Tokrat vam predstavljamo pesniško zbirko Ifigenije Simonović Bi bila drevo, ki je izšla letos ob njeni 70-letnici pri založbi Mladinska knjiga, uredila jo je Nela Malečkar. S pesnico, slavistko, esejistko, prevajalko, komparativistko, lončarko in slikarko Ifigenijo Simonović se je pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič.

Ifigenija Simonović: Bi bila drevo

Frank Wersterman, avtor knjige z naslovom Mi hominini, nekdanji novinar, dopisnik iz Rusije – takrat je nastalo tudi njegovo zelo znano delo Inženirji duše, med drugim smo lahko prebirali tudi njegovo knjigo o lipicancih Žival, nadžival –  je končal študij agronomije in se specializiral za tehniko gojenja tropskih kultur. Spremljal je tudi program antropologije, najbolj pa se posveča žanru potopisnega romana, reportaži in esejistiki. Tokrat je antropološko detektivsko zgodbo razvijal iz številnih hipotez, domnev in dognanj, ki nastajajo v polju paleoantropologije. Pred desetletji je veda na indonezijskem otoku Flores našla pravo zlato raziskovalno jamo, najdišče domnevne podobe ene izmed mogočih različic človečnjaka. V votlini so namreč naleteli na skeletne ostanke bitja, ki ima s človekom več ujemajočih se potez, hkrati pa tudi z njim neskladnih – verjetno gre za samosvojo vrsto hominina. Avtor je poskušal vpeljati t. i. tavajočega pripovedovalca – fragmentirano krmari med različnimi podobnimi novejšimi in preteklimi najdbami ter izsledki in poskusi. Knjigo je prevedla Mateja Seliškar Kenda.

Frank Wersterman, avtor knjige z naslovom Mi hominini, nekdanji novinar, dopisnik iz Rusije – takrat je nastalo tudi njegovo zelo znano delo Inženirji duše, med drugim smo lahko prebirali tudi njegovo knjigo o lipicancih Žival, nadžival – je končal študij agronomije in se specializiral za tehniko gojenja tropskih kultur. Spremljal je tudi program antropologije, najbolj pa se posveča žanru potopisnega romana, reportaži in esejistiki. Tokrat je antropološko detektivsko zgodbo razvijal iz številnih hipotez, domnev in dognanj, ki nastajajo v polju paleoantropologije. Pred desetletji je veda na indonezijskem otoku Flores našla pravo zlato raziskovalno jamo, najdišče domnevne podobe ene izmed mogočih različic človečnjaka. V votlini so namreč naleteli na skeletne ostanke bitja, ki ima s človekom več ujemajočih se potez, hkrati pa tudi z njim neskladnih – verjetno gre za samosvojo vrsto hominina. Avtor je poskušal vpeljati t. i. tavajočega pripovedovalca – fragmentirano krmari med različnimi podobnimi novejšimi in preteklimi najdbami ter izsledki in poskusi. Knjigo je prevedla Mateja Seliškar Kenda.

Frank Westerman: Mi, hominini

Jack Fairweather

Britanski novinar in vojni poročevalec Jack Fairweather v delu Prostovoljec: resnična zgodba o heroju odpora, ki se je infiltriral v Auschwitz opisuje življenjsko zgodbo Witolda Pileckega, ki se je leta 1940 prostovoljno odpravil v največje nemško koncentracijsko taborišče in s svojimi poročili svet že leta pred koncem vojne opozoril na tamkajšnje grozote. O tem, kako je Pileckemu uspelo v tako hudih okoliščinah sploh organizirati sojetnike ter kaj jim je omogočalo, da so kljub pomankanju obdržali voljo za odpor, pa tudi o siceršnji življenjski zgodbi tega zanimivega človeka, ki je na koncu postal žrtev sovjetskih montiranih procesov, smo za tokratno sobotno branje govorili s prevajalko dela Majo Novak. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Jack Fairweather: Prostovoljec - resnična zgodba o heroju odpora, ki se je inflitriral v Auschwitz

Mojstrsko izpisana kratkoprozna zbirka, ki so jo slovenski literarni kritiki razglasili za najboljše literarno delo minulega letaZdi se, da na Slovenskem bralke in bralci veliko teže pripisujemo književnim prvencem. No, to niti ni pretirano presenetljivo, saj so, če dobro premislimo, prav umetniško uspeli prvenci – od Župančičeve Čaše opojnosti, prek Kovačičevih Ljubljanskih razglednic in Šalamunovega Pokra do, zakaj pa ne, Vojnovićevih Čefurjev raus! – pogosto daljnosežno spreminjali načine, kako literaturo pišemo in kako jo beremo. V tem kontekstu se torej zdi precej pomenljivo, da so članice in člani Društva slovenskih literarnih kritikov svojo nagrado za najboljše literarno delo minulega leta, kritiško sito, nedavno podelili arhitektki in pisateljici Ajdi Bračič za njen prvenec, kratkoprozno zbirko Leteči ljudje, ki je izšla pod okriljem Literarno-umetniškega društva Literatura. Imamo ob Letečih ljudeh potemtakem opravka z novo klasiko slovenske proze? Sploh pa: s čim neki so te zgodbe pravzaprav očarale pregovorno sitne kritike? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Ajdo Bračič. foto: Goran Dekleva

Mojstrsko izpisana kratkoprozna zbirka, ki so jo slovenski literarni kritiki razglasili za najboljše literarno delo minulega letaZdi se, da na Slovenskem bralke in bralci veliko teže pripisujemo književnim prvencem. No, to niti ni pretirano presenetljivo, saj so, če dobro premislimo, prav umetniško uspeli prvenci – od Župančičeve Čaše opojnosti, prek Kovačičevih Ljubljanskih razglednic in Šalamunovega Pokra do, zakaj pa ne, Vojnovićevih Čefurjev raus! – pogosto daljnosežno spreminjali načine, kako literaturo pišemo in kako jo beremo. V tem kontekstu se torej zdi precej pomenljivo, da so članice in člani Društva slovenskih literarnih kritikov svojo nagrado za najboljše literarno delo minulega leta, kritiško sito, nedavno podelili arhitektki in pisateljici Ajdi Bračič za njen prvenec, kratkoprozno zbirko Leteči ljudje, ki je izšla pod okriljem Literarno-umetniškega društva Literatura. Imamo ob Letečih ljudeh potemtakem opravka z novo klasiko slovenske proze? Sploh pa: s čim neki so te zgodbe pravzaprav očarale pregovorno sitne kritike? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Ajdo Bračič. foto: Goran Dekleva

Ajda Bračič: Leteči ljudje

Ivana Djilas s svojo drugo knjigo, zbirko avtobiografskih esejev z naslovom A si lahko vsaj enkrat tiho, izšla je pri založbi Goga, spet ponuja pogled na različne -izme sodobne družbe – od nacionalizma, šovinizma, abelizma in rasizma, do feminizma in optimizma. V eseju z naslovom Zgodovinsko nepomembni Djilas denimo poudari, da ni v sorodu s tistim Djilasom, in pojasni, od kod prihajajo njeni predniki, njeni Djilasi, ter tako spomni na pomembno poglavje tega dela sveta – migracije. Te so tu od nekdaj in z njimi tudi sovražnost do prišlekov. Knjiga se torej začne s pogledom v preteklost, k prednikom, k poreklu, ki lahko pomembno zaznamuje človeka. Sicer pa avtorica odstira številne družbeno pomembne teme, o vsaki bi se z njo lahko pogovarjali za svojo oddajo. No, izbrali smo jih nekaj, ki vam jih  predstavljamo v tokratnem Sobotnem branju.

Ivana Djilas: A si lahko vsaj enkrat tiho

Pesniška antologija, ki na sežet način predstavi slogovno, tematsko in motivno raznoliko ter pogosto presenetljivo podobo slovenskega sonetizma od prve polovice 19. stoletja pa vse do danesBolj ko Prešeren Juliji spleta venec iz sonetov, bolj Kranjce, Štajerce, Korošce, Primorce in Prekmurce prepleta in iz njih dela Slovence. Ali če rečemo drugače, nemara natančneje: bolj ko Prekmurci, Primorci, Korošci, Štajerci in Kranjci prebiramo Prešernov Sonetni venec, določneje čutimo, da smo pravzaprav Slovenci. Kakorkoli že obračamo, eno je gotovo – brez soneta si kratko malo ni mogoče predstavljati naše zgodovine. A zakaj; čemu se je teh štirinajst verzov tako lepo ponudilo za izgradnjo slovenske narodne identitete? In zakaj sonete z veseljem in vnemo pišemo še danes, ko seveda že imamo svojo državo? Pa tudi: o čem vse pišemo v teh sonetih, če ne pišemo zgolj o narodni identiteti? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnem, predprazničnem Sobotnem branju, ko smo pod drobnogled vzeli Štirinajstico, antologijo slovenskega soneta, ki jo je za legendarno Knjižnico Kondor pripravil literarni zgodovinar, dr. Peter Svetina, sicer tudi naš gost pred mikrofonom. foto: Goran Dekleva

Pesniška antologija, ki na sežet način predstavi slogovno, tematsko in motivno raznoliko ter pogosto presenetljivo podobo slovenskega sonetizma od prve polovice 19. stoletja pa vse do danesBolj ko Prešeren Juliji spleta venec iz sonetov, bolj Kranjce, Štajerce, Korošce, Primorce in Prekmurce prepleta in iz njih dela Slovence. Ali če rečemo drugače, nemara natančneje: bolj ko Prekmurci, Primorci, Korošci, Štajerci in Kranjci prebiramo Prešernov Sonetni venec, določneje čutimo, da smo pravzaprav Slovenci. Kakorkoli že obračamo, eno je gotovo – brez soneta si kratko malo ni mogoče predstavljati naše zgodovine. A zakaj; čemu se je teh štirinajst verzov tako lepo ponudilo za izgradnjo slovenske narodne identitete? In zakaj sonete z veseljem in vnemo pišemo še danes, ko seveda že imamo svojo državo? Pa tudi: o čem vse pišemo v teh sonetih, če ne pišemo zgolj o narodni identiteti? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnem, predprazničnem Sobotnem branju, ko smo pod drobnogled vzeli Štirinajstico, antologijo slovenskega soneta, ki jo je za legendarno Knjižnico Kondor pripravil literarni zgodovinar, dr. Peter Svetina, sicer tudi naš gost pred mikrofonom. foto: Goran Dekleva

Štirinajstica

Bernardine Evaristo

Angleška pisateljca in prva temnopolta prejemnica nagrade booker Bernardine Evaristo v svoji avtobiografiji piše, kako je kljub rasizmu, klasizmu in seksizmu ostala zvesta sama sebi in vztrajala na svoji ustvarjalni poti. O knjigi Manifest: Nikdar odnehati smo se za oddajo Sobotno branje pogovarjali s pesnico, esejistko in skladateljico Nino Dragičević.

Bernardine Evaristo: Manifest: nikdar odnehati

Tone Partljič v svojem najnovejšem romanu Veter z vzhoda opisuje začetek serije dogodkov, ki bo - pa če se v tistem trenutku tega zavedajo ali ne - korenito spremenila življenja Mariborčanov v že tako in tako razburkanem zgodovinskem obdobju nekaj let pred začetkom druge svetovne vojne, ko so se v času nekaj mesecev zvrstile kar tri smrti: atentat na avstrijskega kanclerja Dolfussa, smrt Rudolfa Maistra in atentat na jugoslovanskega kralja Aleksandra. O romanu Veter z vzhoda, ki skozi zgodbe različnih oseb - od skupine mariborskih dijakov, do gledališčnikov, učiteljev in celo Maistrove vdove - zarisuje vzdušje v Mariboru tistega časa, smo za tokratno Sobotno branje govorili s pisateljem Tonetom Partljičem. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Tone Partljič: Veter z vzhoda

Jezikava, duhovita, bistra, večno mlada klasika francoskega romanopisja 20. stoletja Ko se razgledujemo po francoskem literarnem kanonu zadnjih 100, 120 let, hitro uvidimo, da imamo opravka z dovršeno, umetelno izpisano, poudarjeno seriozno književnostjo. Saj vemo, Marcel Proust hoče pokazati, kako lahko nežno čipkanje spomina razveljavi čas, Alberta Camusa zanima, kako živeti v svetu brez smisla, Marguerite Yourcenar se ne more načuditi radikalni tujosti tiste pokrajine, ki ji rečemo preteklost, Annie Ernaux pa si prizadeva izpisati kolektivno avtobiografijo Francije po drugi svetovni vojni. Same velike, pomembne teme, skratka. No, potem pa je tu Raymond Queneau, v čigar osrednjih delih, v kratkoprozni zbirki Vaje v slogu ter romanu Cica v metroju, je vse lahkotno, nižje pogovorno, neugnano in brezbrižno veselo. Kako neki se je temu navkljub pisatelju uspelo povzpeti na najvišja pobočja francoskega knjižnega Parnasa? – To je vprašanje, ki nas je v pogovoru s francistom dr. Primožem Vitezom zaposlovalo v tokratnem Sobotnem branju, ko smo listali po Cici v metroju, ki jo je že leta 1978 mojstrsko prevedel Aleš Berger, zdaj pa so jo ponatisnili pri založbi Beletrina. foto: Goran Dekleva

Jezikava, duhovita, bistra, večno mlada klasika francoskega romanopisja 20. stoletja Ko se razgledujemo po francoskem literarnem kanonu zadnjih 100, 120 let, hitro uvidimo, da imamo opravka z dovršeno, umetelno izpisano, poudarjeno seriozno književnostjo. Saj vemo, Marcel Proust hoče pokazati, kako lahko nežno čipkanje spomina razveljavi čas, Alberta Camusa zanima, kako živeti v svetu brez smisla, Marguerite Yourcenar se ne more načuditi radikalni tujosti tiste pokrajine, ki ji rečemo preteklost, Annie Ernaux pa si prizadeva izpisati kolektivno avtobiografijo Francije po drugi svetovni vojni. Same velike, pomembne teme, skratka. No, potem pa je tu Raymond Queneau, v čigar osrednjih delih, v kratkoprozni zbirki Vaje v slogu ter romanu Cica v metroju, je vse lahkotno, nižje pogovorno, neugnano in brezbrižno veselo. Kako neki se je temu navkljub pisatelju uspelo povzpeti na najvišja pobočja francoskega knjižnega Parnasa? – To je vprašanje, ki nas je v pogovoru s francistom dr. Primožem Vitezom zaposlovalo v tokratnem Sobotnem branju, ko smo listali po Cici v metroju, ki jo je že leta 1978 mojstrsko prevedel Aleš Berger, zdaj pa so jo ponatisnili pri založbi Beletrina. foto: Goran Dekleva

Raymond Queneau: Cica v metroju

Esther Perel

Monogamija in zvestoba sta v vse bolj liberalni in permisivni seksualni kulturi še vedno temelja partnerstva, ki pa ju prav tako še naprej vztrajno pretresa nezvestoba. Ob razpravah o tem, kaj je prirojeno in kaj priučeno, kaj je stvar narave in kaj kulture, ugledna psihoterapevtka Esther Perel v svoji knjigi Nezvestoba do groba: O skokih čez plot malce drugače, ki je v prevodu Tine Stanek izšla pri založbi Mladinska knjiga, ugotavlja, da to v resnici sploh ni pomembno. Kaj pa je? O tem v tokratni oddaji Sobotno branje, ki jo je pripravila Urška Henigman.

Esther Perel: Nezvestoba do groba

Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.

»Stojimo pred trgom San Selpocro. Komaj sto ljudi, ljudi, ki nič ne pomenijo. Malo nas je in mrtvi smo.« Tako uborno se začenja zgodba fašistov na čelu z Benitom Mussolinijem, kot jo v svojem romanu z naslovom M. Sin stoletja opisuje sodobni italijanski pisatelj Antonio Scurati. In vendar je v manj kot šestih letih, ali - v našem primeru - čez dobrih devetsto strani, Mussolini že diktator fašistične Italije. Kako mu je to uspelo? Kakšen je bil njegov značaj in kako je razmišljal o oblasti? Kdo so bili ljudje okrog njega? In nenazadnje, kaj je zaznamovalo to burno obdobje Italije po prvi svetovni vojni, da je lahko tamkajšnja družba samo v nekaj letih od množičnih socialističnih uspehov na ulicah in na volitvah prešla k fašistični ideologiji, za katero je še sam Mussolini rekel, da nima vnaprej izdelanih zamisli, ampak je njena edina doktrina - dejanje? O divjih letih Italije v prvi polovici 20. let preteklega stoletja, polnih demonstracij, brezposelnosti, prevzemov tovarn, uličnih pobijanj in končne zmage fašizma na čelu z Benitom Mussolinijem smo za tokratno Sobotno branje skozi zgodovinski roman M. Sin stoletja - ki je sicer le prvi v seriji štirih romanov o Mussoliniju, ki jih načrtuje Antonio Scurati - govorili s prevajalko dr. Teo Štoka. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Antonio Scurati: M. Sin stoletja

Shuggie Bain je deček, ki je odraščal ob mami alkoholičarki v Glasgowu v osemdesetih letih 20. stoletja, ko je mesto prizadelo naglo propadanje industrije in zapiranje rudnikov. Posledica tega, naglo povečevanje revščine in vse večje brezizhodnosti, se je močno pokazala tudi v medčloveških odnosih. Kljub težki in tudi tragični tematiki je prvenec škotskega pisatelja Douglasa Stuarta hitro prepričal številne bralke in bralce in osvojil vrsto literarnih nagrad, med drugimi nagrado booker leta 2020.

Douglas Stuart: Shuggie Bain

Sobotno branje tokrat v živo iz Krškega, kjer se je odvil prvi polfinalni izbor za Festival slovenskega šansona 2023. V oddajo smo povabili domačinko, pesnico in pisateljico Stanko Hrastelj. Osredotočamo se na njen drugi roman Prva dama, iz leta 2018, ki ga je pred dnevi predstavljala, prevedenega v nemščino, na knjižnem sejmu v Leipzigu. Prva dama v nemščini torej ni First lady, pač pa v prevodu Metke Wakounik nosi naslov junakinje - Batseba. Slovenija bo letos častna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma, ki bo potekal oktobra, in naša sogovornica v pripravah za dogodek sodeluje s poezijo tudi v antologijah. Ob tem pa je aktivno vpeta v literarno mentorstvo in trenutno vodi več delavnic.  Njene posamezne pesmi in prozni odlomki so prevedeni in objavljeni v nad trideset svetovnih jezikov. Stanka Hrastelj je redna gostja umetniških rezidenc, literarnih festivalov in prireditev v mednarodnem prostoru. Avtorica spremnih besed, urednica, kolumnistka, organizatorka kulturnih prireditev, moderatorka, mentorica kreativnega pisanja. Članica Društva slovenskih pisateljev in slovenskega centra PEN. Od leta 2009 samostojna kulturna delavka.  Stanka Hrastelj je doslej objavila tri pesniške zbirke in dva romana. Za literarno delo je prejela več nagrad, med drugimi modro ptico za najboljši roman (2012), naziv vitezinja poezije (2007), nagrado za najboljši prvenec (2005) in svojo pot začela – z nazivom najboljša mlada pesnica Slovenije (2001). Nastajata pa tudi nova pesniška zbirka in nov roman, pogovor z njo je vodila dopisnica Suzana Vahtarić.

Sobotno branje tokrat v živo iz Krškega, kjer se je odvil prvi polfinalni izbor za Festival slovenskega šansona 2023. V oddajo smo povabili domačinko, pesnico in pisateljico Stanko Hrastelj. Osredotočamo se na njen drugi roman Prva dama, iz leta 2018, ki ga je pred dnevi predstavljala, prevedenega v nemščino, na knjižnem sejmu v Leipzigu. Prva dama v nemščini torej ni First lady, pač pa v prevodu Metke Wakounik nosi naslov junakinje - Batseba. Slovenija bo letos častna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma, ki bo potekal oktobra, in naša sogovornica v pripravah za dogodek sodeluje s poezijo tudi v antologijah. Ob tem pa je aktivno vpeta v literarno mentorstvo in trenutno vodi več delavnic. Njene posamezne pesmi in prozni odlomki so prevedeni in objavljeni v nad trideset svetovnih jezikov. Stanka Hrastelj je redna gostja umetniških rezidenc, literarnih festivalov in prireditev v mednarodnem prostoru. Avtorica spremnih besed, urednica, kolumnistka, organizatorka kulturnih prireditev, moderatorka, mentorica kreativnega pisanja. Članica Društva slovenskih pisateljev in slovenskega centra PEN. Od leta 2009 samostojna kulturna delavka. Stanka Hrastelj je doslej objavila tri pesniške zbirke in dva romana. Za literarno delo je prejela več nagrad, med drugimi modro ptico za najboljši roman (2012), naziv vitezinja poezije (2007), nagrado za najboljši prvenec (2005) in svojo pot začela – z nazivom najboljša mlada pesnica Slovenije (2001). Nastajata pa tudi nova pesniška zbirka in nov roman, pogovor z njo je vodila dopisnica Suzana Vahtarić.

Stanka Hrastelj: Prva dama

Roman Vojske sodobnega kolumbijskega pisatelja Evelia Rosera skorajda brutalno neposredno opisuje materialno in človeško razdejanje, ki ga v odročnih kolumbijskih krajih povzročajo nenehno bojujoče se vojaške frakcije gverilcev, paramilitarcev, narkotrafikantov in uradne vojske. Zgodba, ki jo Rosero pripoveduje skozi oči ostarelega učitelja Ismaela, pa ne opisuje le družbenega in vojaškega kaosa sodobne Kolumbije, ampak tudi, kako ta vpliva na življenja običajnih ljudi, ki v tem okolju povsem naključnega nasilja vedno bolj izgubljajo ne le vsakršna moralna načela, ampak tudi vero v sočloveka in včasih celo smisel življenja nasploh. O Roserovem romanu Vojske, ki je nedavno izšel pri založbi cf., smo za tokratno Sobotno branje govorili z  Markom Jenšterlom, ki je zgodbi pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Evelio Rosero: Vojske

Tokrat vam predstavljamo zbirko poetično-duhovnih misli Pesek in pena, poleg Rumija najbolj prodajanega pesnika na svetu, libanonskega pisatelja, slikarja Kahlila Gibrana. Knjiga je izšla pri založbi Grafični atelje Zenit, prevedel in oblikoval jo je Žiga Valetič. S prevajalcem in založnikom Valetičem se je o knjigi in Gibranu pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič, odlomke iz knjige je interpretiral Renato Horvat.

Kahlil Gibran: Pesek in pena

Isabel Allende

Pospravimo bes, bolečino in solze, zapolnimo obupno praznino in naj nas kres v noči spomni na svetlobo padlih zvezd.Pablo NerudaV oddaji Sobotno branje bomo tokrat govorili o knjigi širokega pisateljskega zamaha z naslovom Dolgi cvetni list morja. Naslov romana Isabel Allende, ki ga je prevedla Sara Virk, je citat in sicer verz čilskega pesnika Pabla Nerude, ki je proti koncu španske državljanske vojne, pomagal umaknitei se iz Francije, kjer so španski prebežniki umirali v zelo slabih taboriščnih razmerah, številnim beguncem. Vkrcali so se na ladjo Winnipeg, s katero so prispeli v Čile, kjer so za več desetletji našli dom, vendar jih je tudi tam pozneje, po desetletjih, ujel državni udar. Pesnik je umrl ali pa je bil umorjen po tem nenadnem dogodku pred 50. leti, ko je čilska pučistična vojaška hunta zverinsko mučila in ubila tudi čilskega učitelja, gledališkega režiserja, pesnika, kantavtorja in političnega aktivista Victorja Jaro. V knjigo poleg izmišljenih junakov, pisateljica umešča življenja še nekaterih drugih resničnih ljudi, katerih usode je zapečatil prevrat leta 1973.

Pospravimo bes, bolečino in solze, zapolnimo obupno praznino in naj nas kres v noči spomni na svetlobo padlih zvezd. Pablo NerudaV oddaji Sobotno branje bomo tokrat govorili o knjigi širokega pisateljskega zamaha z naslovom Dolgi cvetni list morja. Naslov romana Isabel Allende, ki ga je prevedla Sara Virk, je citat in sicer verz čilskega pesnika Pabla Nerude, ki je proti koncu španske državljanske vojne, pomagal umaknitei se iz Francije, kjer so španski prebežniki umirali v zelo slabih taboriščnih razmerah, številnim beguncem. Vkrcali so se na ladjo Winnipeg, s katero so prispeli v Čile, kjer so za več desetletji našli dom, vendar jih je tudi tam pozneje, po desetletjih, ujel državni udar. Pesnik je umrl ali pa je bil umorjen po tem nenadnem dogodku pred 50. leti, ko je čilska pučistična vojaška hunta zverinsko mučila in ubila tudi čilskega učitelja, gledališkega režiserja, pesnika, kantavtorja in političnega aktivista Victorja Jaro. V knjigo poleg izmišljenih junakov, pisateljica umešča življenja še nekaterih drugih resničnih ljudi, katerih usode je zapečatil prevrat leta 1973.

 Isabel Allende: Dolgi cvetni list morja

Pri nas sicer malo znani avtorji, ki so pred štirimi stoletji ustvarjali na britanskem otočju, so mojstrsko spajali suhi intelekt in razburkano čustvo, da bi navsezadnje ustvarili pesmi, ki nas živo nagovarjajo še danesAngleži so skozi stoletja v kanon svetovne poezije seveda prispevali celo kopico izvrstnih avtorjev – od Chaucerja in Shakespeara prek Byrona in Keatsa do Audna in Hughesa. Toda imena, ki jih srečamo v še sveži dvojezični antologiji Metafizična poezija angleškega baroka, ki jo je za založbo Družina pripravila Nada Grošelj, so veliki večini sodobnih bralk in bralcev na Slovenskem slej ko prej povsem neznana. Ste, na primer, že kdaj slišali za Johna Donna, Edwarda Herberta, Henryja Kinga, Thomasa Randolpha ali Anne Bradstreet? Bi vedeli kam v času jih umestiti, kakšno poezijo so pisali in zakaj jih Angleži sami umeščajo v svoj nacionalni pesniški panteon? Ne? – No, nič hudega, saj zato pa vendar beremo: da se nam, ko odpremo novo knjigo, odprejo nove pokrajine, novi svetovi! Da bo to branje teklo še bolj gladko, pa je tukaj še tokratno Sobotno branje, v katerem smo v pogovoru z Nado Grošelj preverjali, kakšne so pravzaprav tematske in slogovne posebnosti te poezije. foto: Goran Dekleva

Pri nas sicer malo znani avtorji, ki so pred štirimi stoletji ustvarjali na britanskem otočju, so mojstrsko spajali suhi intelekt in razburkano čustvo, da bi navsezadnje ustvarili pesmi, ki nas živo nagovarjajo še danesAngleži so skozi stoletja v kanon svetovne poezije seveda prispevali celo kopico izvrstnih avtorjev – od Chaucerja in Shakespeara prek Byrona in Keatsa do Audna in Hughesa. Toda imena, ki jih srečamo v še sveži dvojezični antologiji Metafizična poezija angleškega baroka, ki jo je za založbo Družina pripravila Nada Grošelj, so veliki večini sodobnih bralk in bralcev na Slovenskem slej ko prej povsem neznana. Ste, na primer, že kdaj slišali za Johna Donna, Edwarda Herberta, Henryja Kinga, Thomasa Randolpha ali Anne Bradstreet? Bi vedeli kam v času jih umestiti, kakšno poezijo so pisali in zakaj jih Angleži sami umeščajo v svoj nacionalni pesniški panteon? Ne? – No, nič hudega, saj zato pa vendar beremo: da se nam, ko odpremo novo knjigo, odprejo nove pokrajine, novi svetovi! Da bo to branje teklo še bolj gladko, pa je tukaj še tokratno Sobotno branje, v katerem smo v pogovoru z Nado Grošelj preverjali, kakšne so pravzaprav tematske in slogovne posebnosti te poezije. foto: Goran Dekleva

Metafizična poezija angleškega baroka

Romaneskni prvenec kultnega madžarskega pisatelja sicer slika zagatno družbeno stvarnost pri naših vzhodnih sosedih v času socializma, a to počne tako, da presega kontekst, sredi katerega je nastal, in navsezadnje izreka temeljne resnice o človeku in njegovem položaju v svetuKako hitro se stvari spreminjajo v polju literature! Ko je, na primer, leta 2014 László Krasznahorkai prejel nagrado Vilenica, smo se slovenski bralke in bralci povečini zmedeno spraševali, kdo neki je ta lavreat in kaj je takega napisal, da si zasluži to visoko priznanje. Ko pa je sredi marca, v kontekstu letošnjega festivala Fabula, Krasznahorkai gostoval v Ljubljani, je bil Klub Cankarjevega doma poln njegovih navdušenih bralk in bralcev. Da se je v vsega devetih letih naš odnos do tega pisatelja tako korenito spremenil, so po svoje najbrž pripomogle prestižne nagrade – ne pozabimo: po Vilenici je madžarski književnik prejel še mednarodnega Bookerja ter avstrijsko državo nagrado za evropsko književnost – no, še bolj pa je gotovo zaslužna Marjanca Mihelič, ki nas je leta 2015 najprej oskrbela z gibkim prevodom Kraszanhorkaijevega romana Vojna in vojna, pet let pozneje pa še z njegovo izvrstno kratko prozo neskončno dolgih stavkov, zbrano v zbirki Svet gre naprej. Ker sta ti knjigi zgovorno pokazali, da moramo v madžarskem avtorju prepoznati resnega kandidata za naziv največjega živečega pisatelja na svetu, tudi ne moremo biti posebej presenečeni, da je bil literarni večer s Krasznahorkaijem tako dobro obiskan. Še posebej, jasno, ker se je dobršen del pogovora navsezadnje sukal okoli novega prevoda iz pisateljevega opusa; pri Beletrini so namreč – ponovno po zaslugi Marjance Mihelič – izdali roman Satanov tango. Na Prvem pa smo v tokratnem Sobotnem branju preverjali, kakšno mesto pričujoča knjiga pravzaprav zavzema med umetnikovimi deli oziroma kako dopolnjuje naše predstave o Krasznahorkaijevi viziji človeka in njegovega položaja v svetu. Gostja oddaje je bila prav Marjanca Mihelič. foto: Goran Dekleva

Romaneskni prvenec kultnega madžarskega pisatelja sicer slika zagatno družbeno stvarnost pri naših vzhodnih sosedih v času socializma, a to počne tako, da presega kontekst, sredi katerega je nastal, in navsezadnje izreka temeljne resnice o človeku in njegovem položaju v svetuKako hitro se stvari spreminjajo v polju literature! Ko je, na primer, leta 2014 László Krasznahorkai prejel nagrado Vilenica, smo se slovenski bralke in bralci povečini zmedeno spraševali, kdo neki je ta lavreat in kaj je takega napisal, da si zasluži to visoko priznanje. Ko pa je sredi marca, v kontekstu letošnjega festivala Fabula, Krasznahorkai gostoval v Ljubljani, je bil Klub Cankarjevega doma poln njegovih navdušenih bralk in bralcev. Da se je v vsega devetih letih naš odnos do tega pisatelja tako korenito spremenil, so po svoje najbrž pripomogle prestižne nagrade – ne pozabimo: po Vilenici je madžarski književnik prejel še mednarodnega Bookerja ter avstrijsko državo nagrado za evropsko književnost – no, še bolj pa je gotovo zaslužna Marjanca Mihelič, ki nas je leta 2015 najprej oskrbela z gibkim prevodom Kraszanhorkaijevega romana Vojna in vojna, pet let pozneje pa še z njegovo izvrstno kratko prozo neskončno dolgih stavkov, zbrano v zbirki Svet gre naprej. Ker sta ti knjigi zgovorno pokazali, da moramo v madžarskem avtorju prepoznati resnega kandidata za naziv največjega živečega pisatelja na svetu, tudi ne moremo biti posebej presenečeni, da je bil literarni večer s Krasznahorkaijem tako dobro obiskan. Še posebej, jasno, ker se je dobršen del pogovora navsezadnje sukal okoli novega prevoda iz pisateljevega opusa; pri Beletrini so namreč – ponovno po zaslugi Marjance Mihelič – izdali roman Satanov tango. Na Prvem pa smo v tokratnem Sobotnem branju preverjali, kakšno mesto pričujoča knjiga pravzaprav zavzema med umetnikovimi deli oziroma kako dopolnjuje naše predstave o Krasznahorkaijevi viziji človeka in njegovega položaja v svetu. Gostja oddaje je bila prav Marjanca Mihelič. foto: Goran Dekleva

László Krasznahorkai: Satanov tango

Mojstrsko izpisani vestern, ki razkriva senčne plati junaškega osvajanja divjega zahoda in drugih ameriških mitovNajbrž smo na Slovenskem vse do leta 2015 mislili, da je edini John Williams, ki ga je resnično treba poznati, znani skladatelj filmske glasbe. Potem pa je pod okriljem legendarnega Kondorja – v izvrstnem prevodu Brede Biščak – izšel melanholično intonirani roman Stoner in številni bralke in bralci smo tedaj presenečeno ugotovili, da očitno obstaja še nek drug John Williams, ki je vreden vse naše pozornosti. Ta Williams se je rodil leta 1922 v Teksasu, umrl je 72 let pozneje v Arkansasu, svoja osrednja dela – poleg že omenjenega Stonerja sta to še zgodovinski roman Avgust ter vestern Klavčev Prehod – pa je napisal v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Johna Williamsa – pisatelja smo pri nas torej odkrili šele kakega pol stoletja po tem, ko so luč sveta ugledali njegovi ključni romani. A ta zaostanek enkrat za spremembo ni bil povezan s pregovornim slovenskim zamudništvom pri seznanjanju s prebojno, novo, močno umetnostjo. Ne; kakor namreč pojasnjuje Breda Biščak, ki nas je leta 2018 nato oskrbela s prevodom Avgusta, prav zdaj pa je za Mladinsko knjigo prevedla še Klavčev Prehod, so Williamsa v samih Združenih državah spregledovali tako dolgo, da je v osrčje tamkajšnjega literarnega kanona stopil šele posthumno. To pa slej ko prej pomeni, da se Williamsove literature še vedno drži čar nečesa novega, neodkritega, presenetljivega. S čim natanko nas preseneča v Klavčevem Prehodu, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Bredo Biščak. foto: Goran Dekleva

Mojstrsko izpisani vestern, ki razkriva senčne plati junaškega osvajanja divjega zahoda in drugih ameriških mitov Najbrž smo na Slovenskem vse do leta 2015 mislili, da je edini John Williams, ki ga je resnično treba poznati, znani skladatelj filmske glasbe. Potem pa je pod okriljem legendarnega Kondorja – v izvrstnem prevodu Brede Biščak – izšel melanholično intonirani roman Stoner in številni bralke in bralci smo tedaj presenečeno ugotovili, da očitno obstaja še nek drug John Williams, ki je vreden vse naše pozornosti. Ta Williams se je rodil leta 1922 v Teksasu, umrl je 72 let pozneje v Arkansasu, svoja osrednja dela – poleg že omenjenega Stonerja sta to še zgodovinski roman Avgust ter vestern Klavčev Prehod – pa je napisal v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Johna Williamsa – pisatelja smo pri nas torej odkrili šele kakega pol stoletja po tem, ko so luč sveta ugledali njegovi ključni romani. A ta zaostanek enkrat za spremembo ni bil povezan s pregovornim slovenskim zamudništvom pri seznanjanju s prebojno, novo, močno umetnostjo. Ne; kakor namreč pojasnjuje Breda Biščak, ki nas je leta 2018 nato oskrbela s prevodom Avgusta, prav zdaj pa je za Mladinsko knjigo prevedla še Klavčev Prehod, so Williamsa v samih Združenih državah spregledovali tako dolgo, da je v osrčje tamkajšnjega literarnega kanona stopil šele posthumno. To pa slej ko prej pomeni, da se Williamsove literature še vedno drži čar nečesa novega, neodkritega, presenetljivega. S čim natanko nas preseneča v Klavčevem Prehodu, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Bredo Biščak. foto: Goran Dekleva

John Williams: Klavčev Prehod

Druga svetovna vojna skozi oči sovjetskih otrokp»Ne pišem o vojni, ampak o človeku v vojni. Ne pišem zgodovine vojne, ampak zgodovino čustev.« Ta opis, ki ga je o svojem delu Vojna nima ženskega obraza podala Nobelova nagrajenka Svetlana Aleksijevič, še kako velja tudi za drugo knjigo iz njenega literarno-dokumentarnega cikla Glasovi utopije z naslovom Zadnje priče. V tem delu, ki je v slovenskem prevodu nedavno izšlo pri založbi Goga, namreč beloruska pisateljica pred nami zarisuje drugo svetovno vojno skozi oči sovjetskih otrok oziroma skozi spomine ljudi, ki so bili v času vojne stari od tri do štirinajst let. Mozaik pričevanj, ki jih je Svetlana Aleksijevič zbirala več kot štiri desetletja, nam je za tokratno Sobotno branje pomagala predstaviti literarna kritičarka in rusistka Ana Geršak, ki je nedavno izdajo Zadnjih prič tudi uredila. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Druga svetovna vojna skozi oči sovjetskih otrok p»Ne pišem o vojni, ampak o človeku v vojni. Ne pišem zgodovine vojne, ampak zgodovino čustev.« Ta opis, ki ga je o svojem delu Vojna nima ženskega obraza podala Nobelova nagrajenka Svetlana Aleksijevič, še kako velja tudi za drugo knjigo iz njenega literarno-dokumentarnega cikla Glasovi utopije z naslovom Zadnje priče. V tem delu, ki je v slovenskem prevodu nedavno izšlo pri založbi Goga, namreč beloruska pisateljica pred nami zarisuje drugo svetovno vojno skozi oči sovjetskih otrok oziroma skozi spomine ljudi, ki so bili v času vojne stari od tri do štirinajst let. Mozaik pričevanj, ki jih je Svetlana Aleksijevič zbirala več kot štiri desetletja, nam je za tokratno Sobotno branje pomagala predstaviti literarna kritičarka in rusistka Ana Geršak, ki je nedavno izdajo Zadnjih prič tudi uredila. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Svetlana Aleksijevič: Zadnje priče

Sobotno branje

The best self improvement podcast episodes. From improving productivity, to finding purpose in your life to what constitutes freedom, this topic is on anything and everything that can help people to improve their lives. Add episodes you're interested into your queue below!

Best Episodes on Self Improvement, Growth & Development

The best podcast episodes on global issues affecting everyone. Covering topics such as the #metoo movement, climate change, the impact of technology and some of the biggest global issues facing us right now. For anyone interested in learning more about the world, and some of the issues we're facing, pick an episode below and start listening! Add episodes you're interested into your queue below!