šele ko bi se to zgodilo, tedaj naj bi dotičnik peljal svoje splave. S tem bi dosegli neprimerno boljše ceno in izognili bi se tudi izkoriščanju kupovalcev. Ne pa tako, kot se to dela zdaj, ko večina pelje blago, ki še ni prodano in jo potem prisiljen prodati ga za vsako ceno. Malo volje in zadružnega duha — in manj egoizma, pa bo šlo! —(Vir: Slovenec: političen list za slovenski narod (28. 4. 1931, letnik 59, številka 95) Str. 5.) Zagon Oživitev izročila splavarjenja je dala zagon tudi drugim projektom v javnem zavodu Kulturno turistični rekreacijski center Radeče. Splav  V vabilu na radeški splav piše: "Na radeškem splavu vam bodo postregli z okusnim domačim splavarskim golažem, tako dobrim, da ga boste pomazali s kruhom in prosili za repete. Med rajžo po reki Savi boste uživali v elitni družbi rdeče kraljice posavskih vinogradov, modre frankinje. Ob zvokih harmonike zagotovo ne boste ostali ravnodušni, z nekoliko šaljivo obarvanim krstom 'zelenca' pa se vam bo ta vožnja s splavom za vedno vtisnila v spomin." Plovba   Splav kot priložnost Vezni člen Oživitev Radeški splav je spodbudil različne projekte in dejavnosti. In še več ... Pred sezono

Zagotovo ste slišali za flosarje iz Ljubnega ob Savinji in iz drugih krajev Savinjske doline, za splavarje na reki Dravi, najbrž pa je malo manj znano, da ohranjajo spomin na to tradicijo tudi v Radečah ob reki Savi. Preden so tam zgradili prvi turistični splav, za katerega so dali les domačini, Radeče niso bile na turističnem zemljevidu Slovenije. Ko iščemo podatke o radeškem splavu, nas nagovori vabilo na spletni strani <a href="http://posavje.com" rel="nofollow" target="_blank">posavje.com</a>: »Ozka soteska reke Save se prav pri Radečah široko razpre. Mogočna in razigrana mati vseh slovenskih rek umiri svoj tok v akumulacijskem jezeru bližnje hidroelektrarne Vrhovo. V pristanu TRC Savus ima svoj dom turistični splav, na katerem vas bodo sprejeli radeški splavarji ter vam po stari slovanski tradiciji v znak dobrodošlice ponudili sol in kruh, pa tudi kakšen frakelj domačega borovničevca. Med prijetno rajžo bo slišati marsikaj zanimivega: o Savi, o trdem, a pogumnem življenju flosarjev, ki so nekoč gospodovali tem vodam. Splavarji vedno poskrbijo, da s splava nihče ne odide lačen ali žejen.« Táko je spletno vabilo. Mi pa vas vabimo, da radeški splav spoznate v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.Zgodba o splavarjenju v Radečah ni naključnaZagotovo ste slišali za <a href="https://www.ljubno.si/objava/77552" rel="nofollow" target="_blank">flosarje z Ljubnega ob Savinji</a> in iz drugih krajev <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Savinjska_dolina" rel="nofollow" target="_blank">Savinjske doline</a>, za <a href="https://www.visitmaribor.si/si/kaj-poceti/dozivetja/6424-" rel="nofollow" target="_blank">splavarje na reki Dravi,</a> najbrž pa je malo manj znano, da ohranjajo spomin na to tradicijo tudi v <a href="https://visitradece.si/znamenitosti/dozivetja/1/splavarjenje_na_reki_savi/" rel="nofollow" target="_blank">Radečah ob reki Savi</a>. Preden so tam zgradili prvi turistični splav, za katerega so dali les domačini, Radeče niso bile znane na turističnem zemljevidu Slovenije. Ko iščemo podatke o radeškem splavu, nas nagovori vabilo na spletni strani <a href="https://posavje.com/ponudba/splavarjenje-na-reki-savi/" rel="nofollow" target="_blank">posavje.com:</a> <blockquote>"Ozka soteska reke Save se prav pri Radečah široko razpre. Mogočna in razigrana mati vseh slovenskih rek umiri svoj tok v akumulacijskem jezeru bližnje hidroelektrarne Vrhovo. V pristanu TRC Savus ima svoj dom turistični splav, na katerem vas bodo sprejeli radeški splavarji ter vam po stari slovanski tradiciji v znak dobrodošlice ponudili sol in kruh, pa tudi kakšen frakelj z domačim borovničevcem. Med prijetno rajžo bo slišati marsikaj zanimivega: o Savi, o trdem, a pogumnem življenju flosarjev, ki so nekoč gospodovali tem vodam. Splavarji vedno poskrbijo, da s splava nihče ne odide lačen ali žejen."</blockquote> Táko je spletno vabilo. Mi pa vas vabimo, da radeški splav spoznate v oddaji Nedeljska reportaža. <h3>Sogovornika</h3> <h3>Zgodovina</h3> Zgodba o splavarjenju v <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Rade%C4%8De" rel="nofollow" target="_blank">Radečah</a> ni naključna. <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Sava" rel="nofollow" target="_blank">Reka Sava</a> že od nekdaj pomembno sooblikuje razvoj krajev na njenih bregovih. Včasih je bila pomembna transportna pot za raznovrstno trgovsko blago, še posebno živahno pa je bilo trgovanje z lesom, ki so ga iz Zgornje Savinjske doline z rečnimi splavi – flosi po domače – prevažali vse tja do <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/%C4%8Crno_morje" rel="nofollow" target="_blank">Črnega morja</a>. Eno izmed osrednjih splavarskih pristanišč na reki Savi so bile ravno Radeče. Kako živahen je bil nekoč promet po rekah, dokazuje tudi ta zapis: <blockquote>Rečica ob Savinji. Zopet je zaživelo na naši bistri Savinji. Vsak dan vozijo naši splavarji svoje flose v spodnje kraje naše države. So dnevi, ko lahko naštejete od 150 do 200 splavov. Res je trgovina zopet oživela, toda na žalost morajo naši gospodarji čakati na plačilo blaga po pol letaa in tudi po celo leto in to brez obresti. — Tu bi opozorili in priporočali našim lesnim trgovcem, da bi se bolj trdno oprijeli svoje splavarske zadruge. Vsi bi se morali obvezati, da bi svojega blaga ne peljali poprej naprej, dokler blago še ni prodano. Šele ko bi se to zgodilo, tedaj naj bi dotičnik peljal svoje splave. S tem bi dosegli neprimerno boljše ceno in izognili bi se tudi izkoriščanju kupovalcev. Ne pa tako, kot se to dela zdaj, ko večina pelje blago, ki še ni prodano in jo potem prisiljen prodati ga za vsako ceno. Malo volje in zadružnega duha — in manj egoizma, pa bo šlo! —(Vir: Slovenec: političen list za slovenski narod (28. 4. 1931, letnik 59, številka 95) Str. 5.)</blockquote> <h3>Zagon</h3> Oživitev izročila splavarjenja je dala zagon tudi drugim projektom v <a href="https://visitradece.si/" rel="nofollow" target="_blank">javnem zavodu Kulturno turistični rekreacijski center Radeče</a>. <h3>Splav</h3> V vabilu na radeški splav piše: <blockquote>"Na radeškem splavu vam bodo postregli z okusnim domačim splavarskim golažem, tako dobrim, da ga boste pomazali s kruhom in prosili za repete. Med rajžo po reki Savi boste uživali v elitni družbi rdeče kraljice posavskih vinogradov, modre frankinje. Ob zvokih harmonike zagotovo ne boste ostali ravnodušni, z nekoliko šaljivo obarvanim krstom 'zelenca' pa se vam bo ta vožnja s splavom za vedno vtisnila v spomin."</blockquote> <h3>Plovba</h3> <h3>Splav kot priložnost</h3> <h3>Vezni člen</h3> <h3>Oživitev</h3> Radeški splav je spodbudil različne projekte in dejavnosti. <h3>In še več ...</h3> <h3>Pred sezono</h3>

Radeški splav

Sodobna muzejska postavitev 'Nadvojvoda Janez, oče Meranovega' na omenjenem posestvu pod Pohorjem nas popelje 200 let v preteklost, ko je leta 1822 vnuk cesarice Marije Terezije tukaj kupil vinogradniško posest, na kateri danes gospodari Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. Prihod Habsburžana je sprožil dogajanje, ki v prvotnem sporočilu tukaj traja do današnjih dni. Gre za del večjega pilotnega projekta Mreže RUK z naslovom Nevidni Maribor v izvedbi raziskovalnega laboratorija KIBLA2LAB, ki predstavlja stičišče raziskovalne, produkcijske, oblikovalske in umetniške dejavnosti. Nove tehnologije na atraktiven način nagovarjajo vse generacije, ko v izrazni govorici sedanjosti pripovedujejo oddaljeno zgodbo z zajetno patino časa. Oddajo Nedeljska reportaža je pripravil Stane Kocutar.200 let po prihodu nadvojvode Janeza na Meranovo nad Limbušem je sredi vinogradov na ogled sodobna razstavaSodobna muzejska postavitev Nadvojvoda Janez, oče Meranovega na omenjenem posestvu pod Pohorjem nas popelje 200 let v preteklost, ko je leta 1822 vnuk cesarice Marije Terezije tukaj kupil vinogradniško posest, na kateri danes gospodari Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. Prihod Habsburžana je sprožil dogajanje, ki v prvotnem sporočilu tukaj traja do današnjih dni. Gre za del večjega, pilotnega projekta Mreže RUK z naslovom Nevidni Maribor v izvedbi raziskovalnega laboratorija KIBLA2LAB, ki predstavlja stičišče raziskovalne, produkcijske, oblikovalske in umetniške dejavnosti. Nove tehnologije na atraktiven način nagovarjajo vse generacije, ko v izrazni govorici sedanjosti pripovedujejo oddaljeno zgodbo z zajetno patino časa.

Sodobna muzejska postavitev 'Nadvojvoda Janez, oče Meranovega' na omenjenem posestvu pod Pohorjem nas popelje 200 let v preteklost, ko je leta 1822 vnuk cesarice Marije Terezije tukaj kupil vinogradniško posest, na kateri danes gospodari Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. Prihod Habsburžana je sprožil dogajanje, ki v prvotnem sporočilu tukaj traja do današnjih dni. Gre za del večjega pilotnega projekta Mreže RUK z naslovom Nevidni Maribor v izvedbi raziskovalnega laboratorija KIBLA2LAB, ki predstavlja stičišče raziskovalne, produkcijske, oblikovalske in umetniške dejavnosti. Nove tehnologije na atraktiven način nagovarjajo vse generacije, ko v izrazni govorici sedanjosti pripovedujejo oddaljeno zgodbo z zajetno patino časa. Oddajo Nedeljska reportaža je pripravil Stane Kocutar.200 let po prihodu nadvojvode Janeza na Meranovo nad Limbušem je sredi vinogradov na ogled sodobna razstavaSodobna muzejska postavitev Nadvojvoda Janez, oče Meranovega na omenjenem posestvu pod Pohorjem nas popelje 200 let v preteklost, ko je leta 1822 vnuk cesarice Marije Terezije tukaj kupil vinogradniško posest, na kateri danes gospodari Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. Prihod Habsburžana je sprožil dogajanje, ki v prvotnem sporočilu tukaj traja do današnjih dni. Gre za del večjega, pilotnega projekta Mreže RUK z naslovom Nevidni Maribor v izvedbi raziskovalnega laboratorija KIBLA2LAB, ki predstavlja stičišče raziskovalne, produkcijske, oblikovalske in umetniške dejavnosti. Nove tehnologije na atraktiven način nagovarjajo vse generacije, ko v izrazni govorici sedanjosti pripovedujejo oddaljeno zgodbo z zajetno patino časa.

Habsburžan, vinska trta in nove tehnologije

Ob omembi Gorjancev se marsikdo najbrž spomni na znamenite Bajke in povesti o Gorjancih izpod peresa Janeza Trdine. In prav te pomenijo pomemben del zgodbe z naslovom Gorjanci – med Rimom in Bizancem. Gre za pregledno arheološko razstavo v galeriji Dolenjskega muzeja v Novem mestu, kjer je predstavljenih več kot 1400 arheoloških predmetov s petih gorjanskih utrjenih višinskih poznoantičnih in zgodnjesrednjeveških naselij. To so bila zatočišča ali refugiji, ki so jih naseljevali prebivalci iz nižinskih predelov dolenjske strani Gorjancev, v nemirnem obdobju tako imenovanega preseljevanja ljudstev. Gre za čas med 3. in 6. stoletjem našega štetja med zatonom antike in prihodom Slovanov ter za pretežno naselbinske najdbe pozneje v zgodovini izginulih in drugih ljudstev, kot so bili romanizirani staroselci, Goti, Langobardi, Gepidi, Avari in druga ljudstva. Več o tem pa v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.Gorjanci  drugačeOb omembi Gorjancev se marsikdo najbrž spomni na znamenite Bajke in povesti o Gorjancih izpod peresa Janeza Trdine. In prav te pomenijo pomemben del zgodbe z naslovom Gorjanci – med Rimom in Bizancem. Knjiga Bajke in povesti o Gorjancih, 1906, gradivo  PLJM8GZ1foto: Digitalna knjižnica Slovenije Gre za pregledno arheološko razstavo v galeriji Dolenjskega muzeja v Novem mestu, kjer je predstavljenih več kot 1400 arheoloških predmetov s petih gorjanskih utrjenih višinskih poznoantičnih in zgodnjesrednjeveških naselij. To so bila zatočišča ali refugiji, ki so jih naseljevali prebivalci iz nižinskih predelov dolenjske strani Gorjancev, v nemirnem obdobju tako imenovanega preseljevanja ljudstev. Gre za čas med 3. in 6. stoletjem našega štetja med zatonom antike in prihodom Slovanov ter za pretežno naselbinske najdbe pozneje v zgodovini izginulih in drugih ljudstev, kot so bili romanizirani staroselci, Goti, Langobardi, Gepidi, Avari in druga ljudstva. Več o tem pa v oddaji Nedeljska reportaža. Sogovornika Gorjanci so najbolj znano in obiskano dolenjsko pogorje, ki se nad Krško kotlino dviguje do Trdinovega vrha. Slovenski Gorjanci so le del celovitega prostora, ki se razteza še daleč na Hrvaško. Tu se prepletata izjemno bogati naravna in kulturna dediščina, nam je povedal Andrej Hudoklin iz Zavoda za varstvo naravne dediščine, organizacijska enota Novo mesto, ki opozori, da gre za zelo mogočen masiv, Gorjanci pa se raztezajo vse od Save pri Brežicah do kočevskega masiva. Avtor razstave, kustos Dolenjskega muzeja dr. Borut Križ je povedal, da bodo obiskovalci spoznavali obdobje med 3. in 6. stoletjem, ko je v takratnih nemirnih časih na majhnem območju zraslo kar pet utrjenih naselij, ki so vsaj nekaj časa živela sočasno. Zgradili so jih na gre­benih s strmimi pobočji, na že naravno dobro zavarovanih višinah, dodatno pa so jih utrdili z obrambnimi obzidji, jarki in stolpi. Osrednje mesto v skupini petih na­selij ima Zidani gaber. S svojo lego najvišje na Gorjancih (688 m), z zaporo poti, ki je povezovala dolino Krke z dolino Kolpe z močnimi kamnitimi, z malto vezanimi obzidji in z zgodnjekrščansko cerkvijo ter z dolgotrajnim, verjetno nepretrganim, življenjem vsaj od 4. do 7. stoletja ter z najdbami, ki segajo še v 8., 9. in zgodnje 10. stoletje, predstavlja enega najpomembnejših upravnih, vojaških in verskih centrov na območju Slovenije.( vir: https://www.novomesto.si/dogajanje/novice/2021112613470936)   Razstava Razstavo spremlja  katalog s fotografijami in opisi razstavljenih predmetov ter številnimi zgodovinskimi in arheološkimi podatki o obravnavanem področju.   Najdbe Bogato in številno arheološko gradivo iz poznoantičnega in zgodnjesrednjeveške­ga obdobja, ki ga s pobočij Gorjancev hrani Dolenjski muzej Novo mesto, se tokrat prvič predstavlja širši javnosti na razstavi, kjer so zbrani predmeti in topografski podatki šestih najdišč, od tega so bila tri do sedaj neznana. Pomen razstave je toliko večji, saj doslej ne poznamo primera, da se na tako majhnem prostoru, kot je naše obrav­navano področje, nahaja kar pet sočasnih utrjenih višinskih naselij, ki so od 3. do 6. stoletja nekaj časa sobivala.(vir:https://www.novomesto.si/dogajanje/novice/2021112613470936)                                 Izročilo Naredimo lok in se vrnimo k omembi Janeza Trdine in njegovih Bajk in povesti o Gorjancih. Gradivo, opisi in izročilo, ki so tu zajeti, prinašajo podatke o antičnih in predantičnih staroselcih na Gorjancih in o njihovih stikih s prišleki.  Dodajmo še odlomek iz Bajk in povesti, z naslovom:  VILA Na Gorjancih so prebivale v stare čase vile. Vile so bile prelepe, mlade deklice, ki niso poznale ne matere ne očeta. Ljubiti in možiti se niso smele. Oblačile so se v belo tančico, ki jim je pokrivala vse truplo do gležnjev. Las si niso spletale, padali so jim prosto do kolen z gostimi zlatorumenimi kodri. Vendar pa so se jako marljivo česale, in to vselej o zarji. Takrat jih je človek najlaže videl, ker so bile jako zamaknjene v to opravilo, da niso zapazile, ali se nahajajo same ali ne. Človeške družbe so se bale in ogibale, dasiravno ljudi niso sovražile, ampak jim le dobro svetovale in jim o priliki rade tudi kaj dobrega storile. Peti so znale tako lepo, da se jih človek nikoli ni naveličal poslušati, toda ni jim bilo povšeči, da jih kdo čuje. Tudi ples so ljubile, ali gorje si ga tistemu, ki je prišel iz zvedavosti gledat njihovo kólo. Živele so ob sadju, grozdju in gorskih zelih. Po navadi so samo večerjale, podnevi pa niso drugače nič uživale, razen če jih je povabil kak junak in poštenjak, ki ni vedel, kdo so. Kdor jih je videl na plesu ali pri jedi in jih poznal, so ga kamnovale brez milosti. Ustrelile so ga v roko ali nogo, včasi tudi v obe roki in nogi; če so se pa prav hudo ujezile, tudi v srce, da je kar precej umrl. Pod zemljo so imele spravljene silne zaklade zlata, srebra in biserja in so jih varovale tako skrbno, da jih ni mogel nihče zaslediti in dvigniti...

Ob omembi Gorjancev se marsikdo najbrž spomni na znamenite Bajke in povesti o Gorjancih izpod peresa Janeza Trdine. In prav te pomenijo pomemben del zgodbe z naslovom Gorjanci – med Rimom in Bizancem. Gre za pregledno arheološko razstavo v galeriji Dolenjskega muzeja v Novem mestu, kjer je predstavljenih več kot 1400 arheoloških predmetov s petih gorjanskih utrjenih višinskih poznoantičnih in zgodnjesrednjeveških naselij. To so bila zatočišča ali refugiji, ki so jih naseljevali prebivalci iz nižinskih predelov dolenjske strani Gorjancev, v nemirnem obdobju tako imenovanega preseljevanja ljudstev. Gre za čas med 3. in 6. stoletjem našega štetja med zatonom antike in prihodom Slovanov ter za pretežno naselbinske najdbe pozneje v zgodovini izginulih in drugih ljudstev, kot so bili romanizirani staroselci, Goti, Langobardi, Gepidi, Avari in druga ljudstva. Več o tem pa v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.Gorjanci drugačeOb omembi <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Gorjanci" rel="nofollow" target="_blank">Gorjancev</a> se marsikdo najbrž spomni na znamenite<a href="http://lit.ijs.si/trdina.html" rel="nofollow" target="_blank"> Bajke in povesti o Gorjancih</a> izpod peresa <a href="https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi719555/" rel="nofollow" target="_blank">Janeza Trdine</a>. In prav te pomenijo pomemben del zgodbe z naslovom <a href="https://www.mojaobcina.si/novo-mesto/novice/nova-arheoloska-razstava-gorjanci-med-rimom-in-bizancem.html" rel="nofollow" target="_blank">Gorjanci – med Rimom in Bizancem</a>. Knjiga Bajke in povesti o Gorjancih, 1906, gradivo PLJM8GZ1foto: <a>Digitalna knjižnica Slovenije</a> Gre za pregledno arheološko razstavo v <a href="https://www.dolenjskimuzej.si/si/" rel="nofollow" target="_blank">galeriji Dolenjskega muzeja v Novem mestu</a>, kjer je predstavljenih več kot 1400 arheoloških predmetov s petih gorjanskih utrjenih višinskih poznoantičnih in zgodnjesrednjeveških naselij. To so bila zatočišča ali refugiji, ki so jih naseljevali prebivalci iz nižinskih predelov dolenjske strani Gorjancev, v nemirnem obdobju tako imenovanega preseljevanja ljudstev. Gre za čas med 3. in 6. stoletjem našega štetja med zatonom antike in prihodom <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Stari_Slovani" rel="nofollow" target="_blank">Slovanov</a> ter za pretežno naselbinske najdbe pozneje v zgodovini izginulih in drugih ljudstev, kot so bili romanizirani staroselci,<a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Goti" rel="nofollow" target="_blank"> Goti</a>, <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Langobardi" rel="nofollow" target="_blank">Langobardi</a>, <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Gepidi" rel="nofollow" target="_blank">Gepidi</a>, <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Avari" rel="nofollow" target="_blank">Avari</a> in druga ljudstva. Več o tem pa v oddaji Nedeljska reportaža. <h3>Sogovornika</h3> <blockquote>Gorjanci so najbolj znano in obiskano dolenjsko pogorje, ki se nad <a href="http://zgs.zrc-sazu.si/Portals/8/Geografski_vestnik/Pred1999/GV_2301_085_108.pdf" rel="nofollow" target="_blank">Krško kotlino</a> dviguje do <a href="https://www.hribi.net/gora/trdinov_vrh/25/735" rel="nofollow" target="_blank">Trdinovega vrha</a>. Slovenski Gorjanci so le del celovitega prostora, ki se razteza še daleč na <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Hrva%C5%A1ka" rel="nofollow" target="_blank">Hrvaško</a>. Tu se prepletata izjemno bogati naravna in kulturna dediščina, nam je povedal <a href="http://www.natura2000.si/strokovnjaki-nature-2000/andrej-hudoklin/" rel="nofollow" target="_blank">Andrej Hudoklin</a> iz <a href="https://zrsvn-varstvonarave.si/o-zavodu/osrednja-in-obmocne-enote/" rel="nofollow" target="_blank">Zavoda za varstvo naravne dediščine, organizacijska enota Novo mesto,</a> ki opozori, da gre za zelo mogočen masiv, Gorjanci pa se raztezajo vse od <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Sava" rel="nofollow" target="_blank">Save</a> pri <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Bre%C5%BEice" rel="nofollow" target="_blank">Brežicah</a> do kočevskega masiva.</blockquote> <blockquote><a href="https://www.novomesto.si/dogajanje/novice/2021112613470936" rel="nofollow" target="_blank">Avtor razstave, kustos Dolenjskega muzeja dr. Borut Križ</a> je povedal, da bodo obiskovalci spoznavali obdobje med 3. in 6. stoletjem, ko je v takratnih nemirnih časih na majhnem območju zraslo kar pet utrjenih naselij, ki so vsaj nekaj časa živela sočasno. Zgradili so jih na gre­benih s strmimi pobočji, na že naravno dobro zavarovanih višinah, dodatno pa so jih utrdili z obrambnimi obzidji, jarki in stolpi. Osrednje mesto v skupini petih na­selij ima <a href="http://av.zrc-sazu.si/pdf/53/AV_53_Brescak_et_al.pdf" rel="nofollow" target="_blank">Zidani gaber</a>. S svojo lego najvišje na Gorjancih (688 m), z zaporo poti, ki je povezovala <a href="https://www.tdkrka.si/dolina-reke-krke-v-zgodovini/" rel="nofollow" target="_blank">dolino Krke</a> z <a href="https://sl.wikipedia.org/wiki/Kolpa" rel="nofollow" target="_blank">dolino Kolpe</a> z močnimi kamnitimi, z malto vezanimi obzidji in z zgodnjekrščansko cerkvijo ter z dolgotrajnim, verjetno nepretrganim, življenjem vsaj od 4. do 7. stoletja ter z najdbami, ki segajo še v 8., 9. in zgodnje 10. stoletje, predstavlja enega najpomembnejših upravnih, vojaških in verskih centrov na območju Slovenije.( vir: <a href="https://www.novomesto.si/dogajanje/novice/2021112613470936)" rel="nofollow" target="_blank">https://www.novomesto.si/dogajanje/novice/2021112613470936)</a> </blockquote> <h2>Razstava</h2> <blockquote>Razstavo spremlja  katalog s fotografijami in opisi razstavljenih predmetov ter številnimi zgodovinskimi in arheološkimi podatki o obravnavanem področju.</blockquote> <h2>Najdbe</h2> <blockquote>Bogato in številno arheološko gradivo iz poznoantičnega in zgodnjesrednjeveške­ga obdobja, ki ga s pobočij Gorjancev hrani <a href="https://www.dolenjskimuzej.si/si/" rel="nofollow" target="_blank">Dolenjski muzej Novo mesto</a>, se tokrat prvič predstavlja širši javnosti na razstavi, kjer so zbrani predmeti in topografski podatki šestih najdišč, od tega so bila tri do sedaj neznana. Pomen razstave je toliko večji, saj doslej ne poznamo primera, da se na tako majhnem prostoru, kot je naše obrav­navano področje, nahaja kar pet sočasnih utrjenih višinskih naselij, ki so od 3. do 6. stoletja nekaj časa sobivala.(vir:<a href="https://www.novomesto.si/dogajanje/novice/2021112613470936" rel="nofollow" target="_blank">https://www.novomesto.si/dogajanje/novice/2021112613470936</a>)</blockquote> <h3>Izročilo</h3> Naredimo lok in se vrnimo k omembi Janeza Trdine in njegovih Bajk in povesti o Gorjancih. Gradivo, opisi in izročilo, ki so tu zajeti, prinašajo podatke o antičnih in predantičnih staroselcih na Gorjancih in o njihovih stikih s prišleki.  Dodajmo še <a href="http://lit.ijs.si/trdina.html" rel="nofollow" target="_blank">odlomek iz Bajk in povesti</a>, z naslovom:  VILA <blockquote>Na Gorjancih so prebivale v stare čase vile. Vile so bile prelepe, mlade deklice, ki niso poznale ne matere ne očeta. Ljubiti in možiti se niso smele. Oblačile so se v belo tančico, ki jim je pokrivala vse truplo do gležnjev. Las si niso spletale, padali so jim prosto do kolen z gostimi zlatorumenimi kodri. Vendar pa so se jako marljivo česale, in to vselej o zarji. Takrat jih je človek najlaže videl, ker so bile jako zamaknjene v to opravilo, da niso zapazile, ali se nahajajo same ali ne. Človeške družbe so se bale in ogibale, dasiravno ljudi niso sovražile, ampak jim le dobro svetovale in jim o priliki rade tudi kaj dobrega storile. Peti so znale tako lepo, da se jih človek nikoli ni naveličal poslušati, toda ni jim bilo povšeči, da jih kdo čuje. Tudi ples so ljubile, ali gorje si ga tistemu, ki je prišel iz zvedavosti gledat njihovo kólo. Živele so ob sadju, grozdju in gorskih zelih. Po navadi so samo večerjale, podnevi pa niso drugače nič uživale, razen če jih je povabil kak junak in poštenjak, ki ni vedel, kdo so. Kdor jih je videl na plesu ali pri jedi in jih poznal, so ga kamnovale brez milosti. Ustrelile so ga v roko ali nogo, včasi tudi v obe roki in nogi; če so se pa prav hudo ujezile, tudi v srce, da je kar precej umrl. Pod zemljo so imele spravljene silne zaklade zlata, srebra in biserja in so jih varovale tako skrbno, da jih ni mogel nihče zaslediti in dvigniti...</blockquote>

Gorjanci

V času, ko se vedno več planincev, turnih smučarjev in alpinistov odpravlja v zasnežene gore, je še posebno pomembno omeniti znanja, ki jih je treba imeti za tovrstne podvige. Poleg zdrsa je ena največjih nevarnosti, ki grozijo v gorah, snežni plaz. Ta se sproži brez opozorila in je lahko za tistega, ki ga zajame, usoden. V Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, bomo zato pozornost namenili osnovam varnosti pred snežnimi plazovi in tehnikam določanja stopnje plazovne nevarnosti.Kubični meter snega, ki v plazu pokoplje žrtev, lahko tehta tudi 600 kilogramovV času, ko se vedno več planincev, turnih smučarjev in alpinistov odpravlja v zasnežene gore, je še posebej pomembno izpostaviti znanja, ki jih je treba imeti za tovrstne podvige. Poleg zdrsa je ena izmed največjih nevarnosti, ki preti v gorah, snežni plaz. Ta se sproži brez opozorila in je lahko za tistega, ki ga zajame, usoden. V Nedeljski reportaži bomo zato pozornost namenili osnovam varnosti pred snežnimi plazovi in tehnikam določanja stopnje plazovne nevarnosti.    Spodnji del Kotliške grapeFoto: Aleš Ogrin 	 	   Plazovni trojčekFoto: Aleš Ogrin 	 	     Snežna žagaFoto: Aleš Ogrin 	 	   Tablica za določanje velikosti snežnih kristalovFoto: Aleš Ogrin 	 	   Merjenje naklona pobočjaFoto: Aleš Ogrin 	 	   Naklonometer, v ozadju je vidna snežna sondaFoto: Aleš Ogrin 	 	   Merejenje temperature snegaFoto: Aleš Ogrin 	 	   Izdelava snežnega profilaFoto: Aleš Ogrin

V času, ko se vedno več planincev, turnih smučarjev in alpinistov odpravlja v zasnežene gore, je še posebno pomembno omeniti znanja, ki jih je treba imeti za tovrstne podvige. Poleg zdrsa je ena največjih nevarnosti, ki grozijo v gorah, snežni plaz. Ta se sproži brez opozorila in je lahko za tistega, ki ga zajame, usoden. V Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, bomo zato pozornost namenili osnovam varnosti pred snežnimi plazovi in tehnikam določanja stopnje plazovne nevarnosti.Kubični meter snega, ki v plazu pokoplje žrtev, lahko tehta tudi 600 kilogramovV času, ko se vedno več planincev, turnih smučarjev in alpinistov odpravlja v zasnežene gore, je še posebej pomembno izpostaviti znanja, ki jih je treba imeti za tovrstne podvige. Poleg zdrsa je ena izmed največjih nevarnosti, ki preti v gorah, snežni plaz. Ta se sproži brez opozorila in je lahko za tistega, ki ga zajame, usoden. V Nedeljski reportaži bomo zato pozornost namenili osnovam varnosti pred snežnimi plazovi in tehnikam določanja stopnje plazovne nevarnosti. <a href="//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2022/01/20220118-085048-scaled.jpg" rel="nofollow" target="_blank"></a> Spodnji del Kotliške grapeFoto: Aleš Ogrin 	 	<a href="//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2022/01/20220118-101927-scaled.jpg" rel="nofollow" target="_blank"></a> Plazovni trojčekFoto: Aleš Ogrin 	 	<a href="//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2022/01/20220118-094840-scaled.jpg" rel="nofollow" target="_blank"></a> <a href="//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2022/01/20220118-093908-scaled.jpg" rel="nofollow" target="_blank"></a> <a href="//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2022/01/20220118-093901-scaled.jpg" rel="nofollow" target="_blank"></a> Snežna žagaFoto: Aleš Ogrin 	 	<a href="//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2022/01/20220118-093357-scaled.jpg" rel="nofollow" target="_blank"></a> Tablica za določanje velikosti snežnih kristalovFoto: Aleš Ogrin 	 	<a href="//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2022/01/20220118-093314-scaled.jpg" rel="nofollow" target="_blank"></a> Merjenje naklona pobočjaFoto: Aleš Ogrin 	 	<a href="//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2022/01/20220118-093258-scaled.jpg" rel="nofollow" target="_blank"></a> Naklonometer, v ozadju je vidna snežna sondaFoto: Aleš Ogrin 	 	<a href="//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2022/01/20220118-093247-scaled.jpg" rel="nofollow" target="_blank"></a> Merejenje temperature snegaFoto: Aleš Ogrin 	 	<a href="//radioprvi.rtvslo.si/wp-content/uploads/2022/01/20220118-092814-scaled.jpg" rel="nofollow" target="_blank"></a> Izdelava snežnega profilaFoto: Aleš Ogrin

Osnove varnosti pred snežnimi plazovi

Ljubljanska drevesa

Nekaterih stvari se januarja ne počne; ne sanja se o toplih mesecih, poletju in brezskrbnosti, ne nosi se lahke obutve in ne filozofira se o zelenjavi.A storimo prav to … Posvetimo se zelenjavi. Ne le zato, ker lahko, temveč predvsem zato, ker je zelenjava zdrava – to pa je blagor v teh bolnih časih.Marko Radmilovič na tržnici Nedeljske reportaže ponuja »Košarice, polne zelenjave!«.Partnersko kmetovanjeNa začetku vsega stoji razmislek o hrani. O hrani, kot jo razumemo in uživamo danes, ko so živila zasužnjena v velikih trgovskih verigah. Ko sta sadje in zelenjava tako brezoblična, da stežka prepoznamo okuse mladosti; ko je meso tako polno rastnih hormonov, da naši otroci z lahkoto zabijejo žogo v koš; ko ni na trgovskih  policah nobene prsti, nobenega vonja po naravi, po zrelosti ali, bog ne daj, po gnitju. V Nedeljski reportaži se Marko Radmilovič posveča alternativni metodi kmetovanja, ki je v Sloveniji z večjim ali manjšim uspehom prisotna že kar desetletje. Le nekaj kmetovalcev pa pri njej ves ta čast tudi vztraja. Gre za »partnersko kmetovanje« in v oddaji z naslovom »Košarice, polne zelenjave« se bomo posvetili tej nenavadni, a brez dvoma zdravi metodi prehranjevanja.

Nekaterih stvari se januarja ne počne; ne sanja se o toplih mesecih, poletju in brezskrbnosti, ne nosi se lahke obutve in ne filozofira se o zelenjavi. A storimo prav to … Posvetimo se zelenjavi. Ne le zato, ker lahko, temveč predvsem zato, ker je zelenjava zdrava – to pa je blagor v teh bolnih časih. Marko Radmilovič na tržnici Nedeljske reportaže ponuja »Košarice, polne zelenjave!«. Partnersko kmetovanjeNa začetku vsega stoji razmislek o hrani. O hrani, kot jo razumemo in uživamo danes, ko so živila zasužnjena v velikih trgovskih verigah. Ko sta sadje in zelenjava tako brezoblična, da stežka prepoznamo okuse mladosti; ko je meso tako polno rastnih hormonov, da naši otroci z lahkoto zabijejo žogo v koš; ko ni na trgovskih  policah nobene prsti, nobenega vonja po naravi, po zrelosti ali, bog ne daj, po gnitju. V Nedeljski reportaži se Marko Radmilovič posveča alternativni metodi kmetovanja, ki je v Sloveniji z večjim ali manjšim uspehom prisotna že kar desetletje. Le nekaj kmetovalcev pa pri njej ves ta čast tudi vztraja. Gre za »partnersko kmetovanje« in v oddaji z naslovom »Košarice, polne zelenjave« se bomo posvetili tej nenavadni, a brez dvoma zdravi metodi prehranjevanja.

Košarice, polne zelenjave

The best self improvement podcast episodes. From improving productivity, to finding purpose in your life to what constitutes freedom, this topic is on anything and everything that can help people to improve their lives. Add episodes you're interested into your queue below!

Best Episodes on Self Improvement, Growth & Development

The best podcast episodes of the most interesting stories and things. From skyping someone while they're in space, to tracking down and meeting a telephone scammer in person, to the story of a Galapagos. These episodes will keep you and all your friends entertained and captivated for hours. Learn something new in every episode! Add episodes you're interested into your queue below!