Tokratna oddaja Glasovi svetov prinaša poglobljen pogovor o zgodovini družine, o mitih in stereotipih, o liberalizaciji in hkratnem vračanju nazadnjaških pogledov na družinske skupnosti. Avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer je pred mikrofon povabila redno profesorico s Fakultete za socialno delo, dr. Darjo Zaviršek.

"Družina ni nekaj danega in naravnega"

V prenesenem pomenu lahko govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti itd. Oziramo se za tistimi vsebinami, ki so nam potrebne ali koristne v “realnem času”.Skozi zgodovino se je odnos civilizacij in kultur do posameznih vrst živali nenehno spreminjal, vendar smo ljudje do nekaterih zelo občutljivi, do drugih pa velikokrat okrutni. Če so ljudje menili, da jim živali delajo škodo, jih napadajo, so zaradi njih v smrtni nevarnosti, se bojijo njihovega strupa ali velikih, požrešnih gobcev in razprtih čeljusti − te izkušnje, predsodke in občutja pa so podkrepili še z določenimi prepričanji, mitologijo in simboli −, je vse zelo razumljivo. Vse vendarle ni tako preprosto, saj ljudje na primer na Zahodu nismo razneženi le ob ljubkih majhnih domačih ljubljenčkih ali ob najdenih srnicah, ampak tudi ob zvereh in velikih živalih, kot je kit. Kita si ne zamišljamo, kot veliko ribo, ampak biva v naši zavesti kot inteligentni sesalec. Načine deljenja njunih življenjskih prostorov, odnose ljudi do živali in živali do ljudi, so že od nekdaj regulirali. Iz preteklosti so namreč znani tudi sodni procesi, ko za povzročeno škodo niso sankcionirali le ljudi, ki so bili navadno lastniki živali (če se opremo na pravne podlage zibelk evropske civilizacije), ampak so se v sodnih postopkih morale za svoja dejanja zagovarjati tudi živali. Tokrat se bomo posvetili razmerju človek−žival znotraj rimskega prava, času, ko so nastajali tudi zametki lovskega prava in ko je zaradi velikega povpraševanje po medvedih teh zelo primanjkovalo. Gost oddaje bo dr. Marko Kambič, redni profesor za rimsko pravo in pravno zgodovino na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Znanstveno se je ukvarjal z rimskim odškodninskim, stvarnim, dednim in kazenskim pravom ter vprašanjem prevzemanja rimskega prava v srednjeveški in novoveški Evropi, s poudarkom na ozemlju današnje Slovenije, ter njegovim vplivom na sodobno pravo. Posegel je tudi v polpreteklo ustavno zgodovino in na področje pravne terminologije ter zgodovine lokalne samouprave. Posebno pozornost je posvetil zgodovini kazenskega prava, kjer se je poleg raziskovanja njegovega razvoja na ozemlju današnje Slovenije posvetil predvsem vprašanjem recepcije rimskega kazenskega postopka, institutu silobrana in preučevanju zgodnje novoveških kazenskopravnih virov s poudarkom na kazenskem redu za Ljubljano z začetka 16. stoletja. Številne njegove raziskave ne ostajajo le na pravnozgodovinskem področju, ampak segajo v veljavno pravo z namenom, da bi njihovi rezultati pripomogli k reševanju sodobnih pravnih problemov. Med drugim je ustanovni član in predsednik slovenskega društva za preučevanje 18. stoletja, član Državne volilne komisije ter dobitnik Valvasorjeve nagrade.

V prenesenem pomenu lahko govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti itd. Oziramo se za tistimi vsebinami, ki so nam potrebne ali koristne v “realnem času”.Skozi zgodovino se je odnos civilizacij in kultur do posameznih vrst živali nenehno spreminjal, vendar smo ljudje do nekaterih zelo občutljivi, do drugih pa velikokrat okrutni. Če so ljudje menili, da jim živali delajo škodo, jih napadajo, so zaradi njih v smrtni nevarnosti, se bojijo njihovega strupa ali velikih, požrešnih gobcev in razprtih čeljusti − te izkušnje, predsodke in občutja pa so podkrepili še z določenimi prepričanji, mitologijo in simboli −, je vse zelo razumljivo. Vse vendarle ni tako preprosto, saj ljudje na primer na Zahodu nismo razneženi le ob ljubkih majhnih domačih ljubljenčkih ali ob najdenih srnicah, ampak tudi ob zvereh in velikih živalih, kot je kit. Kita si ne zamišljamo, kot veliko ribo, ampak biva v naši zavesti kot inteligentni sesalec. Načine deljenja njunih življenjskih prostorov, odnose ljudi do živali in živali do ljudi, so že od nekdaj regulirali. Iz preteklosti so namreč znani tudi sodni procesi, ko za povzročeno škodo niso sankcionirali le ljudi, ki so bili navadno lastniki živali (če se opremo na pravne podlage zibelk evropske civilizacije), ampak so se v sodnih postopkih morale za svoja dejanja zagovarjati tudi živali. Tokrat se bomo posvetili razmerju človek−žival znotraj rimskega prava, času, ko so nastajali tudi zametki lovskega prava in ko je zaradi velikega povpraševanje po medvedih teh zelo primanjkovalo. Gost oddaje bo dr. Marko Kambič, redni profesor za rimsko pravo in pravno zgodovino na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Znanstveno se je ukvarjal z rimskim odškodninskim, stvarnim, dednim in kazenskim pravom ter vprašanjem prevzemanja rimskega prava v srednjeveški in novoveški Evropi, s poudarkom na ozemlju današnje Slovenije, ter njegovim vplivom na sodobno pravo. Posegel je tudi v polpreteklo ustavno zgodovino in na področje pravne terminologije ter zgodovine lokalne samouprave. Posebno pozornost je posvetil zgodovini kazenskega prava, kjer se je poleg raziskovanja njegovega razvoja na ozemlju današnje Slovenije posvetil predvsem vprašanjem recepcije rimskega kazenskega postopka, institutu silobrana in preučevanju zgodnje novoveških kazenskopravnih virov s poudarkom na kazenskem redu za Ljubljano z začetka 16. stoletja. Številne njegove raziskave ne ostajajo le na pravnozgodovinskem področju, ampak segajo v veljavno pravo z namenom, da bi njihovi rezultati pripomogli k reševanju sodobnih pravnih problemov. Med drugim je ustanovni član in predsednik slovenskega društva za preučevanje 18. stoletja, član Državne volilne komisije ter dobitnik Valvasorjeve nagrade.

Čuteče živo bitje, ki ni človek, v rimskem pravu 

Ko pomislimo na našo nekdanjo državo, socialistično Jugoslavijo, se nam pred očmi prejkone ne prikažejo kmetje, ki obdelujejo zemljo, pasejo živino in prodajajo težko pridelano hrano, ampak tovarniški delavci, ki so skozi množično industrializacijo v prvih desetletjih druge Jugoslavije postajali vedno bolj množična skupina prebivalstva, kot »nosilci« socialistične revolucije pa so bili tudi v središču takratne državne ideologije. In vendar je bila, ko smo po drugi svetovni vojni vstopili v novo državo, med Slovenci še vedno več kot polovica kmečkega prebivalstva. Kaj se je torej skozi naslednja desetletja zgodilo z vsemi temi ljudmi, na kakšen način se je oblikovala in spreminjala jugoslovanska kmetijska politika, predvsem pa, kako se je kmetovanje pri nas na specifičen način prepletlo z delom v industriji, tako da se je na podeželju pojavila cela vrsta tako imenovanih pol kmetov, pol proletarcev? O tem bomo za tokratne Glasove svetov govorili z dr. Levom Centrihom z Oddelka za zgodovino Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem in Inštituta za novejšo zgodovino, ki je skupaj z antropologinjo in etnologinjo dr. Polono Sitar pri Založbi Univerze na Primorskem nedavno izdal monografijo Pol kmet, pol proletarec: Integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Pol kmet, pol proletarec

Biologi Nacionalnega inštituta za biologijo so na petih mestih v Sloveniji tri leta spremljali populacije čmrljev in čebel samotarkPred našimi očmi poteka novo veliko izumrtje rastlinskih in živalskih vrst v zgodovini. Še posebej hitro izginjajo žuželke; med bolj prizadetimi vrstami so tudi divji opraševalci. Ti so za naše preživetje ključnega pomena. Vzroke, ki redčijo njihove vrste, je v oddaji Glasovi svetov nanizal dr. Danilo Bevk z Nacionalnega inštituta za biologijo. S sodelavci je letos oddal poročilo triletnega spremljanja divjih čebel v Sloveniji. Kakšno je torej stanje pri nas? Ali dr. Bevk ostaja optimist? Kako dolgo se bodo slovenski kmetje pri opraševanju in pridelavi hrane še lahko zanesli na naravo in na čebele samotarke, čmrlje in druge divje opraševalce? Zakaj so ti še posebej dragoceni in vredni več milijonov, če ne celo milijard evrov? Sprašuje Iztok Konc, odgovarja dr. Danilo Bevk. Foto: Blaž Koderman, Mojca Pibernik, Katarina Meža, Danilo Bevk Društvo Čmrljica: https://oprasevalci.si/

Biologi Nacionalnega inštituta za biologijo so na petih mestih v Sloveniji tri leta spremljali populacije čmrljev in čebel samotarkPred našimi očmi poteka novo veliko izumrtje rastlinskih in živalskih vrst v zgodovini. Še posebej hitro izginjajo žuželke; med bolj prizadetimi vrstami so tudi divji opraševalci. Ti so za naše preživetje ključnega pomena. Vzroke, ki redčijo njihove vrste, je v oddaji Glasovi svetov nanizal dr. Danilo Bevk z Nacionalnega inštituta za biologijo. S sodelavci je letos oddal poročilo triletnega spremljanja divjih čebel v Sloveniji. Kakšno je torej stanje pri nas? Ali dr. Bevk ostaja optimist? Kako dolgo se bodo slovenski kmetje pri opraševanju in pridelavi hrane še lahko zanesli na naravo in na čebele samotarke, čmrlje in druge divje opraševalce? Zakaj so ti še posebej dragoceni in vredni več milijonov, če ne celo milijard evrov? Sprašuje Iztok Konc, odgovarja dr. Danilo Bevk. Foto: Blaž Koderman, Mojca Pibernik, Katarina Meža, Danilo Bevk Društvo Čmrljica: <a href="https://oprasevalci.si/" rel="nofollow" target="_blank">https://oprasevalci.si/</a>

Dr. Bevk: Pri varstvu opraševalcev ne smemo ukrepati na pamet

Mesec junij je mesec ponosa. Mesec, v katerem se, vsaj enkrat na leto, glasneje kot po navadi sliši glasove tistih, ki podpirajo človekove pravice LGBTIQ+ oseb pri nas in po svetu. V zadnjem letu je LGBTIQ+ skupnost vendarle dosegla nekatere pomembne preboje pri uveljavljanju zakonodaje s področja enakih pravic, a pot do popolne enakopravnosti je še dolga, odprtih vprašanj še veliko. To potrjujejo tudi dogodki v Ljubljani, ko smo bili priča organiziranemu nasilju nad udeleženkami in udeleženci parade ponosa. V tokratni oddaji Glasovi svetov se Miha Žorž pogovarja s Simono Muršec, predsednico društva Parada ponosa.

 Nasilje nad LGBTIQ+ skupnostjo

Človek se je od pradavnine, danes verjetno to ne velja več, definiral v razliki in v razmerju do živali. Primerjave med ljudmi in živalmi so tudi dandanes aktualne. Po njih so poimenovani rodovi staroselcev, različna društva, taborniki, skupine otrok v vrtcih, športni klubi. Z živalskimi imeni se psujemo in z izrazi zanje poudarjamo izstopajoče osebnostne lastnosti ter naša vedenja in lastnosti. Za tovrstno označevanje je značilna velika pomensko - kulturna pestrost. Za nas je slon neroden in počasen, drugod ga slavijo v veliko bolj svetli luči. Vzporedno z banalno, prijetno in neprijetno profanostjo, pa je zanimo spremljati razvoj prvotno zastavljenih arhetipov skozi literaturo in pravljično zapuščino. Tu najdemo pravo zakladnico prepletajočih se motivov in simbolov, zakritih sporočil, ki jih še vedno razvozlavamo, pravilno prenašamo iz drugih kulturnih okolji in v naš čas tudi napačno prevajamo in izgubljamo njihov prvotni smisel. Gre za vrsto univerzalnih pomenov, ki se prenašajo skozi brezmejne prostore krajev in časov. V pravljicah so živalski liki počlovečeni, zato, da bi se človek, ki skozi njih ubeseduje in upodablja svoj vrednostni sistem (ne gre sicer samo za to funkcijo), v njih verjetno uzrl v svoji pravi, goli podobi. V oddaji Glasovi svetov bosta o tem govorili dr. Mateja Gaber, ki še posebej dobro pozna temo germanske mitologije in srednjeveške pesemske literature, v mitologijo in živalsko pravljico nasploh pa se bomo poglobili z dr. Mileno Milevo Blažič, ki prav tako sodeluje v skoraj dve leti trajajočem projektu Evropska noč raziskovalcev, z naslovom Humanistika, to si ti!, ki ga koordinira Filozofska fakulteta v Ljubljani, obraz in duša projekta pa je prav dr. Mateja Gaber.

Človek se je od pradavnine, danes verjetno to ne velja več, definiral v razliki in v razmerju do živali. Primerjave med ljudmi in živalmi so tudi dandanes aktualne. Po njih so poimenovani rodovi staroselcev, različna društva, taborniki, skupine otrok v vrtcih, športni klubi. Z živalskimi imeni se psujemo in z izrazi zanje poudarjamo izstopajoče osebnostne lastnosti ter naša vedenja in lastnosti. Za tovrstno označevanje je značilna velika pomensko - kulturna pestrost. Za nas je slon neroden in počasen, drugod ga slavijo v veliko bolj svetli luči. Vzporedno z banalno, prijetno in neprijetno profanostjo, pa je zanimo spremljati razvoj prvotno zastavljenih arhetipov skozi literaturo in pravljično zapuščino. Tu najdemo pravo zakladnico prepletajočih se motivov in simbolov, zakritih sporočil, ki jih še vedno razvozlavamo, pravilno prenašamo iz drugih kulturnih okolji in v naš čas tudi napačno prevajamo in izgubljamo njihov prvotni smisel. Gre za vrsto univerzalnih pomenov, ki se prenašajo skozi brezmejne prostore krajev in časov. V pravljicah so živalski liki počlovečeni, zato, da bi se človek, ki skozi njih ubeseduje in upodablja svoj vrednostni sistem (ne gre sicer samo za to funkcijo), v njih verjetno uzrl v svoji pravi, goli podobi. V oddaji Glasovi svetov bosta o tem govorili dr. Mateja Gaber, ki še posebej dobro pozna temo germanske mitologije in srednjeveške pesemske literature, v mitologijo in živalsko pravljico nasploh pa se bomo poglobili z dr. Mileno Milevo Blažič, ki prav tako sodeluje v skoraj dve leti trajajočem projektu Evropska noč raziskovalcev, z naslovom Humanistika, to si ti!, ki ga koordinira Filozofska fakulteta v Ljubljani, obraz in duša projekta pa je prav dr. Mateja Gaber.

Arhetipi živali v literaturi, opismenjevanje ljudi z živalskimi podobami in njihova vloga v človeški preobleki

Susan Meiselas

»Živimo v družbi preplavljeni s podobami. Hiperprodukcija podob nas obdaja. A večina  teh je izvotlenih. Brez pomena, brez globljega smisla. Brez refleksije, brez simbolnih pomenov, družbenih angažmajev, skratka brez podob, ki bi s svojim produciranjem, obstojem služile v dobro skupnosti. Zato so toliko bolj dragoceni tisti, ki skozi objektiv gledajo z etosom, sočutjem in razumejo, da so oni in ne fotoaparat orodje, medij, sel, ki odpira prostore družbi za samorefleksijo, introspekcijo, nova vedenja in spoznave. Ena takšnih je tudi svetovna ikona družbeno angažirane fotografije, članica prav tako znamenite foto agencije Magnum - Susan Meiselas, ki prihodnji teden otvori svojo razstavo v Galeriji Jakopič, ta konec tedna pa bo prisotna na mojstrskem tečaju, t.i. masterclassu, z naslovom "Fotografija opolnomoča". To je mojstrski tečaj vizualnega pripovedovanja za krepitev odnosov s skupnostmi, kjer sodeluje 15 izbranih fotografov s 13 projekti. Družbeno angažiran foto projekt torej, ki stremi k vključevanju, sodelovanju, opolnomočenju. In vprašanje, ali lahko in kako lahko fotografija opolnomoči posameznike, družbo, ali lahko spreminja svet, je eno od mnogih vprašanj, ki jih je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič namenila gostjam: dr. Mariji Skočir, umetnostni zgodovinarki, višji kustosinji, vodji Galerije Jakopič in Galerije Vžigalica ter fotografinjama Katji Bidovec in Poloni Avanzo.«

Svetovna ikona družbeno angažirane fotografije Susan Meiselas in podobe, ki lahko opolnomočijo

O tem, kako so srednjeveški trgovci in bankirji vplivali ne le na ekonomijo, ampak tudi na družbo, politiko, mišljenje in umetnost krščanske Evrope ter s tem utrli pot kasnejšemu nastopu kapitalizmaKo si zamišljamo srednji vek, se nam pred očmi praviloma zarišejo podobe vladarjev in plemičev, v rokah katerih je večina bogastva in ki naj bi skrbeli za mir na tem svetu, pa delovnih kmetov, ki pridno obdelujejo zemljišča fevdalnih gospodov, in nenazadnje duhovnikov, menihov in teologov, ki vztrajno skrbijo za zveličanje krščanskih duš. Manj pogosto pa pomislimo, da je v obdobju visokega in poznega srednjega veka, nekje od 11. stoletja naprej, v to idealno tridelno družbo začel vstopati še nekdo drug - in sicer trgovec ter kasneje bankir. Prav s tem dvema figurama, ki v srednjeveški družbi delujeta kot neke vrste znanilca novega sveta, se ukvarja tudi monografija znamenitega francoskega zgodovinarja Jacquesa Le Goffa z naslovom Trgovci in bankirji v srednjem veku, ki je v prevodu Nine Kanc nedavno izšla pri založbi Studia humanitatis. Ob njej bomo o tem, kakšen je bil srednjeveški trgovec oziroma bankir, v kaj je verjel, kako je svoje delo usklajeval s takrat še vedno globoko religioznim pogledom na svet, kakšno mesto je zasedal v srednjeveški družbi in kako se je pod vplivom njegovega delovanja nazadnje ta družba začela korenito spreminjati, za tokratne Glasove svetov govorili z dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevenom Borakom, ki je Le Goffovi knjigi pripisal tudi spremno besedo. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: upodobitev italijanskih bankirjev iz Cocharellijevega kondeksa, nastalega v Genovi med 1330 and 1340 (British Library, Wikipedija)

O tem, kako so srednjeveški trgovci in bankirji vplivali ne le na ekonomijo, ampak tudi na družbo, politiko, mišljenje in umetnost krščanske Evrope ter s tem utrli pot kasnejšemu nastopu kapitalizmaKo si zamišljamo srednji vek, se nam pred očmi praviloma zarišejo podobe vladarjev in plemičev, v rokah katerih je večina bogastva in ki naj bi skrbeli za mir na tem svetu, pa delovnih kmetov, ki pridno obdelujejo zemljišča fevdalnih gospodov, in nenazadnje duhovnikov, menihov in teologov, ki vztrajno skrbijo za zveličanje krščanskih duš. Manj pogosto pa pomislimo, da je v obdobju visokega in poznega srednjega veka, nekje od 11. stoletja naprej, v to idealno tridelno družbo začel vstopati še nekdo drug - in sicer trgovec ter kasneje bankir. Prav s tem dvema figurama, ki v srednjeveški družbi delujeta kot neke vrste znanilca novega sveta, se ukvarja tudi monografija znamenitega francoskega zgodovinarja Jacquesa Le Goffa z naslovom Trgovci in bankirji v srednjem veku, ki je v prevodu Nine Kanc nedavno izšla pri založbi Studia humanitatis. Ob njej bomo o tem, kakšen je bil srednjeveški trgovec oziroma bankir, v kaj je verjel, kako je svoje delo usklajeval s takrat še vedno globoko religioznim pogledom na svet, kakšno mesto je zasedal v srednjeveški družbi in kako se je pod vplivom njegovega delovanja nazadnje ta družba začela korenito spreminjati, za tokratne Glasove svetov govorili z dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevenom Borakom, ki je Le Goffovi knjigi pripisal tudi spremno besedo. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: upodobitev italijanskih bankirjev iz Cocharellijevega kondeksa, nastalega v Genovi med 1330 and 1340 (British Library, Wikipedija)

Trgovci in bankirji v srednjem veku

V usodi človeka, ki se je osebno poznal tako z Gavrilom Principom kakor z Adolfom Hitlerjem, za nameček pa prehodil pot, ki iz bosanskega zakotja vodi vse do Stockholma, se po svoje zgošča zgodba evropskega 20. stoletjaČeprav ni nobenega dvoma, da védenje o življenjskih usodah ljubih nam književnikov in književnic lahko pripomore k boljšemu razumevanju njihovih del – kako neki bi, na primer, pisal Dostojevski, ko bi ne bil epileptik, in kaj bi zaposlovalo Kafka, ko bi ne imel težavnega odnosa z očetom –, pa se pretesno naslanjanje na biografijo kaj lahko izteče v dolgočasno in omejujočo bralsko interpretacijo, v kateri pač ni ne prostora ne posluha za umetnikovo individualno kreativno gesto, za moč umetničine stvariteljske domišljije. Ko v roke jemljemo biografije velikih pisateljev, torej per definitionem stopamo na spolzek teren. In vendar je treba reči, da smo ob branju sveže prevedene biografske knjige V požaru svetov, v kateri nemški publicist Michael Martens spretno in duhovito obnavlja življenjsko zgodbo Iva Andrića, na nenavadno trdnih, prav nič drsljivih tleh. Martensa namreč ne mika, da bi v Mostu na Drini, Travniški kroniki ali Prekletem dvorišču videl mehanično preslikavo dogodkov, ki so sicer zaznamovali nobelovčevo življenje, temveč hoče v specifični, absolutno idiosinkratični usodi velikega jugoslovanskega pisatelja ugledati zgodbo, v kateri se na metonimičen način zgošča in zrcali celotna zgodba evropskega 20. stoletja. Kakšen pogled na staro celino se nam torej razpre, če jo motrimo skozi prizmo Andrićeve biografije? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili literarno komparativistko, dr. Seto Knop, ki je Martensovo delo V požaru svetov prevedla za založbo LUD Literatura. foto: Andrić z ženo Milico ob prejemu novice o Nobelovi nagradi, 1961 (Stevan Kragujević, Wikipedia)

V usodi človeka, ki se je osebno poznal tako z Gavrilom Principom kakor z Adolfom Hitlerjem, za nameček pa prehodil pot, ki iz bosanskega zakotja vodi vse do Stockholma, se po svoje zgošča zgodba evropskega 20. stoletjaČeprav ni nobenega dvoma, da védenje o življenjskih usodah ljubih nam književnikov in književnic lahko pripomore k boljšemu razumevanju njihovih del – kako neki bi, na primer, pisal Dostojevski, ko bi ne bil epileptik, in kaj bi zaposlovalo Kafka, ko bi ne imel težavnega odnosa z očetom –, pa se pretesno naslanjanje na biografijo kaj lahko izteče v dolgočasno in omejujočo bralsko interpretacijo, v kateri pač ni ne prostora ne posluha za umetnikovo individualno kreativno gesto, za moč umetničine stvariteljske domišljije. Ko v roke jemljemo biografije velikih pisateljev, torej per definitionem stopamo na spolzek teren. In vendar je treba reči, da smo ob branju sveže prevedene biografske knjige V požaru svetov, v kateri nemški publicist Michael Martens spretno in duhovito obnavlja življenjsko zgodbo Iva Andrića, na nenavadno trdnih, prav nič drsljivih tleh. Martensa namreč ne mika, da bi v Mostu na Drini, Travniški kroniki ali Prekletem dvorišču videl mehanično preslikavo dogodkov, ki so sicer zaznamovali nobelovčevo življenje, temveč hoče v specifični, absolutno idiosinkratični usodi velikega jugoslovanskega pisatelja ugledati zgodbo, v kateri se na metonimičen način zgošča in zrcali celotna zgodba evropskega 20. stoletja. Kakšen pogled na staro celino se nam torej razpre, če jo motrimo skozi prizmo Andrićeve biografije? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili literarno komparativistko, dr. Seto Knop, ki je Martensovo delo V požaru svetov prevedla za založbo LUD Literatura. foto: Andrić z ženo Milico ob prejemu novice o Nobelovi nagradi, 1961 (Stevan Kragujević, Wikipedia)

Ivo Andrić: diplomat, literat, Jugoslovan

Nam je monogamija prirojena ali privzgojena? Je stvar narave ali kulture? Je to sploh pomembno? Drži, da strast in poželenje v dolgotrajni intimni partnerski zvezi polagoma ugašata? Da domače z leti postane dolgočasno in nezanimivo? Kako razložiti nezvestobo? Kakšna vrednota je zvestoba in kaj je sploh danes definicija nezvestobe? Je to fantaziranje o drugih osebah, gledanje pornografije, plačevanje za spolnost ali intimnost z drugo osebo? Se skokom čez plot v dolgotrajni monogamni intimni zvezi ne da izogniti? Kako jih preprečiti? Kako preboleti? O vsem tem piše ugledna psihoterapevtka Esther Perel v svoji knjigi Nezvestoba do groba, o skokih čez plot malce drugače, ki je v prevodu Tine Stanek izšla pri založbi Mladinska knjiga. Zanimiva mnenja o knjigi, nezvestobi in monogamiji razkriva psihoterapevt in seksolog Jaka Sotlar v tokratni oddaji Glasovi svetov. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.

Monogamija in nezvestoba

V prenesenem pomenu lahko govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti itd. Oziramo se za tistimi vsebinami, ki so nam potrebne ali koristne v “realnem času”.

Andra Sibak je profesorica medijskih študij na Univerzi v Tartuju v Estoniji. Raziskovalno se ukvarja z novimi tehnologijami in mladimi, od družbenih medijev do zasebnosti in datafikacije oziroma upodatkovljenja. Z Giovanno Masceroni v knjigi Datafied Childhoods: Data Practices and Imaginaries in Children's Lives opisujeta odraščanje otrok v današnjem upodatkovljenem vsakdanu. Kako digitalni mediji, z internetom povezane naprave, kot so denimo igrače in pametni zvočniki, algoritmi in umetna inteligenca vplivajo na odraščanje? Ob zavedanju, da so otroci zelo različni in otroštva lahko tudi – ne glede na njihovo vpetost v digitaliziran medijski vsakdan, avtorici kritično motrita upodatkovljenost, ki najmlajše danes ujame že ob rojstvu. Digitalizacija je močno spremenila naša vsakdanja življenja. Pred tremi leti, ob začetku pandemije, ki jo je Svetovna zdravstvena organizacija ta mesec preklicala, smo vsi ostali doma. Po eni strani pandemije ne bi mogli preživeti na način, kot smo jo, če ne bi bilo interneta, računalnikov, pametnih telefonov in aplikacij. Po drugi strani pa smo se naučili, da našim interakcijam prek zaslona manjka velik del človeške izkušnje. Raziskovalkam in raziskovalcem vpliva digitalizacije, datafikacije, ekonomije pozornosti in nadzorovalnega kapitalizma na naša življenja so se ob razglasitvi pandemije, ugašanju javnega življenja in druženja v živo ter zapiranju ljudi med stene svojih domov, prižgali vsi alarmi. Andra Siibak in Giovanna Masceroni sta se pisanja knjige lotili novembra 2019, ko o pandemiji še ni bilo ne duha ne sluha. Andra Siibak, ki se je tik pred začetkom zaprtja s svojo družino preselila v Združene države Amerike, v Chicago, kjer naj bi preživela celotno leto, je zato zaprtje najprej občutila na osebni ravni, tako kot številni ljudje po svetu. Vedela pa je tudi, da premik življenj za zaslone pomeni večjo proizvodnjo in črpanje podatkov uporabnic in uporabnikov. Med njimi so bili posebna skupina otroci in mladostniki, saj se je njihovo izobraževanje preselilo na splet in na različne izobraževalne platforme. Določene tehnologije, ki so se začele nenadoma množično uporabljati, so bile podatkovno požrešne na zelo različne načine, opozarja raziskovalka, ki v knjigi Datafied Childhoods: Data Practices and Imaginaries in Children's Lives razkriva, na kakšen način je sodobno otroštvo upodatkovljeno doma, v šoli in v vrstniški skupini. Upodatkovljenost razume kot produkt in ojačevalec mediatizacije, ki se je prek kulture nadzora naturalizirala v imaginarijih in praksah državljank in državljanov in kolonizirala vse življenjske prostore. Deljenje podatkov je postalo normalno, o njem uporabnice in uporabniki ne razmišljajo več. Če pa razmišljajo in se z njim ne strinjajo, potem v veliko primerih ne morejo sodelovati. Deljenje podatkov se pričakuje v zameno za uporabo aplikacij in storitev. Z Andro Siibak se je pogovarjala Urška Henigman.

Andra Sibak je profesorica medijskih študij na Univerzi v Tartuju v Estoniji. Raziskovalno se ukvarja z novimi tehnologijami in mladimi, od družbenih medijev do zasebnosti in datafikacije oziroma upodatkovljenja. Z Giovanno Masceroni v knjigi Datafied Childhoods: Data Practices and Imaginaries in Children's Lives opisujeta odraščanje otrok v današnjem upodatkovljenem vsakdanu. Kako digitalni mediji, z internetom povezane naprave, kot so denimo igrače in pametni zvočniki, algoritmi in umetna inteligenca vplivajo na odraščanje? Ob zavedanju, da so otroci zelo različni in otroštva lahko tudi – ne glede na njihovo vpetost v digitaliziran medijski vsakdan, avtorici kritično motrita upodatkovljenost, ki najmlajše danes ujame že ob rojstvu. Digitalizacija je močno spremenila naša vsakdanja življenja. Pred tremi leti, ob začetku pandemije, ki jo je Svetovna zdravstvena organizacija ta mesec preklicala, smo vsi ostali doma. Po eni strani pandemije ne bi mogli preživeti na način, kot smo jo, če ne bi bilo interneta, računalnikov, pametnih telefonov in aplikacij. Po drugi strani pa smo se naučili, da našim interakcijam prek zaslona manjka velik del človeške izkušnje. Raziskovalkam in raziskovalcem vpliva digitalizacije, datafikacije, ekonomije pozornosti in nadzorovalnega kapitalizma na naša življenja so se ob razglasitvi pandemije, ugašanju javnega življenja in druženja v živo ter zapiranju ljudi med stene svojih domov, prižgali vsi alarmi. Andra Siibak in Giovanna Masceroni sta se pisanja knjige lotili novembra 2019, ko o pandemiji še ni bilo ne duha ne sluha. Andra Siibak, ki se je tik pred začetkom zaprtja s svojo družino preselila v Združene države Amerike, v Chicago, kjer naj bi preživela celotno leto, je zato zaprtje najprej občutila na osebni ravni, tako kot številni ljudje po svetu. Vedela pa je tudi, da premik življenj za zaslone pomeni večjo proizvodnjo in črpanje podatkov uporabnic in uporabnikov. Med njimi so bili posebna skupina otroci in mladostniki, saj se je njihovo izobraževanje preselilo na splet in na različne izobraževalne platforme. Določene tehnologije, ki so se začele nenadoma množično uporabljati, so bile podatkovno požrešne na zelo različne načine, opozarja raziskovalka, ki v knjigi Datafied Childhoods: Data Practices and Imaginaries in Children's Lives razkriva, na kakšen način je sodobno otroštvo upodatkovljeno doma, v šoli in v vrstniški skupini. Upodatkovljenost razume kot produkt in ojačevalec mediatizacije, ki se je prek kulture nadzora naturalizirala v imaginarijih in praksah državljank in državljanov in kolonizirala vse življenjske prostore. Deljenje podatkov je postalo normalno, o njem uporabnice in uporabniki ne razmišljajo več. Če pa razmišljajo in se z njim ne strinjajo, potem v veliko primerih ne morejo sodelovati. Deljenje podatkov se pričakuje v zameno za uporabo aplikacij in storitev. Z Andro Siibak se je pogovarjala Urška Henigman.

Digitalizacija in upodatkovljeno otroštvo

Danes je verjetno popolnoma jasno, da je slovensko gospodarstvo v veliki meri odvisno od gospodarstev večjih držav Evropske unije. Še več: celo naše nacionalne ekonomske politike v pomembnem obsegu določajo v Bruslju in Frankfurtu. In če se je komu v zanosu približevanja zahodu morda zdelo, da je to dobrodošlo, je vsaj od finančno-gospodarske krize po letu 2008 postalo očitno tudi, da nam ta velika odvisnost nikakor ni vedno v korist in da imajo močno omejene zmožnosti ukrepanja ob gospodarski krizi lahko tudi zelo visoko ceno. Toda kako smo sploh prišli do te točke? Prav to raziskuje še sveža knjiga sociologinje in ekonomistke dr. Ane Podvršič z naslovom Iz socializma v periferni kapitalizem, v kateri avtorica skozi dve veliki strukturni krizi - tisto, ki je zajela Jugoslavijo v 80-ih letih preteklega stoletja in pa tisto po letu 2008 – raziskuje, kako se je spreminjal položaj naše ekonomije v razmerju do mednarodnih trgov ter kako je to vplivalo na socialno in politično podobo naše države. Na kakšen način sta torej ti dve krizi prodrli v naš prostor in kako sta preobrazili naše gospodarstvo? Kako so se nanje odzvali domači politiki in družba ter kakšno vlogo so v tem kontekstu odigrale tuje finančne institucije? Koliko smo imeli pri vsem skupaj sploh manevrskega prostora, koliko pa smo le del širših strukturnih in ideoloških sprememb v svetovni ekonomiji? To je nekaj vprašanj, o katerih se bomo z Ano Podvršič pogovarjali v tokratnih Glasovih svetov. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Iz socializma v periferni kapitalizem

Akupunktura je v Sloveniji kot dopolnilna metoda zdravljenja kronične bolečine že dalj časa del javnega zdravstvenega sistemaZdravnik doc. dr. Iztok Potočnik z Onkološkega inštituta v Ljubljani pravi, da je bil sprva do akupunkture skeptičen. Po opravljenem izobraževanju in uporabi akupunkture za zdravljenje bolečine in še nekaterih drugih zdravstvenih težav, pa vidi številne dobrobiti te zdravilne metode, ki izhaja iz tradicionalne kitajske medicine. Akupunktura temelji na taoistični filozofiji, ki pravi, da je bolezen le porušenje razmerja moči jina in janga. Cilj zdravljenja je ponovna vzpostavitev harmonije v telesu. Podrobneje v oddaji Glasovi Svetov, ki jo je pripravil Iztok Konc.

Akupunktura je v Sloveniji kot dopolnilna metoda zdravljenja kronične bolečine že dalj časa del javnega zdravstvenega sistemaZdravnik doc. dr. Iztok Potočnik z Onkološkega inštituta v Ljubljani pravi, da je bil sprva do akupunkture skeptičen. Po opravljenem izobraževanju in uporabi akupunkture za zdravljenje bolečine in še nekaterih drugih zdravstvenih težav, pa vidi številne dobrobiti te zdravilne metode, ki izhaja iz tradicionalne kitajske medicine. Akupunktura temelji na taoistični filozofiji, ki pravi, da je bolezen le porušenje razmerja moči jina in janga. Cilj zdravljenja je ponovna vzpostavitev harmonije v telesu. Podrobneje v oddaji Glasovi Svetov, ki jo je pripravil Iztok Konc.

Zdravnik doc. dr. Iztok Potočnik: Sprva sem bil do akupunkture skeptičen

Lahko bi rekli, da je Kranj zibelka slovenske fotografije. Tu je bil ustanovljen prvi foto klub, ki si je v avstroogrskih časih drznil imenovati se »Prvi slovenski klub fotografov  amaterjev« in v Kranju se je rodil prvi slovenski fotograf in izumitelj fotografije na steklo Janez Puhar. Že v slovenskih krogih, kaj šele v mednarodnih, je Puharja kljub izjemnemu dosežku za svetovno dediščino, skoraj nemogoče zaslediti, celo v fotografskih enciklopedijah je to težava. Zakaj je Janez Puhar, ki ga uvrščamo med svetovne pionirje razvoja fotografije, še vedno tako spregledan, (pre)malo znan, človek svetovljanskega duha, ki je bil vsestranski izobraženec, ki je govoril več kot 10 tujih jezikov, čeprav je deloval v skromnih razmerah, oddaljen od takratnih vplivnih centrov Evrope. Za pojasnila, podrobnejše vpoglede v njegovo izjemno življenjsko zgodbo, je voditeljica in avtorica oddaje Liana Buršič tokrat gostila poznavalca Puharjevega dela in življenja - Petro Puhar, sorodnico Janeza Puharja, sicer zaposleno v Mestni knjižnici Kranj in Vasjo Doberleta, mojstra fotografije pri Fotografski zvezi Slovenije in pri Mednarodni zvezi za fotografsko umetnost. Oba gosta sta tudi člana Fotografskega društva Janez Puhar Kranj.

Janez Puhar - spregledani svetovni pionir

Čeprav so se kar tri četrtine njegove monumentalne zgodovine izgubile, je tisto, kar je od Livijevega besedila ostalo, nepogrešljivo za razumevanje nastanka rimske republike in njenega velikega obračuna s Hanibalom in Kartagino21. aprila leta 753 pr. n. št. je bil – tako vsaj pravi legenda – na sedmih gričih ob spodnjem toku reke Tibere ustanovljen Rim. Sprva majhen, nevpadljiv zaselek je, kot vemo, sčasoma zrasel v središče imperija oziroma v eno največjih, najbogatejših, politično in kulturno najvplivnejših mest vseh časov. In kako natanko je potekal ta meteorski vzpon? Kaj je imel Rim, česar niso imele Atene, Kartagina, Aleksandrija in druga velika mesta sredozemskega bazena? To je, kajpada, kompleksno vprašanje, ki še danes zaposluje in razdvaja številne zgodovinarje, a eno je gotovo: sleherni upoštevanja vreden odgovor mora nujno upoštevati tudi to, kar so o zadevi povedali že Rimljani sami. V tem kontekstu pa kratko malo ni mogoče mimo pisanja nemara največjega izmed njihovih zgodovinarjev, Tita Livija, ki se je te problematike lotil v monumentalnem, temi nadvse primerno naslovljenem delu Ab urbe condita oziroma, po slovensko, Od ustanovitve mesta. Ker je prvi zvezek Livijeve zgodovine v prevodu pokojnega filologa in literarnega zgodovinarja akad. dr. Primoža Simonitija pred nedavnim izšel pri Slovenski matici in ker se utemeljeno lahko nadejamo, da bodo v naslednjih letih izšli še drugi zvezki, s katerimi bomo slovenski bralke in bralci Livija naposled dobili v celoti, smo se v tokratnih Glasovih svetov spraševali, o čem je pravzaprav pisal Livij, kako je to počel, kakšno mesto zavzema v kanonu latinske književnosti in zakaj je bil že skrajni čas, da dospe na naše knjižne police. O vsem tem in še čem smo se pogovarjali s filologom ter predavateljem na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Davidom Movrinom, ki kot urednik zdaj bdi nad projektom slovenske izdaje Livija. foto: naslovnica slovenske izdaje Od ustanovitve mesta (Goran Dekleva)

Čeprav so se kar tri četrtine njegove monumentalne zgodovine izgubile, je tisto, kar je od Livijevega besedila ostalo, nepogrešljivo za razumevanje nastanka rimske republike in njenega velikega obračuna s Hanibalom in Kartagino21. aprila leta 753 pr. n. št. je bil – tako vsaj pravi legenda – na sedmih gričih ob spodnjem toku reke Tibere ustanovljen Rim. Sprva majhen, nevpadljiv zaselek je, kot vemo, sčasoma zrasel v središče imperija oziroma v eno največjih, najbogatejših, politično in kulturno najvplivnejših mest vseh časov. In kako natanko je potekal ta meteorski vzpon? Kaj je imel Rim, česar niso imele Atene, Kartagina, Aleksandrija in druga velika mesta sredozemskega bazena? To je, kajpada, kompleksno vprašanje, ki še danes zaposluje in razdvaja številne zgodovinarje, a eno je gotovo: sleherni upoštevanja vreden odgovor mora nujno upoštevati tudi to, kar so o zadevi povedali že Rimljani sami. V tem kontekstu pa kratko malo ni mogoče mimo pisanja nemara največjega izmed njihovih zgodovinarjev, Tita Livija, ki se je te problematike lotil v monumentalnem, temi nadvse primerno naslovljenem delu Ab urbe condita oziroma, po slovensko, Od ustanovitve mesta. Ker je prvi zvezek Livijeve zgodovine v prevodu pokojnega filologa in literarnega zgodovinarja akad. dr. Primoža Simonitija pred nedavnim izšel pri Slovenski matici in ker se utemeljeno lahko nadejamo, da bodo v naslednjih letih izšli še drugi zvezki, s katerimi bomo slovenski bralke in bralci Livija naposled dobili v celoti, smo se v tokratnih Glasovih svetov spraševali, o čem je pravzaprav pisal Livij, kako je to počel, kakšno mesto zavzema v kanonu latinske književnosti in zakaj je bil že skrajni čas, da dospe na naše knjižne police. O vsem tem in še čem smo se pogovarjali s filologom ter predavateljem na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Davidom Movrinom, ki kot urednik zdaj bdi nad projektom slovenske izdaje Livija. foto: naslovnica slovenske izdaje Od ustanovitve mesta (Goran Dekleva)

Tit Livij, največji zgodovinar starega Rima

Odsotnost celovite in sistematične spolne vzgoje ne pomeni, da mladi ne dobijo nikakršnih informacij o spolnosti in seksualnosti. Na svojih pametnih napravah lahko kjerkoli in kadarkoli dostopajo do pornografskih vsebin. Ker je resnična človekova seksualnost še vedno velika tabu tema, ker se o njej ne pogovarjamo, če pa že, pa se opozarja predvsem na nevarnosti ali spodbuja vzdržnost od seksa, potem seks v očeh odraščajočih ljudi ni nekaj, kar je namenjeno užitku in zabavi. Kako pa človekovo seksualnost obravnavajo religije? O tem, kakšen pogled, pravila, prepovedi in zapovedi imajo različne svetovne religije, od velikih abrahamovskih monoteizmov do novih religijskih gibanj in vzhodnih verskih tradicij, nam je razložil religiolog prof. dr. Aleš Črnič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.

Religije in seksualnost

Letošnja prejemnica Glazerjeve listine in tudi sicer večkrat nagrajena vsestranska umetnica Nika Autor je pred slabim mesecem napisala javno pismo, v katerem je odkrito spregovorila o svojih neuspelih poskusih prijavljanja na razpisih za delovno mesto ter o klientelizmu in neenakih možnostih za ženske v slovenskem akademskem prostoru. Zdi se, da je zgodba Nike Autor odprla pandorino skrinjico, saj so se nanjo odzvale številne ženske s podobnimi izkušnjami, a hkrati se zdi, da so patriarhalne strukture ter omrežja moči, ki reproducirajo neenakosti, nedotakljive. O položaju žensk ter o enakosti spolov v univerzitetnem okolju  je spregovorila red. prof. dr. Milica Antić Gaber.

Ženske, univerza in moške strukture moči

Z zgodovinarjem dr. Juretom Ramšakom o tem, kako je Jugoslavija znotraj različnih pratform, prav posebej pa Gibanja neuvrščenih, skušala propagirati in udejanjati pravičnejše mednarodno ekonomsko povezovanje od tistega, ki ga je po drugi svetovni vojni vodil Zahod z Združenimi državami na čeluKo se je po drugi svetovni vojni začel intenziven proces osamosvajanja prej koloniziranih dežel, so te lahko kmalu opazile, da njihova nova politična samostojnost še zdaleč ni prinesla tudi pričakovane ekonomske neodvisnosti, prosperitete in razvoja. Še več, kljub dekolonizaciji se je globalna neenakost med severom in jugom med letoma 1938 in 1966 več kot podvojila. Ni torej nenavadno, da so se novoustanovljene države tretjega sveta že kmalu po drugi svetovni vojni začele povezovati v poskusih, da bi se - v sicer izrazito bipolarnem svetu hladne vojne - vzpostavile kot vsaj delno samostojen akter ter se zavzele za globalizacijo, ki bi potekala drugače, kot jo je vodil razviti svet z Združenimi državami Amerike na čelu. In kot močan akter v tej skupini držav se je po sporu s Sovjetsko zvezo leta 1948 vzpostavila tudi socialistična Jugoslavija, ki je že leta 1950 naznanila, da poglavitna grožnja globalni stabilnosti in miru ni ideološki razkol med Vzhodom in Zahodom, ampak prav neznanski prepad med bogatimi narodi severne hemisfere in obubožanim jugom zemeljske poloble. Kako je torej naša nekdanja država znotraj različnih platform, prav posebej pa Gibanja neuvrščenih, skušala propagirati drugačno mednarodno ekonomsko povezovanje? Kakšna naj bi po mnenju Jugoslavije in njenih takratnih zaveznikov ta drugačna globalizacija sploh bila? Koliko so bili ti predlogi odmevni in kakšni so bili njihovi konkretni poskusi uresničevanja? Ter zakaj je na koncu tudi drugi veliki val globalizacije, ki je svet zajel v 70-ih in 80-ih letih, dokončno pa svojo zmago razglasil s padcem berlinskega zidu, potekal po povsem drugačnem ideološko-ekonomskem ključu in ne po principih, k so jih propagirale države globalnega juga? To je nekaj vprašanj, ki se jih bomo dotaknili v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo zgodovinarja iz Znanstveno-raziskovalnega središča Koper dr. Jureta Ramšaka. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. foto: voditelji glavnih pobudnic ustanovitve Gibanja neuvrščeniih - Indije (Džavaharl Nehru), Gane (Kwame Nkrumah), Egipta (Gamal Abdel Naser), Indonezije (Ahmed Sukarno) in Jugoslavije (Josip Broz Tito)

Z zgodovinarjem dr. Juretom Ramšakom o tem, kako je Jugoslavija znotraj različnih pratform, prav posebej pa Gibanja neuvrščenih, skušala propagirati in udejanjati pravičnejše mednarodno ekonomsko povezovanje od tistega, ki ga je po drugi svetovni vojni vodil Zahod z Združenimi državami na čeluKo se je po drugi svetovni vojni začel intenziven proces osamosvajanja prej koloniziranih dežel, so te lahko kmalu opazile, da njihova nova politična samostojnost še zdaleč ni prinesla tudi pričakovane ekonomske neodvisnosti, prosperitete in razvoja. Še več, kljub dekolonizaciji se je globalna neenakost med severom in jugom med letoma 1938 in 1966 več kot podvojila. Ni torej nenavadno, da so se novoustanovljene države tretjega sveta že kmalu po drugi svetovni vojni začele povezovati v poskusih, da bi se - v sicer izrazito bipolarnem svetu hladne vojne - vzpostavile kot vsaj delno samostojen akter ter se zavzele za globalizacijo, ki bi potekala drugače, kot jo je vodil razviti svet z Združenimi državami Amerike na čelu. In kot močan akter v tej skupini držav se je po sporu s Sovjetsko zvezo leta 1948 vzpostavila tudi socialistična Jugoslavija, ki je že leta 1950 naznanila, da poglavitna grožnja globalni stabilnosti in miru ni ideološki razkol med Vzhodom in Zahodom, ampak prav neznanski prepad med bogatimi narodi severne hemisfere in obubožanim jugom zemeljske poloble. Kako je torej naša nekdanja država znotraj različnih platform, prav posebej pa Gibanja neuvrščenih, skušala propagirati drugačno mednarodno ekonomsko povezovanje? Kakšna naj bi po mnenju Jugoslavije in njenih takratnih zaveznikov ta drugačna globalizacija sploh bila? Koliko so bili ti predlogi odmevni in kakšni so bili njihovi konkretni poskusi uresničevanja? Ter zakaj je na koncu tudi drugi veliki val globalizacije, ki je svet zajel v 70-ih in 80-ih letih, dokončno pa svojo zmago razglasil s padcem berlinskega zidu, potekal po povsem drugačnem ideološko-ekonomskem ključu in ne po principih, k so jih propagirale države globalnega juga? To je nekaj vprašanj, ki se jih bomo dotaknili v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo zgodovinarja iz Znanstveno-raziskovalnega središča Koper dr. Jureta Ramšaka. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. foto: voditelji glavnih pobudnic ustanovitve Gibanja neuvrščeniih - Indije (Džavaharl Nehru), Gane (Kwame Nkrumah), Egipta (Gamal Abdel Naser), Indonezije (Ahmed Sukarno) in Jugoslavije (Josip Broz Tito)

Globalizacija po jugoslovansko

Misel, da vedno vemo več, kot lahko povemo, se zdi precej očitna. Pravzaprav se na najbolj banalni, vsakdanji ravni redno srečujemo s tem problemom, ko pač že česa ne znamo dobro upovedati, ko ne najdemo pravih besed. A ta poanta, ki je danes tako razširjena, da se sliši kot obče mesto, pravzaprav skuša izpostaviti nekaj mnogo bolj temeljnega in bolj daljnosežnega, kot je zgolj pomanjkanje pravih besed. Osvetliti namreč skuša tiste razsežnosti védenja in osmišljanja sveta, ki se vedno in nujno izmaknejo besedam, in ki obenem tvorijo tako nujni temelj vsake vednosti kot tudi neobhodni okvir vsake komunikacije.Gre za izhodišče, iz katerega je judovsko-madžarski znanstvenik in filozof Michael Polányi zastavil svoje kartiranje tistega, čemur pravi tiha vednost. S tem konceptom je skušal na eni strani pojasniti, kako pravzaprav ljudje ustvarjamo vednost, kako ustvarjamo znanost in kako, po drugi strani, lahko instrumentalizacija znanosti v določene partikularne namene, - v današnjih časih bi bili to v prvi vrsti uporabni, aplikativni vidiki znanstvenih spoznanj -, ogroža samo znanost in s tem našo zmožnost ustvarjanja novega vedenja.Ideje, ki jih je Polanyi razvil v svojem delu Razsežnosti tihe vednosti, ki smo ga več kot pol stoletja po nastanku dobili v slovenskem prevodu v zbirki Temeljna dela založbe Krtina, so v tem času seveda vplivale na različna področja od filozofije znanosti do izobraževanja in celo managementa. Kar pa še zdaleč ne pomeni, da smo ključne poante tega dela dodobra osvojili. Nasprotno, zdi se, da današnji čas kar kliče po tem, da razsežnostim tihe vednosti ponovno posvetimo nekaj več pozornosti. Gost tokratnih Glasov svetov je zato filozof in izr. prof. na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem dr. Tomaž Grušovnik, ki je knjigi pripisal spremno besedo.Foto: Michael Polanyi, 1.1.1933, avtor neznan, vir: Wikipedia, javna last

Misel, da vedno vemo več, kot lahko povemo, se zdi precej očitna. Pravzaprav se na najbolj banalni, vsakdanji ravni redno srečujemo s tem problemom, ko pač že česa ne znamo dobro upovedati, ko ne najdemo pravih besed. A ta poanta, ki je danes tako razširjena, da se sliši kot obče mesto, pravzaprav skuša izpostaviti nekaj mnogo bolj temeljnega in bolj daljnosežnega, kot je zgolj pomanjkanje pravih besed. Osvetliti namreč skuša tiste razsežnosti védenja in osmišljanja sveta, ki se vedno in nujno izmaknejo besedam, in ki obenem tvorijo tako nujni temelj vsake vednosti kot tudi neobhodni okvir vsake komunikacije. Gre za izhodišče, iz katerega je judovsko-madžarski znanstvenik in filozof Michael Polányi zastavil svoje kartiranje tistega, čemur pravi tiha vednost. S tem konceptom je skušal na eni strani pojasniti, kako pravzaprav ljudje ustvarjamo vednost, kako ustvarjamo znanost in kako, po drugi strani, lahko instrumentalizacija znanosti v določene partikularne namene, - v današnjih časih bi bili to v prvi vrsti uporabni, aplikativni vidiki znanstvenih spoznanj -, ogroža samo znanost in s tem našo zmožnost ustvarjanja novega vedenja. Ideje, ki jih je Polanyi razvil v svojem delu Razsežnosti tihe vednosti, ki smo ga več kot pol stoletja po nastanku dobili v slovenskem prevodu v zbirki Temeljna dela založbe Krtina, so v tem času seveda vplivale na različna področja od filozofije znanosti do izobraževanja in celo managementa. Kar pa še zdaleč ne pomeni, da smo ključne poante tega dela dodobra osvojili. Nasprotno, zdi se, da današnji čas kar kliče po tem, da razsežnostim tihe vednosti ponovno posvetimo nekaj več pozornosti. Gost tokratnih Glasov svetov je zato filozof in izr. prof. na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem dr. Tomaž Grušovnik, ki je knjigi pripisal spremno besedo. Foto: Michael Polanyi, 1.1.1933, avtor neznan, vir: Wikipedia, javna last

Tiha vednost – neubesedljiva podlaga mišljenja

Zadnje čase se veliko govori in piše o travmi. Glede na to, da je ta izraz, pojem tako medijsko pa tudi laično uporabljan/izrabljan, nas je v tokratni oddaji zanimalo, kaj travma pravzaprav sploh je, kako odreja naša življenja in tudi, kako mi lahko urejamo njo. Avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič je gostila Sanjo Rozman, zdravnico in priznano psihoterapevtko, publicistko ter prof. dr. Metko Kuhar, redno predavateljico socialne psihologije na Univerzi v Ljubljani, raziskovalko, publicistko.

Travma - kaj zares je, kako odreja naša življenja in kako mi lahko urejamo njo

Glasovi svetov

The best episodes for anyone looking to learn more about topics such as happiness, fulfillment, depression and psychology/mental health in general. With interviews with industry experts, personal stories of individuals, this topic has lessons applicable to everyone. Add episodes you're interested into your queue below!

Best Episodes on Mental Health, Emotions & Thoughts

The best philosophy podcast episodes. Asking questions about how to live a better life, what it means to be and do good, to the idea of God. This topic includes episodes that bring about important questions that everyone should be asking themselves. Add episodes you're interested into your queue below!